16.08.2013

Samosvoja zvočna poetika

Mladi jazzovski bobnar Andrej (Dre) Hočevar se predstavlja kot vodja tria Motion in Time, ki na istoimenskem prvencu prepriča z osredotočeno in zrelo igro.

Mario Batelić

Motion in Time

Dre Hočevar Trio

Motion in Time

Lajna Records
2013

Mladega bobnarja Andreja Hočevarja (letnik 1987; za pričujoči projekt si je skrajšal ime v Dre) smo doslej spoznavali v številčno zajetnejših zasedbah, denimo v malone miniaturnih big bandih, kot je kolektiv Boben in lajna, ki je leta 2011 ob nastopu na Jazz Cerkno štel kar 13 članov. V to zasedbo (nastala je iz podobnega projekta Next Music Ensemble) je ob mladih silah povabil nekaj že dobro uveljavljenih domačih in tujih jazzerjev, kot sta denimo Jure Pukl in v ZDA delujoči ruski trobentač Alex Sipiagin. V njej je ne nazadnje igral tudi pozavnist Žiga Murko, vodja še ene po obsegu in konceptu podobne zasedbe – Žiga Murko 13, s katero smo Hočevarja slišali na lanskoletnem Jazz festivalu Ljubljana. Letos se je bobnar na tem istem festivalu predstavil s triom, torej z veliko bolj »zgoščeno« formacijo, ki vsem trem glasbenikom ponuja ogromno prostora za medigro in detajlnejše strukturiranje skladb.

Hočevar je trio sestavil na newyorški Novi šoli za jazz in sodobno glasbo, kjer trenutno študira; ob njem sta v zasedbi še belgijski pianist Bram de Looze in ameriški kontrabasist Devin Starks. Nastop na ljubljanskem festivalu, za katerega so se člani tria napravili v elegantne obleke po vzoru starih jazzerjev, je bil hkrati promocija prvenca Motion in Time, ki je (zaenkrat) na voljo v digitalni obliki. Kot smo že izpostavili v recenziji festivala, je ime tria Motion in Time, ki je hkrati naslov albuma, zelo posrečeno, saj so premišljena raba dinamike in nekonvencionalni ritmi rdeča nit glasbe te zasedbe. Glasbeniki so si za svoje »gibe v času« vzeli čas, kar nam nakažejo že z odlično uvodno skladbo, ki traja slabih deset minut. Začne se s »šekastim« klavirjem, ko de Looze na neujemljive ritme plete minimalistične, mimobežne melodije, ki se počasi, ko v zvočno sliko stopita še bobnar in kontrabasist, razvija v študijo asketskega zvočenja in zračnega aranžerstva. Hočevar, ki je spisal vse skladbe razen ene (ta je delo pianista), se z bobni zelo potiho in skrbno priključuje skupinski igri. Veliko je šumenja in subtilnega dela na činelah, s pomembnimi poudarki in premori, premolki. Basist kakor da gre po svoje s svojo vijugasto in precej živahno igro, ki pa se po logiki kontrasta lepo zliva z ostalima dvema. Mimogrede, Hočevar je skladbe poimenoval iskrivo in pretanjeno, saj se malone vsi naslovi berejo kot programski ali kot credo ambiciozne trojice, na primer After the End of Art, Question of Method ali Don't Act, Just Think, kot je naslov uvodni skladbi (čeprav bi se na prvi pogled zdelo, da je v jazzu navadno ravno obratno).

... v nadaljevanju albuma ponudijo vrsto iskrivih zvočnih impresij, v katerih se sprehodijo od kar malo abstraktnih melodij in poigravanja z na začetku nastavljenim minimalizmom prek zanimivega poigravanja z elektroniko do liričnega pianizma ter swinga in drugih prijetno posodobljenih vzorcev »klasičnega« jazza.

Po uvodni skladbi prihaja majhno presenečenje, za katero ne najdemo drugega razloga razen tega, da je z njim Hočevar želel opozoriti na svoje prejšnje delovanje. V skladbi Near, Fire Islands gostuje namreč zasedba Žiga Murko 13. Ta precej razvejana skladba s svojim skorajda bigbandovskim zvokom kar poruši ravnovesje albuma in bi ušesu nemara bolj prijala, če bi jo postavili za sklep albuma. No, res je tudi, da na dobri polovici skladbe vajeti v roke prevzamejo člani tria, ki v nadaljevanju albuma ponudijo vrsto iskrivih zvočnih impresij, v katerih se sprehodijo od kar malo abstraktnih melodij in poigravanja z na začetku nastavljenim minimalizmom prek zanimivega poigravanja z elektroniko (komad After the End of Art; za elektroniko je poskrbel Žiga Murko) do liričnega pianizma ter swinga in drugih prijetno posodobljenih vzorcev »klasičnega« jazza.

Zasedba najbolj zablesti v skladbah, kakršna je že omenjena uvodna, ko se melodije in ritmi pletejo in gnetejo počasi. Ko trojica sprva ustvari v skladbah veliko prostora, ki ga nato zapolnjuje bolj z nakazanim kot zares odigranim; ko poslušalca zmedejo zasuki in premolki; ko res ni jasno, kako se bo glasba do konca posamične teme odvila in razvila; ko se ti malone zvrti v glavi od njihovih vrtinčenj, zgoščanja, sproščanja in odzvanjanja ter dokončne umiritve v skladbi Noomi, s katero trojka prepričljivo sklene album, ki se izteče v tišini. Če se je na koncertu za kak hip zdelo, da želijo glasbeniki pokazati »vse«, kar obvladajo, tega na albumu Motion in Time ni niti v sledeh. Trio igra previdno, skrbno in predvsem zelo osredotočeno in zrelo. Za prvenec je to več kot zelo dobra plošča, s katero so glasbeniki postavili čvrste temelje za samosvojo zvočno poetiko, ki se brez sramu lahko postavi ob bok veliko starejšim podobnim projektom, obenem pa so si pustili še veliko prostora za nadgradnjo.