Skrinja zarote in druge zgodbe

Reference Roberta Jukiča, basista, kontrabasista, komponista in aranžerja, ki se je začel glasbeno izobraževati v srednji šoli, kjer je igral v bendih, in je nato dolgo glasbeno izobraževanje formalno zaključil pod okriljem graške akademije za glasbo in upodabljajoče umetnosti, neformalno pa, kot pravi, se uči ves čas, se berejo kot Kdo je kdo na trenutni jazzovski in tudi siceršnji – recimo ji »nadžanrski« – sceni. Gostuje na domačih in tujih jazzovskih odrih in redno snema plošče, bodisi kot protagonist bodisi kot del zasedb/spremljevalni glasbenik. Samo v zadnjih dveh letih je posnel (vsaj) štiri odmevne plošče, ki se gibljejo po vseh odtenkih jazza, tako klasičnega kot modernega, pa tudi po drugih zvočnih pokrajinah. Pri Gogi je tako leta 2009 izšla plošča Jazz for Masses, pri založbi Sanje je septembra istega leta izdal ploščo Radio, letos je pri Celinki najprej objavil »vesternovsko« Dobrote iz skrinje zarote, pri prištinski založbi Dit e nat pa »gangstersko« Operation Charlie. Jukič trenutno precej koncertira, njegova diskografija za letos pa še ni zaključena.

Ne vem, ali bi si za pogovor z Robertom Jukičem lahko izbrali bolj atmosferično vreme in prostor za pogovor: dva moderna revolveraša, oborožena z glasbo in besedami, eden z novo ploščo (točneje dvema novima ploščama), drugi z digitalnim snemalnikom. Kaj bi rekel Clint Eastwood? Verjetno: You better talk pretty, punk!

Robert Jukič je ta hip (in tudi vse druge) v silovitem ustvarjalnem zamahu; komaj je ugledal dan (dvojni) album Dobrote iz skrinje zarote, tematska plošča, ki diši po singer-songwriterski maniri, že je postregel z jazzovsko ploščo Operation Charlie, ki spominja na zlate dneve Jimmyja Cagneyja. No, ja, vsaj v prenesenem pomenu. Z njim smo govorili predvsem o omenjenem dvojnem albumu, katerega recenzijo najdete na teh straneh. Nastajal je kar nekaj časa. Ampak čas zahodno od Pecosa je relativen; in pravzaprav tudi sredi Ljubljane.

Ploščo Dobrote iz skrinje zarote je izdala založba Celinka. »Tu ni nobene zarote,« pove Jukič. »Janez Dovč je slišal, da pripravljam ta projekt, slišala sva se in plošča naj bi izšla leta 2009, a se je vse skupaj zavleklo. Ko so se začela snemanja, je postalo jasno, da bo potrebnega nekaj več časa. Od same ideje do izdaje je tako minilo poldrugo leto.«

Se pravi, snemanje je terjalo svoje.

Sami komadi so nastali zelo hitro. Snemanja sama so se zavlekla, ker je bil način dela zelo drugačen. Nismo šli v studio strnjeno za dva tedna in posneli, ampak sem imel že izdelane komade, nakar sva z Andražem Mazijem (Jukičeva desna roka pri projektu, sicer spoštovan jazzovski kitarist, op. a.) snemala prve kitare, perkašne in vsa ostala nasnemavanja, na koncu pa so prišli vokali. Ko imaš enkrat toliko ljudi, kot jih je sodelovalo pri tej plošči, en mesec ne pomeni ničesar. Mislil sem, da bomo lani poleti vse posneli, a ljudi poleti težko zbereš.

Kako se je pravzaprav izbistrila ideja za to ploščo? Odkrival si nove terene.

