Slovo od samozadostnosti(?)

Jan Cizej, ki pooseblja m o r v e r n, je čud(ež)en tič. Prelet čez njegov opus razkrije plodovitega mladega avtorja, ki je v lastni hišni produkciji samo v petih letih nanizal množico dolgometražnih in kratkometražnih izdaj. Čeprav se pri svojem ustvarjanju neustrašno in svojeglavo loti marsičesa ter tako pušča vtis, da je ves čas na meji nečesa novega, je njegov ustvarjalni credo vendarle trdno začrtan v smeri modernega ekscentričnega trubadurja. Oprtan s kitaro, kot za stavo piše, sklada, igra in poje svoje songe; opremljen z njemu dostopno tehnologijo ter s sproti nabranimi izkušnjami in znanji, se snema, producira in nenazadnje širi svojo muziko naravnost iz svojega hišnega studia AsKeySnjt. Z neobremenjenostjo, spontanostjo, nagajivostjo, srčno predanostjo in manično produktivnostjo si je na domači podtalni sceni izboril markanten renome male javne skrivnosti, katere sloves raste. Peščica naklonjenih zasledovalcev se opazno širi, k čemur je nekaj pridodalo njegovo bratenje z agilno založbico ŠOP, s katero ga veže fanatična naklonjenost do DIT produkcije, ki je v času korone dobila dodaten zagon in pomen. Delanje novega albuma je v primerjavi z večino predhodnih ad hoc posnetih plošč trajalo dlje, kar se pozna tako na ravni domišljenega skladanja in igrivih aranžmajev kot v prizemljeni in koncizni produkciji, ki je ujela oziroma poudarila bendovski naboj komadov. Ta še posebno stopi na dan v Rainbow, Bad Blood, Old Fashioned Guy in Night Surf, ki so nosilne hitovske bombice plošče. Nosi jih sugestivnost in lahkotnost. Slednje je nasploh odlika pesmi, ki nikoli ne zaropotajo, ne eksplodirajo, ne zarežejo, nikoli ne sežejo v območje bučnega ali podivjanega rock and rolla, ampak tečejo, božajo, so zasanjane, melanholične ali/in na meji transa.

Cizej oziroma m o r v e r n pušča vtis samozadostnega ustvarjalca, lahko bi rekli pravšnjega za te čudne in prelomne čase omejevanja fizičnih stikov in zapiranja v samoizolacijo. Na njegovi še kratki, a zelo razgibani ustvarjalni poti (od protofaze, ko je bil še v zasavski zasedbi HAY, Klubskih maratoncih Radia Študent iz leta 2015, do današnjega že prepoznavnega akterja domače indie scene) vseeno ne gre spregledati, da je posuta z različnimi odvodi, poskusi, eksperimenti in sodelovanji s starimi in novejšimi prijatelji. Ob članih persons from porlock, recimo Vasji Oniču pri ujmi, ni preslišano njegovo usodno druženje z Rush to Relax, natančneje s kitaristom Damjanom Manevskim, bolj znanem po delu v Lelee. Njuni skupni skladbi Daleč stran z začetka leta 2020 in Koga ne mislam iz lanskega poletja puščata vtis, da se je iz iskre, ki je tlesknila med njima, porodila ideja in pobuda za glasbeni ansambel ter sprožila pretvorbo m o r v e r na iz one-man-banda v pravi veččlanski rock bend. Temu smo priča v zadnjem letu na redkih koncertih: po poletnem »zračnem« nastopu na terasi pred Kino Šiška je bend decembra v spodnji Komuni priredil še koncert ob izidu albuma Captain Trips. 

