Slovenski otroški zbor – dvajsetica!

Kar nekaj naključij je pripeljalo do letošnjega, nekoliko bolj podrobnega drobnogleda tega projekta. Slovenski otroški zbor spremljam že dolga leta, obiskujem sem in tja kak koncert, ga občudujem ter slišim pohvale drugih. Zdaj pa, ko je zanimanje za udeležbo pokazala tudi moja nadobudnica, sem našpičila ušesa že pred zaključnim koncertom. »Moje so zagiftali!« »Pazi, ker ne bo hotela nehat.« »A veš, kako garajo!?«, to je nekaj izjav prijateljev in znancev s starejšimi otroki, ki so svoje otroke v zbor prijavili v preteklosti. Seveda moja smrklja poje v šolskem zboru in tam uživa, se pa zavedam, da vsi šolski zbori niso enaki, nimajo enakega vodstva, možnosti in potencialov in tako otrokom ne zagotavljajo enakih možnosti. Otroci so torej v petih dneh spoznali ogromno prekrasne glasbe. In da, ostala jim je v spominu. Prepevajo si jo doma, stkali so nova prijateljstva in, ja, »zagiftali so jih«. Drugo leto gredo spet. Če imate doma mularijo, ki kaže naklonjenost zborovskemu petju, pošljite jih v SOZ takoj po koncu šolskega leta. Žal ne bo ne vam ne njim!

Tudi moj interes se je začel nekako v teh letih – 9, 10 let sem imela, ko sem začela peti v izvrstnem osnovnošolskem zboru, ki ga je vodil Jernej Habjanič. Če tega mojega udejstvovanja ne bi bilo, je vprašanje, če bi bila tu, kjer sem, saj je bila izbira študija zborovodstva logično nadaljevanje mojega prepevanja v zborih pod izjemnimi zborovodji. Takšnih, ki v človeku vzbudijo poseben gušt, celo odvisnost od vaj, druženja in spoznavanja glasbe.

Ideja o projektu je dozorela v umetniškem vodji projekta, Damijanu Močniku, ki je v Slovenski otroški zbor leta 2002 trmasto združil 50 slovenskih mladih pevcev, praktično brez ekipe. Pogled nazaj kaže, da je bilo to dejanje drzno, celo tvegano, saj so bili včasih otroci prepuščeni bolj sami sebi, kot pa da bi jih imel kdo ves čas na očeh. Cilj je bil s temi otroki pripraviti raznolik program, v katerem bodo uživali vsi ter spoznavanje raznovrstno zborovsko literaturo.

Celotni letošnji proces je bil nekako tak:

Hčerko smo prijavili, k sodelovanju namreč vabijo otroke v starosti od 9 do 15 let. Nobeno vprašanje ni bilo odveč, odgovori malone takojšnji, možnosti plačila različne, za tiste v finančni stiski se odobri znižanje ali obročno odplačilo. Sledila je avdicija, ki je letos potekala konferenčno, z mobilnim telefonom. Nekaj dni za tem in po rahlem tresenju hlač je prišel pozitiven odgovor. Potem pa samo še nestrpno čakanje do dneva odhoda. Otroke je pričakala utečena ekipa mladih vzgojiteljev, animatorjev, tudi glasbenikov, ki so otroke po preverbi dokumentov (otroci so morali biti testirani, saj so bili vse dni v mehurčku) odpeljali v sobe. Potem smo bili vsak dan (tudi večkrat) v telefonskem stiku. Prva zame presenetljiva informacija je bila, da so v mapo dobili 15 skladb. Omogočili so jim tudi ogromno drugih aktivnosti, ustvarjanje, druženje, plezanje in ostale športne aktivnosti. Damijan Močnik mi je zaupal, da po avdiciji ni natančno vedel, kaj pričakovati. In prvi večer se zbor sploh ni oglasil, čeprav sem prihajajo boljši pevci osnovnošolskih zborov iz vse Slovenije. Naslednji dan so vsi skupaj ugotovili, da se poznajo precejšnje posledice koronavirusa. Otroci niso peli več kot leto dni. Zato je nujno, da se pred morebitnimi ponovnimi ukrepi dobro premisli, na kakšen način omogočiti delovanje šol in njihovih zborov. Pa tudi drugih zborov, saj so posledice vidne pri vseh. Če je Slovenski otroški zbor uspešno izvedel svoj teden lani in letos z devetdesetimi pevci, je torej to z ustreznimi ukrepi povsem mogoče. Petje v zboru ni nevarno in virus se ne prenaša, če je poskrbljeno za varnost. Naj nam več ne prodajajo bučk!

O tem, kako je zbor zvenel, ne gre izgubljati preveč besed: intonančno čisto, razumljivo, z obilico dinamičnih nians. Bili smo navdušeni. Umetniški vodja je k sodelovanju povabil mlado dirigentko Rahelo Durič, ki prihaja iz Maribora, dela pa kot dirigentka in profesorica dirigiranja v Gradcu. Pri učenju pevcev sta jima pomagala Neža Križnar in Miha Zupanc Kovač. Pri klavirju jih je spremljal Tilen Bajc. Vsa podporna ekipa izhaja tako rekoč iz istega gnezda; nekateri so bili pevci v Slovenskem otroškem zboru in so zdaj povezani z njim. Letos je v zboru že pel tudi otrok nekdanje pevke. Uradni organizator je Komorni zbor Megaron, ki ga vodi Damijan Močnik in ga sestavljajo nekdanji pevci zborov sv. Stanislava. Vsi so velika družina in vanjo z veseljem spustijo naše otroke, ti pa se tam dobro počutijo.

Na koncertih v Cerkljah na Gorenjskem in v športni dvorani Osnovne šole Alojzija Šuštarja v Šentvidu so se zvrstile skladbe, ki so jih v zboru prepevali v preteklosti, in nekatere so bile napisane prav za Slovenski otroški zbor (Življenje Damijana Močnika iz l. 2013, Ptice Andreja Makorja iz l. 2017). Peli so v kar sedmih jezikih. Otroci so torej v petih dneh spoznali ogromno prekrasne glasbe. In da, ostala jim je v spominu. Prepevajo si jo doma, stkali so nova prijateljstva in, ja, »zagiftali so jih«. Drugo leto gredo spet. Če imate doma mularijo, ki kaže naklonjenost zborovskemu petju, pošljite jih v SOZ takoj po koncu šolskega leta. Žal ne bo ne vam ne njim!