Slava tesnobi in optimizmu

Prvenec Moving As A Giant istoimenskega prekmurskega tria nas projicira v območje rockovsko hrupne zajezitve nabrušenih kitar in melodične distorzije, ki so se na prelomu tisočletja razvodenele do banalnosti in katerih ostra lirična konica je otopela od vsakdanje bizarnosti. Zatorej se je bilo treba temu izogniti in spregovoriti naravnost v fris. Že v uvodni skladbi No Time se nam vsem, ki prisegamo na stopnjujočo se inštrumentalno konfuzijo, Moving As A Giant razkraja v odmevajočem stopnjevanju blagodejnega vokala in zvenečega hrupa. Zdi se, da trio že uvodoma postavlja svoj zvočno lirični slog na domači piedestal rockovskega ventiliranja krika in melodije.

Prekmurski trio Moving As A Giant, ki ga sestavljajo Bojana Pejanović (vokal, kitara), Primož Kramberger (bas, synth) in Martin Kramberger (bobni), revolucionira melodijo distorziranega hrupa, se hkrati poigrava z nojzerskimi prvinami in jih senzibilno ukaluplja v današnji čas. Že v uvodni skladbi No Time se nam vsem, ki prisegamo na stopnjujočo se inštrumentalno konfuzijo (spomnimo se Sonic Youth, Confusion Is Next), Moving As A Giant razkraja v odmevajočem stopnjevanju blagodejnega vokala in zvenečega hrupa. Zdi se, da trio že uvodoma postavlja svoj zvočno lirični slog na domači piedestal rockovskega ventiliranja krika in melodije. Sledi Tit For Tat, po mojem mnenju ena najbolj impresivnih novorockovskih domačih skladb, nekaj, česar se ne bi sramovali ne v kultnem Suicide ne v legendarnem Spaceman 3 – poskočno in melanholično. V sosledju sledita skladbi Middleman in Morning Star, ki upognita in balansirata drveči uvod v baladno rockovsko formo, ki ne podaja osladnih kitarskih manir, ampak nas, opite od distorzije, zvlečeta v najglobljo intimo skupine, v kateri se razodevata tako Bojanina hipnoza petja (podajanja besedil), ki tudi bolečino uprizarja na svojsko čuječ način, kot tudi dvojec Kramberger, ki v vsej megleni melanholiji ohranja disperzijo ritma in stopnjujoče se dramaturgije.

Muziciranje tria Moving As A Giant se v skladbi Terminal Dancer sliši, kot bi se skozi zvočne atavizme reinkarnirali Jefferson Airplane z White Rabbit obdobja in na zemljepisni prekmurski depresiji srečali kakšne stonerske rockerje. Tukaj gre seveda za ultimativno primerjavo Bojane in Grace Slick, ki se še kako ponuja v skladbi The World in katere terminalne vonjave zgoščenega vzdušja nas razganjajo na vse konce slišnega območja. Uf! Skladba presega rockovski izraz, in četudi deluje sila enostavno zastavljeno, ponuja večplastni užitek v nojzerskem rocku in katarzičnem petju. Siloviti prvenec zaključuje skladba Punk in … Punk Is Not Dead!