Skladiščenje časa v ljudski glasbi

Theodor W. Adorno je v predavanju o poeziji in družbi (Poesie und Gesellschaft) dejal, da lirska pesem v svojih okvirih zadržuje in skladišči zgodovinsko-filozofski »udarec ure«. V mislih je imel poezijo. Izjava pa se še kako prilega ljudski pesmi in ljudski glasbi nasploh (ki je nemara metamorfni ostanek antične musiké). Tudi ta skladišči čas ali bolje različna časovna obdobja, ki so pogojevala njeno interpretacijo in percepcijo. In z različnimi časovnimi izhodišči je pripotovala v sodobnost. Je sramežljiva, novi mediji in družabna omrežja ji niso blizu, a je sama medij druženja, h kateremu pristopajo tisti, ki radi ubrano zapojejo. Ta medij je okoren, čudaški se zdi množici, ki prisega na sodobno družbeno omrežno religijo. Toda za tiste, ki ljudske pesmi dobro poznajo, te ostajajo nosilke znakov časa, ki se v njih porodi, in hkrati izraz velike svobode, ki ponuja odmik od bremena družbenih sprememb. Ali se lahko pripeti kaj novega na področju ljudske glasbe? Nove so zvočne izdaje. 

Tak je moj pogled na novosti v glasbeni zvrsti, katere gibalo ni glasbena industrija, temveč resnično zaupanje v poslanstvo zapisovanja in vztrajnega arhiviranja časa. Razgledovanje po širini in raznovrstnosti tega dela glasbenega prostora navdaja z optimizmom in vedrim pogledom v prihodnost tiste glasbe, ki jo neposrečeno imenujemo ljudska.

Kot vemo, gre za nesnovno dediščino, ki se (v zelo redkih primerih) še prenaša od ust do ust. Humanistični razmislek, etnomuzikološka raziskovanja, razvoj glasbenih veščin in medijske vsebine puščajo sledi tudi na področju tako imenovane ljudske glasbe. Vsekakor velja, da ta glasba ni množična, ni splošno znana, prav tako ne splošno priljubljena. Sama bi jo raje imenovala stara glasba, saj gre za ostanek starejših glasbenih praks, in glede na navzočnost v sodobnem slovenskem glasbenem prostoru si upam trditi, da gre za samostojno glasbeno zvrst. Ta je postala dobro organizirana, izvajalci ustvarjajo glasbene zasedbe, spontanost je prešla v načrtovano, usmerjeno ter premišljeno izvajanje in javno nastopanje. 

Tako je lani vzniknilo kar nekaj zvočnih albumov s tako imenovano ljudsko glasbo. Dotikam se tistih, ki vznemirijo v pozitivnem smislu, prinašajo nova spoznanja ter odločno zanikajo splošno prijeto floskulo, ki ljudsko enači z nižjo, slabšo, drugorazredno. Namreč tudi ta zvrst ponuja glasbeni izziv, zahteva odlično poznavanje snovi ter subtilno občutenje. Ne prepriča prepričanih, temveč tiste, ki so odprti, dojemljivi, ali pa one, ki ljudsko tvornost poznajo in o njej nekaj vedo. A je treba poudariti: vse, kar bo omenjeno, je nastalo v prostem času in iz ljubiteljstva. 

En lepi, zelen rožmarin je naslov oblikovno privlačnega izdelka, ki prinaša pripovedne pesmi družine Miklavž iz Mislinje. V ospredje stopi poezija Borisa A. Novaka: »Pet je letnih časov: pomlad in poletje in starost in smrt in večno petje.« V času med snemanjem in končnim nastankom zvočnega albuma je v »večno petje« odšel eden od štirih pevcev, basist Franc, zato je zvočni album posvečen spominu nanj. Album opozori nase že s prvim stikom. Oblika je premišljena in domišljena. Bogatijo jo izrazno povedne stare fotografije ter skrbno izpisana besedila. Prinaša petnajst zgodbeno bogatih, pripovednih ljudskih pesmi. Pesmi, ki danes veljajo za muzejske, še pred pol stoletja pa so polnile kulturni hram podeželskega življa. Zvenele so v zmerni jakosti in zazvenele v svoji polnosti, saj drugega hrupa ni bilo. Vsebinski nabor uvajajo tri božično-novoletne kolednice, sledi niz pesmi, ki izpovedujejo večinoma bridke dogodke in življenjske izkušnje. Skoraj vse pesmi imajo v tradiciji letnega kroga neki namen in svoj prostor. Družini Miklavž torej ustreza epsko izročilo. Njihovo petje z ljudskim vodenjem glasov je namreč silno umirjeno, zadržano, spoštljivo do besedila in napeva. Gre za logično podajanje zgodbe, kjer se besedilo in napev spojita v enovito celoto, katero harmonsko podprejo glasovi. Zdi se, da so pevci družine Miklavž pravi medij za prenos izročila, saj ga podajajo dalje tako, kot so ga prejeli, ne da bi dodajali svoje interpretativne in izrazne prvine. Kadar gre za nabožno besedilo, pesem postane kontemplacija. Pripovedne pesmi so dolge zaradi poudarjene vsebinske zgodbe. Na novega leta dan Miklavževi praviloma voščijo z več kot sedemminutnim koledniškim voščilom. Napevi so tonalni, v durovskih tonalitetah, sozvočja se razvijejo do triglasja, tu in tam zaznamo okraševanje napeva. Izbrane pesmi so redke bodisi zaradi besedilne bodisi melodijske različice. 