Že okrog leta 2007 sem se odločil, da si v glasbenem smislu ne bom postavljal mej. Avgusta 2009 sem sedel v Trnovem pred Sax pubom in porodila se je ideja, da bi naredil ploščo, na kateri bi se spopadel z vesterni, s črno-belim svetom, z življenjskimi zgodbami, in takoj je plošča tudi začela nastajati. V hipu, ko sem dobil idejo, torej pred Saxom, sem vzel listek in si začel zapisovati, koga bi poklical. Takoj sem dobil idejo, kakšno bo glasbeno okolje, kdo bo pel in kakšni teksti sodijo zraven.

V svoje ustvarjanje si torej vpeljal izobčence, ves ta občutek vesternalij in morilskih balad. Ob poslušanju plošče sem dobil nekakšen waitsovski občutek, ovitek je nekako cashevski ... Seveda v zelo tvojem, avtorskem smislu ...

Vse je notri. Cash, Nick Cave, vse glasbe, ki sem jih poslušal. V tistem času sem prav študijsko gledal vesterne, da sem se naužil atmosfere: Eastwood, Costner, Morgan Freeman, Johna Wayna in tipične holivudske produkcije pa zelo malo, v glavnem je šlo za atmosfero, ta svet, neizprosen, brutalen in krut ... Iz tega je nastal nekakšen glasbeni kolaž.

Si pri delu za to ploščo odkril svoj kantavtorski pol?

Nisem delal zavestno v tej smeri, a vem, da je ta občutek prisoten. Bolj kot folk glasba. Kot najstnik sem hodil na taborjenje, tam se je vzelo v roke kitaro in pelo. Tudi tak način mi je blizu, nekje v meni je to ostalo še iz tistih let, tako da so vplivi, ki sva jih omenjala prej, seveda prisotni: kitara, petje ... Potem pa združiš vse te vplive in še mnoge druge in narediš nekaj svojega. Bill Frisell je zelo vplival na zvočno podobo te plošče. In tako naprej.

Prijetno presenečenje so besedila. Dopolnjujejo in izpopolnjujejo atmosfero.

Nisem hotel pisati kar tako, hotel sem pripovedovati zgodbe. Besedil poprej nisem pisal, no, ja, v srednji šoli sem se nekaj igral z besedami, a nikoli resno, za ta projekt pa sem vedel, kaj hočem, bilo je dovolj jasno, kaj in kako, in besedila so pravzaprav nastala dovolj zlahka. Najti je bilo treba čisto poseben jezik; igranje z besedami mi je všeč, zato se je splošna usmeritev jezika pokazala zelo hitro.

Odločitev za žlahten, na kontekst vezan pogovorni jezik po tehtnejšem premisleku verjetno res ni bila težka ...

Ne. Same zgodbe so posledično prišle same od sebe, nekatere so celo resnične, druge čisto domišljijske, podložene z vsemi temi filmi kot mini scenariji.

Si se ukvarjal z zvrstno platjo tekstov, češ, to mora bit pa balada itd.?

Prav nič. Teksti so nastali kot zgodbe, pravzaprav so nastali najprej in šele potem glasba. Nekaj malega sem jo delal posebej, igral sem se s kitaro pa gledal, katero besedilo bi spadalo v to, kar sem ustvaril, kje se lahko kaj pojavi, kaj bi spadalo v to melodijo, kaj v ono ... Vse je bilo koncipirano, tako glasba kot besedila. Že na začetku. Vprašanje je bilo, kako se bo potem to zlilo. Ko sem začel delati glasbo, sem brskal po papirjih in jih tematsko razvrščal. V glasbi se je, denimo, pojavil motiv in rekel sem: aha, za tole imam tekst, ki bi tudi zlogovno ustrezal. Zelo organsko je bilo vse skupaj.

Izbor pevcev je zanimiv: Aleš Hadalin, Jani Kovačič, Pero Lovšin, Tokac, Boštjan Andrejc - Buši ...