Četudi je levji delež inštrumentov tudi na tej plošči odigral in posnel Cizej sam, ki ostaja dosmrtni idejni vodja in guru m o r v e r na, so živi bobni prvi prebojni detajl plošče, saj so muziki dali bolj pristen in neposreden zanos. Prispeval jih je soborec Nejc Čulk iz časov skupine HAY. Ob njem in Manevskem, ki je na plošči sodeloval s kitarskimi vložki v dveh komadih, The Stand in Old Fashioned Guy, sta v Night Surf in Bad Blood prispevala svoje (stranske) vokale še preostala tvorna člana aktualnega koncertnega kvinteta m o r v e r n, Erik Kerpan iz Long Dumb Voices in že omenjeni Vasja Onič. Skozi celotno ploščo veje njihov dobri duh, ki je Cizeju prinesel navdih in potreben eliksir, s katerim je osvežil svojo izraznost. Ta vzdržuje kontinuiteto prepleta indie rocka, folka, psihedelije, popa, ameriške kozmične glasbe, alt-countrya in drugih primesi, med katerimi na zadnjem albumu izstopa bolj garažna rockovska vibra, sploh v njegovi prvi polovici. 

Uvodna garažno puščavska rokačina The Stand se začne v najboljši maniri Rokya Ericksona in se v nadaljevanju kmalu sprevrže v hipijaško stonerijado sredi puščave. Delanje novega albuma je v primerjavi z večino predhodnih ad hoc posnetih plošč trajalo dlje, kar se pozna tako na ravni domišljenega skladanja in igrivih aranžmajev kot v prizemljeni in koncizni produkciji, ki je ujela oziroma poudarila bendovski naboj komadov. Ta še posebno stopi na dan v Rainbow, Bad Blood, Old Fashioned Guy in Night Surf, ki so nosilne hitovske bombice plošče. Nosi jih sugestivnost in lahkotnost. Slednje je nasploh odlika pesmi, ki nikoli ne zaropotajo, ne eksplodirajo, ne zarežejo, nikoli ne sežejo v območje bučnega ali podivjanega rock and rolla, ampak tečejo, božajo, so zasanjane, melanholične ali/in na meji transa. Njihova ležernost in blagost nas v drugi polovici plošče s komadi What’s The Spell?, Condolences, Patterns in In The Dusk Of a Late Summer Evening pripelje do skoraj posladkanega soft rocka, ki privleče na dan zanimivo lokalno vez m o r v e r na s trboveljskimi rojaki, glasbeno skupino Hiša. Z njimi ne deli zgolj privrženosti k mehkejšemu zvoku, ampak sta del iste korenine, pa ne samo zasavske. Vsaka v svojem času se je navezovala oziroma se še na bogato zapuščino ameriškega folka in kozmične glasbe, ki jo m o r v e r n kanalizira skozi svoj kuštravi indie slog. Ritmično spevne melodije in navdahnjene inštrumentalne (solo) izlete plete z na trenutke zelo ponesrečeno uporabo sintetizatorjev iz osemdesetih let, na primer v uvodu v komad In The Dusk Of a Late Summer Evening, na srečo pa imajo v songih še vedno vodilno vlogo klasične kitare, ki bolj smrdijo po sedemdesetih kot po šestdesetih letih in so pospremljene z orkestracijskimi okraski. 

m o r v e r n lahko po produktivnosti in glasbenih vzgibih na tej plošči postavimo ob bok ameriškim (starejšim) sodobnikom, kot so War On Drugs, Kurt Veil, Thee Oh Sees, Ty Segall, ali avstralskim neopsihedelikom King Gizzard & The Lizard Wizard, v prikazanih prebliskih in celih pasažah pa ne moremo preslišati odmevov Pink Floyd, CCR, Cream, Neila Younga in Beach Boys, tudi Dream Syndicate, Scotta Walkerja, Television, Camper Van Beethoven, Pavement, Guided By Voices, Tindersticks, My Morning Jacket. Ta dolga veriga referenc je dovolj zgovorna, kako bogato (z)godbo streže m o r v e r n, ki je z obelodanitvijo kolektivnega, bendovskega duha na plošči Captain Trips dosegel svojevrstno prelomnico. Odstira nova obzorja in tlakuje pot do novega cilja, to je posneti ploščo s celim bendom, kar bo glede na dosedanji samozadostni način ustvarjanja in nemirni raziskovalni duh Jana Cizeja velik ustvarjalni izziv, saj kolektivni duh kliče po drugačni (notranji) dinamiki dela. A pustimo času čas.