16.05.2016

Show-off gala koncert

Trobilni ansambel Slovenske filharmonije je v letošnji sezoni pripravil cikel štirih tematskih koncertov, ki se je zaključil v soboto, 14. maja, s show-off-om in gostovanjem svetovno znanega trobentača Reinholda Friedricha.

Tomaž Gržeta

Trobilni ansambel Slovenske filharmonije
Foto: Arhiv TASF

Trobilni ansambel Slovenske filharmonije (TASF) deluje od leta 2002 in združuje virtuozne slovenske trobilce, ki z raznolikim repertoarjem in zanimivimi gostujočimi glasbeniki navdušujejo poslušalce. V letošnji sezoni so pripravili cikel štirih tematskih koncertov, ki se je zaključil v soboto, 14. maja, s show-off-om in gostovanjem svetovno znanega trobentača Reinholda Friedricha.

Po bleščečem decembrskem koncertu, februarskem družinskem praznovanju kulturnega praznika v družbi s Tilnom Artačem ter po marčevskem sodelovanju z Zborom Slovenske filharmonije so člani Trobilnega ansambla Slovenske filharmonije pripravili koncert, ki je v lahkotnejših ritmih in zabavnem tonu popeljal poslušalce skozi nekaj legendarnih trenutkov sožitja klasične glasbe in jazza, začinjenih z ravno pravšnjo mero romantike in sodobnosti.

Kot se spodobi za koncert trobilcev, je dogodek vpeljal zvok fanfar, tokrat zavit v bogato teksturo kratke, a izjemno učinkovite skladbe Navitas (lat. energija) Nine Šenk. Članom Trobilnega ansambla so se že na začetku pridružili ter njihov zven dopolnjevali izvrstni tolkalci Slovenske filharmonije. Za izvedbo Cvetličnega valčka iz Hrestača Čajkovskega se jim je pridružila še harfistka Aleksandra Verbitskaya. Po zaključnih akordih tega priljubljenega plesa se je zven celotnega ansambla krepko oddaljil od »čiste« klasične glasbe in se prestavil v svet zabavne glasbe, v katerem je možno vse – od lahkotne satire do globoke melanholije, zavite v krinko plesnih ritmov.

Suiti Lady Macbeth Mcenskega okrožja je sledila Jazzovska suita št. 1 Dmitrija Šostakoviča. Cikla sta za trobilce tehnično izjemno zahtevna, enako velja za interpretacijo, ki kljub obilju glasbenega humorja nikakor ne sme odtavati v naivno karikiranje. Filharmonijini trobilci in tolkalci so pripravili izjemno temperamentno in prikupno interpretacijo, v kateri je lahkotnost prikrila tehnično zahtevnost izvajalskega materiala ter v prvi plan postavila vsebinsko pričevalnost in slogovno prepoznavnost glasbe.

Enako prepričljivo so izvedli cikel Gershwinovih del: Naj bend zaigra, Tri preludije in Rapsodijo otožnosti (bolj znano v dobesednem prevodu kot Rapsodija v modrem). V tem delu večera je popolnoma prišla do izraza briljantna barvitost, kompaktnost in uravnovešenost ter dinamična pestrost zvena Trobilnega ansambla Slovenske filharmonije, ki so jo potencirali zvoki tolkal in jo pomagali prignati do skrajnih meja izraznosti v tovrstni zasedbi, ki se po zvokovnem učinku in prodornosti lahko uspešno kosa s simfoničnim orkestrom.

Kot izjemen solist, ki zna dobro znanemu delu vdihniti precejšnjo mero lastne izvirne izpovednosti in prepričati občinstvo s svojo karizmatičnostjo, se je v Rapsodiji predstavil gostujoči virtuoz na trobenti, Reinhold Friedrich. Prav tako je treba omeniti trobentača in dirigenta Stevena Verhaerta, ki je za dela Gershwina, Čajkovskega in Šostakoviča prispeval izjemno učinkovite priredbe za trobilno-tolkalni ansambel. Uspelo mu je ohraniti ne samo vso pričevalnost izvirne glasbene misli, temveč je poskrbel tudi za to, da je izraznost glasbil izžarevala topli sijaj in kovinsko trdnost.