Le pelajte, le furajte je naslov in hkrati prvi verz ene od pesmi zvočnega albuma skupine Kranjski furmani, ki deluje znotraj Akademske folklorne skupine Ozara iz Kranja. To je zasedba desetih mož, ki že triindvajset let načrtno oživlja zamrlo prakso večglasnega moškega oziroma fantovskega petja ter godčevskega vižanja za ples. Vokalna polnozvočnost, ki se je nekoč razlegala po vaseh, je pri posameznikih te skupine očitno še tako navzoča v notranjem občutenju, da je prodrla tudi v sodobni glasbeni svet. Album prinaša kar sedemindvajset ljudskih pesmi in godčevskih viž okolja, iz katerega skupina izhaja, torej iz okolice Kranja, a tudi z druge strani Karavank, Koroške. Pesemsko podajanje odlikujejo ubrana, mehka in čista sozvočja ter dober čut za homogenost zvoka. Glasovi so vodeni v načinu tako imenovanega ljudskega petja: naprej, čez in bas, pri nekaterih pesmih pa najdemo tudi posebnosti, kot je okrasek, ki se imenuje petje na treko ali tretko. Glede na to, da so Kranjski furmani koledniki, vsebino uvaja novoletna kolednica. Godčevske viže starih plesnih ritmičnih obrazcev v zasedbi kot da narekujejo starejše prakse (violina, klarinet, diatonična harmonika in kontrabas) ter igrivo kontrapunktirajo pesemskemu naboru in celoto vežejo v prijetno nostalgično zvočno doživetje.  

Skupina Jerbas me spominja na ljudske pevce izpred petih desetletij, čeprav se strokovno imenujejo pevci ljudskih pesmi in godci ljudskih viž. Skromno namreč izpostavijo dejstvo, da tudi pojejo, češ: kot mnogi drugi. A nam že hipni stik s to mlado, 13-člansko pevsko in godčevsko druščino omogoči doživeti prostrane zvočne polnosti. Dobro ste jih vsi poznali je naslov zvočnega albuma članic in članov Kulturnega društva Jerbas, kot se polno imenuje ta glasbena zasedba. Pestro in raznoliko je tu nanizanih kar štiriintrideset starih ljudskih pesmi in godčevskih viž, ki izhajajo iz Tržiča in širše okolice. Vsebino tudi tu oklepata božično-novoletni kolednici, vmes pa se smiselno razporedijo pesmi in viže, ki sežejo od ljubezenske in snubitvene tematike prek številnih plesnih viž, kot so nojkatoliš, štajeriš, pouštertanc in druge, do sklopa svatbenih pesmi ter pesmi, vezanih na čevljarje oziroma šuštarje. Glasbena podoba je raznolika, tako da ves čas ohranja poslušalčevo pozornost. Igrivo je sprehajanje od triglasnih mešanih pesmi z okraševalskimi posebnostmi, kot sta tretka in četrtka, prek počasnega in čvrstega fantovskega petja pa svetlih ženskih sozvočij ter duetov vse do različnih godčevskih viž s starimi glasbili, kot so stoletje stara harmonika frajtonarica, es-klarinet in bariton v različicah. Celotna zvočna podoba je pristna, navdaja nas s spontanostjo in žlahtnostjo. To je rezultat snemanja. Zvok ne prihaja iz studia niti iz prevelike dvorane, temveč ravno pravšnjega, prijetnega, lesenega ambienta. Posnetek je preprost in resničen, brez dodatkov, vpet v privlačno sodobno obliko in pospremljen s premišljeno besedo Andreja Rozmana – Roze. 

