Showcase klavirskega jazza – Step Across the Border: Slovenia

Festival slovenskega jazza na Dunaju, Step Across the Border: Slovenia, ki je potekal v organizaciji kluba Porgy & Bess in pod pokroviteljstvom SKICE, se je zaključil v sredo, 9. oktobra, z nastopom kvarteta Lenarta Krečiča in solo projektom Kind of Laibach – Extended Saše Vollmaierja. Pod programskim vodstvom Bogdana Benigarja je bil program z dvanajstimi izvajalci v šestih večerih osredotočen na koncertni klavir kot osrednje glasbilo modernega klubskega jazza z bolj komornimi ali tudi avantgardističnimi ambicijami. Slovenska jazzovska in objazzovska scena je dovolj bogata, da bi Benigar lahko predstavil kakšno zasedbo več, a je tudi s predstavljenim programom zadovoljil še tako zahtevnega ljubitelja tovrstne muzike. Naj je bil klubski kozarec tega showcase festivala napol prazen ali napol poln, se vendarle zdi, da ne bi bilo odveč predstaviti še koga od mlajših izvajalcev, kakor tudi že uveljavljena imena srednje generacije. Porgy & Bess kot nosilec festivala in SKICA imata torej na tem področju še dovolj dela. Kar je pravzaprav dobra novica za slovenski jazz kot celoto.

Na finalnem večeru je z naborom skladb skupine Laibach nastopil Saša Vollmaier, ki smo ga letos poleti poslušali pred kvartetom Rodriga Amada v Klubu Gromka na Metelkovi. Vollmaier je klasično izobraženi pianist, ki je iskal navdih pri Vladimirju Horowitzu in Glennu Gouldu ter svojem profesorju Aciju Bertonclju. Pet skladb z leta 2020 izdanega albuma temelji na Laibachovem materialu. Čeprav v sporočilu za javnost omenja Monka, je Vollmaier bližje Borahu Bergmanu in sama izkušnja pravzaprav ne sodi v klubski jazzovski kontekst, ampak prej na kakšen bienale sodobne glasbe ali pa dunajski koncertni cikel v prostorih Echorauma. Nasprotno velja za kvartet tenorskega saksofonista Lenarta Krečiča, dolgoletnega člana Big Banda RTV Slovenija. Tip jazza, ki ga Krečič preigrava skupaj s kitaristom Dejanom Lapanjo, Tončem Feinigom na Hammond orglah in bobnarjem Gašperjem Peršlom, je straight ahead moderni jazz, ki nikogar ne pušča ravnodušnega, pri čemer Krečič izbira srednjo pot v smeri akademskih estetik.

Showcase se je začel v petek, 4. oktobra, z nastopom razširjenega dua Rdeča Raketa, katerega soustanovitelja sta Maja Osojnik, vokalistka, flavtistka in skladateljica iz Kranja, ki živi na Dunaju (zadolžena je bila tudi za vzorčenje zvoka v živo in DJ-CD predvajalnike), ter koroški Slovenec Matija Schellander, kontrabasist, skladatelj in elektroakustik na modularnem sintetizatorju zvoka in semplerju. V goste sta povabila pevko Ireno Z. Tomažin in dunajskega gramofonarja, elektrofonika in nojzerja Dieba 13. Njihov nastop bi lahko opisali kot serijo glitchev, podrejeno metamorfozam vokala Irene Tomažin, pripravljenega na spopad s šumom vseh barv. V dramaturgiji je vsak dobil svojih enakopravnih pet minut slave, čeprav je v prid I. Tomažin in pesmi Evropa umira (najdemo jo na repertoarju zasedbe Borghesia) izostal značilni neofolkovski izraz Maje Osojnik.

Člani tria Lilamors delujejo v Baslu, lani spomladi pa so že nastopili v pritličju kluba Porgy & Bess, in sicer v sklopu koncertnega cikla Strenge Kammer, ko so predstavili lani izdani album When I Am Dead, My Dearest. Vokal pevke Ane Čop dodano zacopra arpeggie, ki jih na klavirju streže Thilo Seevers, in če ne bi bilo primesi njene morbidne poezije ter besedil Christine Rosetti, Claire Harner, Emily Brontë in Jamesa Joycea, bi ta neo-komorni-vokalni jazz zlahka zdrsnil v veseljaški jazz ali celo pop. Kdo ve, morda bo zdrsnil na zvočni posnetek naslednje sezone televizijske serije Wednesday. Dodatek elektroakustične zvočne komponente, s katero so se dokončno zbližali z zvokom kolegov, ki so nas povedli v večer, je na odru členil tonski mojster in elektrofonik Jaka Arh.

Drugi večer festivala se je začel s triom pianista Mihe Gantarja, ki deluje v Amsterdamu. V času gospodarske krize, ko je v jazzu postalo vse predrago, od prevozov za čezoceanska gostovanja do fizičnih izdaj, je navdušil slovensko in svetovno glasbeno javnost z izdajo kar dveh box-setov: Amsterdam z glasbeniki iz Nizozemske in New York z newyorškimi glasbeniki. Gantar je kot pianist nekje med Billom Evansom in Albertom van Veneendaalom, medtem ko je bobnar Tristan Renfrow ekspresivno drzen, ko v aranžmaje vnaša surove rešitve, kot da bi želel prevzeti vodstvo. Vštric z introspektivno linijo vodje tria, Gantarja, s kontrabasom hodi William Barrett. 

