Skozi optiko novega vala

Trije albumi na pet let podlage. Ni slabo, zlasti če se spomnimo, da gre v takšnih primerih večinoma za brezvestno »štancanje« glasbe, ki zagotavlja medijsko prisotnost. Vajeni vsega hudega, moramo pri Vasku Atanasovkem vseeno uporabiti drugačen besednjak, ki ne bo z ničimer namigoval na hitropotezne in dobro načrtovane obrtniške prijeme. Če smo iskreni in zlobni obenem, razliko nakazuje že kakovostni nabor žive glasbe, ki v njegovem primeru ne operira s klišeji, temveč vešče komunicira z nemirno ustvarjalno žilico v njem. In enako velja za njegova partnerja v triu, Dejana Lapanjo in Marjana Stanića. Vsem trem se muzike dogajajo, jih poganjajo skozi različne projekte, različna žanrska osišča, brez vnaprejšnjega vedenja, kam jih bo to pripeljalo, če sploh kam. Konca namreč ni, le pričakovanje naslednjega koraka. The Scissors se tako sliši kot drobceno presenečenje, a tudi kot čvrsto nadaljevanje obeh predhodnikov, Come to Me in predvsem Feel. In posluša se kot – do tega trenutka – eden najboljših rockerskih albumov tega leta. Ne, ne gre za lapsus.

Trio je v roke vzel škarje in tokrat še bolj kot v prejšnjih dveh primerih osvobodil svoje muzike, jih sprostil skozi kanale, ki so nekoč v nekoliko širšem prostoru k nam naplavili novi val. Tu ne govorimo o retro pristopu, temveč le o optiki, ki je poganjala tedanjo generacijo, se pravi o artikulaciji svobode, ki se skozi aktivno glasbo individualno vrši na vse strani, pri tem pa ne pozablja na skupinsko igro, ki je in ostaja največji adut tria. V njej se pravzaprav trojica docela razživi, malodane provocira med seboj in tako sproža ter skozi skladbo razvija vrsto nepredvidljivih situacij in domiselnih rešitev, ki niso enoznačne ali kakorkoli izumetničene, temveč zelo prožne. Kljub temu trio ne pretirava z brezplodnim nadigravanjem, ampak poskuša biti kratek, jasen in jedrnat. Prav slednje mu izjemno uspeva, saj v »navidezni« zgoščenosti doseže nevsiljiv maksimalni učinek na ravni posamičnih skladb; prav tako tudi ne zanemarja njenega počela na zabrisanih mejah od jazzovskih prijemov do power-popa. Pravzaprav vse pove že, recimo temu, prva mala plošča z albuma, ki nosi naslov Good Time. Album The Scissors je prepoln dobrega vzdušja, dobrega počutja, polnokrvnih iger in mediger, ki škarje potrebuje le toliko, da ga (vzdušje) v eni skladbi razreže, zato da bi ga v naslednji na novo sestavil skupaj. Zatorej ne moremo govoriti o elementarni profiliranosti, temveč o kompaktnih občutkih, zgrajenih na paleti raznoraznih vplivov in vešči prilagoditvi te raznorodnosti v samosvoj koncept. Vasko, Dejan in Marjan v vsaki sekvenci na albumu presneto dobro vedo, od kod prihajajo, kaj hočejo povedati, in znajo poiskati način, kako to povedati. In se razen tega še fino zabavajo. Včasih so za to potrebne besede, nekaj verzov ali le beseda ali dve, včasih je dovolj instrumental, ki pripoved uokviri s pomočjo dočarane atmosfere. The Scissors namreč krasijo moderne, hudomušne in melodično privlačne izvedbe, brez odvečnih izpadov ali podobnih izživljanj. Tej logiki so prilagojeni aranžmaji in nekoliko bolj energična produkcija, kot bi jo od Vaska pričakovali. Povedano z enim stavkom, The Scissors je deveterec zrelih pesmi čvrstega, uigranega tria, kjer so prisotni ljudsko jazzovski motivi, obsijani z rockovskim sojem.

Skratka, gre za vitalen in nagajiv album, ki te z lahkoto posrka vase, odpelje na plesišče (Kokoko, Sufi, Propast) ali zaziba v stanje razmisleka (Nožici) med dvema postajama. Krasi ga prepoznavna Marjanova tehnika igranja bobnov, efektivne Dejanove kitarske intervencije in Vaskova pihalska tankočutnost. Slednja je pogosto na preizkušnji. Rabo treh jezikov je moč razumeti kot del nemirne duše in gradnjo mostov, ki trojec poganja naprej in ga približuje novim odrom po svetu, kjer so fantje, po prebranem sodeč, zelo dobrodošli gostje. Na albumu so zbrani vsi občutki, ki jih lahko vidimo skozi nabor slikovnega materiala na zunanji in notranjih straneh spremne knjižice, od spredaj in zadaj, in se združijo pod skupnim imenovalcem zadovoljstva. Na albumu samem pa se številni prožni zvočni principi, ki jih Vasko, Dejan in Marjan negujejo na različnih nivojih svojih karier, tokrat že tretjič in najpristneje doslej poenotijo v organsko celoto.