Že na začetku sem si zapisal imena pevcev, ki sem jih videl v tem konceptu. To so bili ljudje, s katerimi sem že delal v različnih formacijah; vedel sem, kaj lahko naredijo, da se bo izšlo. Tokca prej, denimo, edinega nisem poznal, a sva se zelo ujela. Zelo odprt človek je, navdušen je bil nad predlogom. Poslal sem mu tri pesmi, odločil se je za eno. Boštjan Andrejc je človek, s katerim se poznava vrsto let, sodelovala pa še nisva, a sem vedel, katera pesem potrebuje prav njega. Iz vsakega od pevcev je bilo treba potegniti tisto pravo, včasih tudi malce drugače, kot so bili navajeni prej, včasih so morali malce izstopiti iz svojih utečenih tirnic, vendar so kljub temu ostali prepoznavni; tak pristop je rodil najboljše rezultate. V največji ekstrem je verjetno šel Buši; ta moj projekt je zelo drugačen od stvari, ki jih je doslej počel. A pri teh ljudeh, ki imajo kilometrino, rutino, ki se znajo vživeti v tekste in glasbo, ni težav. Najdejo se razlike v predstavah, jasno: oni imajo kdaj pa kdaj svojo, jaz svojo, a to se vse uskladi. Dobili so tekst, vokalnega pilota, ki sem ga naredil, v studiu so se morali vživeti. To so široki ljudje, znajo se premikati tudi zunaj svojih meja, in to je dobro.

Si se takoj odločil, da boš tudi sam pel?

Ne, sebe nisem imel v mislih za vokalista, a potem nekatere pesmi niso našle izvajalca, izbrani glas se morda ni ujel s pesmijo, zato sem tiste sam odpel. Zelo preprosto. Že na začetku sem se zavedal, da ne gre toliko za petje kot za igranje vlog. Treba se je vživeti v besedilo in atmosfero.

Zanimiva je realizacija plošče: materiala je ogromno, skoraj trideset pesmi in inovativen prijem – ena plošča polna, druga prazna z internetno povezavo, na kateri je na voljo drugi del; vsak si ga lahko brezplačno sname. V teh časih, ko se plošče slabo prodajajo in vlada nekakšna splošna apatija do umetnosti, je to inovativna pot do poslušalcev.

Najprej sem premišljeval o eni sami plošči, a bi bila prenatrpana – skoraj 70 minut glasbe je tudi za zahtevnega poslušalca kar zalogaj. Poleg tega gre za zgoščena sporočila. Prva ideja je nato bila, da bi bila plošča pač krajša, a se je pojavilo vprašanje, kaj bo s preostankom gradiva. Takoj sem se odločil za internet. Potem se je oblikovalec Luka Umek spomnil drugega načina: ker je koncept albuma zahteval tudi posebno obliko ovitka – hotel sem namreč filmski format, plastika pa bi bila videti preveč ceneno – je, glede na to, da ima tudi tisk svoje zakonitosti (potreboval je namreč distančnik), predlagal, da bi dali notri dve plošči, eno polno in eno prazno. Na ta način smo elegantno rešili obe vprašanji, oblikovno in glasbeno. Lahko sem objavil vso glasbo.

Poslušalec dobi na koncu občutek nekakšne fragmentarne vesternovske epopeje, slika se kar sama sestavi.

To je bil tudi prvotni namen. Nekaj glavnih pesmi in potem vmes vstavki, intermezzi, ki se sestavijo v večjo sliko. Prva plošča vsebuje glavne pesmi, druga, na internetu, spremljevalne. Obe sestavljata nekakšen soundtrack imaginarnemu filmu.

Promocija je seveda neizogibna. Na trgu imaš dve novi plošči, eno bolj songwritersko, drugo jazzovsko, Operation Charlie. Pomeni to tudi ločene predstavitve?

Ne gre toliko za ločevanje, plošči sta pač različni. Operation Charlie je izšla v Prištini pri založbi Dit e nat, v juliju smo imeli štiri nastope na festivalih in je bilo smiselno, da do takrat izide. Koncerti so se pojavili tudi zato, ker sem ploščo napovedal in jo je bilo zato treba imeti pri sebi. Posneli smo jo v studiu Hendrix v Kopru. V juliju in avgustu še predstavljam Dobrote, čakajo me tudi sodelovanja z drugimi in letos končujem še eno ploščo.