Za njimi je nastopil Igor Lumpert, tenorski saksofonist s stalnim prebivališčem v New Yorku. Zadnje tri sezone v njegovem kvartetu Innertextures, v katerem ni klavirja, bobne igra Kenny Grohowski, zvezdnik downtown srenje, s katerim sta redna obiskovalca koncertnih večerov v Porgy & Bess. (Ob tej priložnosti se je zasedba odpravila na mini evropsko turnejo.) V večer so nas glasbeniki vpeljali z naslovno skladbo z njihovega albuma Eleven, ki so ga izdali pred nekaj leti pri založbi Clean Feed, nadaljevali pa s skladbami nenavadnih in/ali neparnih taktov. Lumpertovi izklesani pihalni izbruhi obujajo zven Joeja Hendersona iz sedemdesetih let ter v sodelovanju z linijami altovskega saksofonista Grega Warda, ki igra za tren hitreje kot ritem sekcija, v jedro postavljajo berlinskega kontrabasista Felixa Henkelhausna. Ta je v preteklosti že sodeloval z bobnarjem Jako Bergerjem.

Sendvič evropskega jazza s priokusom New Yorka se je ponovil naslednji večer. Duo Czajka & Puchacz je projekt pianistke Kaje Draksler na prepariranem klavirju, klaviaturah in vokalu z bobnarjem Szymonom Gasiorkom na tolkalih, vokalu in elektroniki, ki sta ga začela v Köbenhavnu. Gasiorek zadnje čase živi in deluje v Sloveniji, Kaja Draksler pa je študirala v Amsterdamu in je v teku kariere postala ena najbolj znanih evropskih inštrumentalistk zadnjega desetletja. Izvedla sta elektroakustično neidiomatsko improvizacijo na skladbo svojega debitantskega albuma Bivališča. 

Kvartet v New Yorku živečega pianista in skladatelja Marka Črnčeca (oz. za tuje spremljevalce njegovega glasbenega izražanja Churnchetza) je z gostovanjem saksofonista Jureta Pukla vnesel kanček spomina na čas, ko je Pukl pred povratkom v domovino študiral na Dunaju in deloval v New Yorku. Avtorski repertoar sta izvedla na tehnično brezhibni ravni, kot tudi pritiče akademsko izobraženima glasbenikoma, in zelo ekspresivno, z navdahnjenim raziskovanjem tekstur kontrabasista Josha Ginsburga in bobnarja Antoina Pierra.

Nastop pianistke in skladateljice Rebeke Rusjan Zajc, ki je letos pri založbi Clean Feed izdala peto samostojno zgoščenko Introducing …, je v ponedeljek zvečer zaključil mini cikel v Amsterdamu delujočih slovenskih pianistov in skladateljev. Rebeka igra on the beat, obenem pa je njeno igranje s klavirjem podobno klasičnemu pianizmu, se pravi, da zveni bolj z roko v roki z Gouldom kot Keithom Jarrettom. V nasprotju z avantgardno metodologijo zven klavirja eviscerira kar prek klaviature, in to brez anestezije. 

Cene Resnik & Samo Šalamon & Samuel Ber Trio deluje že nekaj let. Kitarist Samo Šalamon je bil tokrat v vlogi boperja z ECM-ovskim zvokom, in to ob post free jazz zvoku Ceneta Resnika na tenor saksofonu. Unisono linije avtorskih skladb je ob crescendih zaznamovalo tudi sugestivno rekviemsko vzdušje družinskih razmer enega od članov, s katerim je zasedba iskala izraz v imaginariju implozije.

Rok Zalokar Zhlehtet se je v Benigarjevo vizijo zvoka novega slovenskega jazza vklopil s komornim third stream zvokom, ki zna zanihati in se hkrati vplesti v impresionizem, obarvan s harfo Urške Preis. Alja Petric je s svojim vokalom in tolkali ob duetu saksofonov Lenarta De Bocka in Boštjana Simona (oba sta se izmenjevala tudi na flavti) vso pozornost večkrat pritegnila nase. Vodja zasedbe, pianist Rok Zalokar, je dodal nekaj elektronskih pasusov k ritem sekciji kontrabasista Jošta Drašlerja, violončelista Kristijana Krajnčana in bobnarja Žige Smrdela. 

Sledil je koprski kitarist Teo Collori z zasedbo Momento Cigano. Preigravali so avtorski gypsy-swing repertoar in nizali čustvene kolaže z visoko mero ekspresivnosti. Vsestranski kitarist Collori se je v to glasbo zaljubil po ogledu biografskega filma o Djangu Reinhardtu. Med potekom tega najbolj obiskanega večera festivala se je predstavil tudi kot spretni govornik in nas zabaval skoraj kot profesionalni igralec. Čeprav v zasedbi običajno igra klarinetist, so srca občinstva tokrat osvojile predvsem violinske pasaže Matije Krečiča.

Slovenska jazzovska in objazzovska scena je dovolj bogata, da bi Benigar lahko predstavil kakšno zasedbo več, a je tudi s predstavljenim programom zadovoljil še tako zahtevnega ljubitelja tovrstne muzike. Predstavljena imena se redno pojavljajo kot vodje programskih večerov v klubskih sezonah, Marko Črnčec, Jure Pukl, Igor Lumpert, Kaja Draksler in nekateri drugi so večinoma rasli in se izobraževali v tujini, tako da njihov domet sega onkraj meja skupnega imenovalca nacionalne države. Naj je bil klubski kozarec tega showcase festivala napol prazen ali napol poln, se vendarle zdi, da ne bi bilo odveč predstaviti še koga od mlajših izvajalcev, kakor tudi že uveljavljena imena srednje generacije. Porgy & Bess kot nosilec festivala in SKICA imata torej na tem področju še dovolj dela. Kar je pravzaprav dobra novica za slovenski jazz kot celoto.