Sintpop spevnost z okusom po osemdesetih

Ljubljanski sintpop trojec Torul je na domači sceni svojevrstna uganka; oziroma še drugače, bolj kot sam bend je uganka zadržanost publike in medijev do njegove vrhunsko sproducirane glasbe, ki ima na račun spevnih skladb potencial, da nagovori širšo publiko. Zelo pavšalno bi lahko razlog za to iskali v razlagi, da je s svojo spevnostjo preveč pop za alternativneže in je hkrati preveč alternativen za mainstream, čeprav so bili Torulovi spoti, ki jih priložnostno zavrtijo na nacionalki, deležni lepega odziva. Toda po drugi strani bi med ljubljenci alternativne scene lahko našli bende, ki ne zvenijo nič manj pop, in v mainstreamu take, ki ustvarjajo v primežu bolj alternativnih žanrskih porekel. Ne nazadnje Torulov sintpop ni daleč od izraza zasedbe Depeche Mode, s katero domači trojec najpogosteje primerjajo tudi komentatorji na YouTubu. In ker verjetno ni dvoma, da bodo britanski pionirji prihodnjo pomlad nastopili v polnih Stožicah, bi razlog za relativno zadržanost do Torula težko iskali v njegovi specifični izraznosti. To seveda ne pomeni, da bi Torul moral napolniti Stožice, je bilo pa vsekakor umestno pričakovati, da bo s svojim prvim samostojnim koncertom v Kinu Šiška, ki se je zgodil na začetku oktobra, angažiral dovolj publike, da namesto manjše napolni tamkajšnjo večjo dvorano. Morda še bolj v oči bode nerazumljiva zadržanost medijev. Čeprav je zasedba od leta 2010 posnela že pet albumov, je na primer pričujoča recenzija šele prva na Odzvenu, in to kljub temu, da pokrivamo praktično celoten žanrski spekter domačih ustvarjalcev. Ja, težko ali kar nemogoče je s prstom pokazati na točen vzrok za to, da je Torul deležen manjše pozornosti, kot jo zasluži.

Povsem drugače je Torul sprejet v tujini, predvsem v Nemčiji, kamor ga redno vabijo tako v tamkajšnje klube kot na (večje) festivale. Razlog za to je deloma v tamkajšnji založbi Infacted Recordings, s katero sodeluje od drugega albuma In Whole iz leta 2011, po drugi strani pa je nenačrtovano naletel tudi na zelo dober odziv na tamkajšnji gothic sceni, ki navzven deluje precej zaprto, a se hkrati žanrsko vse bolj odpira, kar ne nazadnje potrjuje priljubljenost Torula, katerega glasba se izogiba klasičnim gotskim stereotipom. Njegovo izdelano oziroma dodelano podobo so lani, denimo, opazili tudi finski organizatorji ljubljanske izvedbe festivala Flow, čeprav bi bilo bolj logično, če bi ga umestili neposredno pred nastop headlinerjev Pet Shop Boys. Ta dva benda namreč veže izrazit posluh za sintpopovsko estetiko osemdesetih in produkcijska izpiljenost. Prav slednja morda najbolj bode v oči, saj v tujini za njo običajno stojijo velike ekipe producentov pa enormni finančni vložki, medtem ko Torul za vse aspekte svoje glasbe v DIY režiji poskrbi sam. Tu so ključne izkušnje šefa zasedbe, producenta in avtorja skladb Boruta Bernika – Torulssona, ki se z glasbo resno ukvarja od začetka devetdesetih let. Že pri šestnajstih je, denimo, igral klaviature v zgodnji postavi kultne zasedbe Coptic Rain, potem pa se je, fasciniran s takratnim pojavom plesne elektronske glasbe, znašel med njenimi najzgodnejšimi domačimi predstavniki. Kar nekaj njegovih skladb iz tistega časa danes med poznavalci velja za skrite bisere; ni naključje, da se je s svojim atmosferičnim technom že v drugi polovici devetdesetih let znašel pri tujih založbah, denimo islandski Thule Musik. No, ker se je techna nekje sredi prejšnjega desetletja naveličal, ga je vse bolj začela zanimati bendovska estetika, v okviru katere je začel oblikovati izraz, ki se je na eni strani opiral na njegovo techno izkušnjo, na drugi pa na zapuščino The Cure in podobnih bendov, ki so ga očarali kot najstnika. V prvi inkarnaciji zasedbe Torul je sodeloval z vokalistom Mitjo Šedlbauerjem, kmalu se jima je pridružil kitarist in klaviaturist Borut Dolenec, potem pa je Šedlbauerja zamenjal Jan Jenko in v tej postavi je bend Torul posnel naslednje tri albume. Jenka je na začetku letošnjega leta zamenjal nov pevec in frontman Maj Valerij, kar pa bend ni usodno pretreslo. To gre po eni strani pripisati Bernikovemu avtorstvu, po drugi pa temu, da se je Valerij tako rekoč takoj ujel s Torulovim izrazom. Vsekakor je dala kadrovska menjava zasedbi nov zagon oziroma priložnost za »RESETiranje«.

Zaradi podobne barve glasu Jenka in Valerie Torul z novim albumom na prvi posluh ni bistveno skrenil s tirnic, ki si jih je postavil s prejšnjimi ploščami. Tudi Reset zaznamuje prepoznaven temačen sintpop, ki se močno spogleduje s sintovsko estetiko osemdesetih, skladbe se hitro ulovijo v uho, trojec pa znotraj teh okvirov ponovno raziskuje različne izpeljanke elektronskega popa. Nekajkrat se opre na izrazito retro estetiko (You Test My Heart, An Answer, Monday), še večkrat na hipnotično elektronsko atmosferičnost (The Prize, To be Wanting You, Count Me In), precej pa izstopata skladbi Glowing Again in Roll Your Dice. Prva ima zanimiv aranžma in zvoke, ki jih od trojca v preteklosti nismo bili vajeni, medtem ko je skladba Roll Your Dice svojevrsten križanec med indie rockovsko senzibilnostjo in atonalno sintetiko, celo nekakšen skriti favorit plošče. So pa te oznake pogojene predvsem s tistimi najbolj izstopajočimi elementi posameznih skladb, ki sicer po vzoru tega, kar smo se od zasedbe navadili v preteklosti, tudi po novem ostajajo večplastne in navdih črpajo iz širokega spektra sintovskih in plesnih elektronskih muzik, prav tako pa tudi popa in (ob)rockovske glasbe. Besedila in Valerijev vokal so še vedno predvsem orodje za barvanje različnih razpoloženj, najpogosteje torulovske melanholije, ki po novem ni več tako težka in temačna kot na prejšnjih ploščah. Še več, trojec se po novem ne ustraši niti priložnostne igrivosti, deloma nedvomno inspirirane z aktualnimi sintpopovskimi trendi. In ja, Torulsson je še vedno mojster pop forme. Pojavi se celo vtis, da bi v primeru umeščenosti v izrazno bolj linearen album tako rekoč vsaka skladba lahko postala nosilec celotnega albuma, če že ne mini hit. 

Ker se trojec z novo ploščo še vedno močno naslanja na sintpop estetiko osemdesetih, verjetno ne gre pričakovati, da bi si bistveno razširil publiko. Po drugi strani pa je res tudi to, da je sorodna estetika v zadnjih letih v ZDA in na Otoku na površje potisnila lepo število bendov, ki so deležni precejšnje medijske in fenovske pozornosti. Tako bo morda Torul naposled vendarle deležen večje pozornosti tudi doma. Nov album je odlična priložnost za to.