Slovenski skladatelji mladim v Slovenski filharmoniji

Pa smo jih spet doživeli: žive koncerte z živimi izvajalci, in to v koncertni dvorani z občinstvom. V letošnjem, zdaj že tradicionalnem koncertu Slovenski skladatelji mladim smo z Orkestrom Slovenske filharmonije (koncertni mojster Miran Kolbl), gostujočim nemškim dirigentom Davidom Niemannom in moderatorjem Žigom Staničem doživeli mnogo več kot zgolj neke vrste formalno obravnavo ali akcijo Društva slovenskih skladateljev. Komaj stoterici mladih poslušalcev je bila namenja vsa strokovna glasbena pozornost, kot nekdaj, v starih dobrih časih brez pandemije. Ob radoživih Staničevih komentarjih smo slišali pet novih del in s tem prvih izvedb Iztoka Kocena (1986), Ivana Florjanca (1950), Tadeje Vulc (1978), Igorja Štuheca (1932) in Tilna Slakana (1993), torej novonastala dela različnih generacij, skladateljskih šol in slogov. Skupni imenovalec vseh je bila zvočna barvitost orkestra. Ta se je kljub številnim težavam, ki jih nasploh preživljajo zlasti poustvarjalni umetniki, izkazal za povsem suvereno in izvajalsko polnokrvno telo. Njegova zvočnost je bila kar najbolj adekvatna ponujeni in izvedeni glasbeni literaturi, kljub temu da so umetniki še vedno omejeni, kar zadeva prostor, maske in omejeno število izvajalcev. Dirigent se je izkazal v branju in izvedbah ter interpretacijah izvirnih slovenskih del. Glede na že izkazane in zdaj ponovno utrjene kvalitete in poslanstvo našega osrednjega državnega simfoničnega Orkestra Slovenske filharmonije. Za tako in drugačno slovensko glasbo pa lahko rečemo, da je bil Niemann tu prvi med enakimi. Bili smo torej priče še enemu glasbenemu poskus, kako sodobno umetniško glasbo predstaviti mladim poslušalcem in jih navdušiti zanjo.

Kocenovo delo Speechless water … predstavlja misel neke vrste prenosa teh težkih neglasbenih časov. To krajše, šestminutno orkestrsko delo je pokazalo nizanje izvirnih glasbenih misli, njihovo prepletanje in izkoriščanje orkestrskih kombinacij in barv. Za nekoliko daljšo Florjančevo Simfonično sliko (Preludij, Fuga in Postludij) na temo U. Kreka je značilno citiranje kakšnih desetih tonov, ki dajejo skladbi s poudarkom in izpostavljenimi godali, predvsem viole, slišnost žalobnega. Tadeja Vulc je prispevala tretjo noviteto na pultih Orkestra Slovenske filharmonije, Zgodbo o … V skladateljski vizitki avtorica navede trinajst verzij-variacij nadaljevanja in konca programske vsebine skladbe. Tudi njen orkestrski pleno teče z vidnim poznavanjem osmislitve omenjenih idej v sami glasbi in inštrumentaciji. Najstarejši med skladatelji, Igor Štuhec, je prispeval najdaljšo skladbo, ki pa je le del, 6. stavek njegove Suite za orkester. Osnova zvočnosti je tematika v žvižganju, umetnik pa ne glede na že kdaj predstavljeno in uveljavljeno zaostrenost svojega (orkestrskega) zvoka deluje veliko bolj poslušljivo, celo v skladu bolj zmernimi zvoki. Štuhec tudi s to skladbo ostaja zvest svojemu skladateljskemu in orkestrskemu credu in je vitalen. V njegovemu radoživemu delu je vendarle ostalo še precej poustvarjalnih rezerv, včasih zaradi samih izvajalcev in še bolj morda zaradi mladega poslušalstva. Capriccio Tilna Slakana, ki je najmlajši od predstavljenih skladateljev, se poigra z orkestrskimi barvami. A četudi gre za simfonični orkester, ta inštrumentacija ni pretežka, pač pa naravnost prozorna. 

Dirigent se je izkazal v branju in izvedbah ter interpretacijah izvirnih slovenskih del. Glede na že izkazane in zdaj ponovno utrjene kvalitete in poslanstvo našega osrednjega državnega simfoničnega Orkestra Slovenske filharmonije. Za tako in drugačno slovensko glasbo pa lahko rečemo, da je bil Niemann tu prvi med enakimi. Bili smo torej priče še enemu glasbenemu poskus, kako sodobno umetniško glasbo predstaviti mladim poslušalcem in jih navdušiti zanjo.