Tudi Dolenjska ima dejavne mlade pevce, ki pojejo po starem. Iz Račne pri Grosupljem izhaja skupina Mlada zarja. Članom Sabini, Maticu, Klari, Benjaminu in Kristini petje s krvjo teče po žilah. Pesem na ustih pozdravi prihajajoči dan in pesem v srcu se pokloni večerni zarji v pozdrav pri Grudnovih že več generacij. Kljub temu da so zdaj mladi glasbeno izobraženi, so v petju ljudskih pesmi s stabilnim intoniranjem zaznali  svojevrstni glasbeni izziv. Suverena, čista, svetla in jasna sozvočja odlikujejo pevce skupine Mlada zarja. Celotni album je odet v ubrane harmonije, uravnovešeno strukturo in homogeni zvok. Navdušuje svežina mladosti in hkrati vodi do spoznanja o enkratnosti. Enaindvajset pesmi je zbranih na albumu, nabor pa izhaja iz manj znanih in vsekakor redko izvajanih. Načinu vodenja glasov naprej, čez in bas je suvereno in lahkotno dodana tretka, tudi četrtka pa stopničasta intonacija in še druge posebnosti, ki sodijo k ljudskemu petju. Pesmi so vsebinsko smiselno razporejene tako, da ustvarijo pravi roman z vsemi preprosto izraženimi čustvenimi niansami. Pevsko podajanje je mirno, z jasno dikcijo v giusto tempu in tudi s tempom rubato. Celotna zvočna slika kaže, da gre za danes silno redki neposredni prenos pevske prakse od ust do ust. Preprosto in resnično, kot je tale kitica: »Prav luštno je na svet živet pa tako pridno Micko met, sta mož in žena obadva iz enega srca!« 

Tudi v prestolnici sta izšla dva zvočna albuma z ljudskimi pesmimi. Cintare so pevska zasedba dvanajstih žena. Ob 15-letnici delovanja so izdale album Se tičice lepo pojo. Verz iz ljudske pesmi ponuja večplastno razumevanje. Pevke z albumom brez dvoma izražajo crescendo svojih skrivnostnih plamenov, ki vežejo sosledja časovnih plasti, pa vedno znova navajajo k trditvi: »Ime je znamenje.« Cintara (Centaurium erythraea) je ena najbolj vsestranskih zdravilnih rastlin, roža, ki naj bi po svojem učinku nadomestila tisoč drugih; v slovenskem jeziku jo poznamo kot tavžentrožo. Simbolika je edinstvena. Članice pevske skupine Cintare so žene močnih življenjskih izkustev ter raznovrstno doživetih čustvenih nians. Obrušene od življenjskih tokov, živijo obdobje modrosti in popolnega razumevanja globin ljudskega izročila. In pri tem vztrajajo. Pogumno in utemeljeno, edinstveno, s spoznanjem, da je v ženskosti lepota in da je lepota gibalo v obe smeri časa. Cintare so se spojile z izročilom, ki ga razumejo in zmorejo predstavljati kot posebno umetniško celovitost: kostumsko, pevsko in vsebinsko. In tako je tudi z vsebino zvočnega albuma, ki prinaša sedemindvajset raznolikih ljudskih pesmi iz vseh slovenskih pokrajin in zamejstva. Pesmi izstopajo iz retorike glasbenega vsakdana ter ohranjajo samosvojo, spoštovanja vredno držo. 

Eno pesem hoč'mo peti in Lepa si, roža Marija je dvojni album Pevk Akademske folklorne skupine France Marolt. Razveseljuje pesemski izbor, ki sega po raritetah ter izvedbah s čistimi, jasnimi, odprtimi glasovi in točno pa zelo logično vodenimi linijami ter vsemi v prispevku že omenjenimi posebnostmi ljudske glasbe. Obe pevski skupini je ob tem projektu vodila Adriana Gaberščik. Starejše pevke so vsebino zvočnega albuma naravnale na tok koledarskega leta ter vsebinsko ponudile štiriindvajset prazničnih in tudi vsakdanjih pesmi. Mlajše so zbrale slovenske ljudske pesmi o Mariji, o Roži Mariji, po izrazu besedil človekovi večni priprošnjici in vedno uspešni pogajalki za odpustek tudi največjih grehov. Ta album prinaša devetnajst pesmi. Akademska folklorna skupina France Marolt še vedno velja za najbolj občutljivo in hkrati idejno najbolj odprto in sodobno naravnano poustvarjalko ljudskega izročila. Ta zvočni album dosega visoko raven, kakor jo narekuje zborovska glasba na primer, čeprav gre za povsem drugačen, a gotovo nič manj zahteven način pevskega podajanja. 

Tak je moj pogled na novosti v glasbeni zvrsti, katere gibalo ni glasbena industrija, temveč resnično zaupanje v poslanstvo zapisovanja in vztrajnega arhiviranja časa. Razgledovanje po širini in raznovrstnosti tega dela glasbenega prostora navdaja z optimizmom in vedrim pogledom v prihodnost tiste glasbe, ki jo neposrečeno imenujemo ljudska.