Slowindovci v zanosu evropskih glasbenih estetik

Med 22. in 29. oktobrom je potekal 18. Festival Slowind, ki je v ospredje postavil ustvarjalnost odmevnega italijanskega skladatelja Ivana Fedeleja in temu primešal še slovenske sodobne glasbene tokove. Dela Fedeleja so tokrat na slovenske odre prinesla pridih ustvarjalnosti, nastale pod italijanskimi in predvsem francoskimi nazori in vplivi skladateljev, kot so Pierre Boulez, Luciano Berio, Olivier Messiaen in spektralisti.

Ob festivalskem odprtju se je pod drobnogledom znašla Fedelejeva najnovejša glasba, katere programska dominacija je ponujala tako dobre kot slabe lastnosti. Po eni strani smo bili z odmikom od v slovenskem prostoru vsesplošno prisotnega nemškega glasbenega sveta deležni premalokrat ponujene svežine, po drugi strani pa so izbrane Fedelejeve skladbe povzročile, da je koncert potekal precej enolično. Fedelejeve skladbe je določala sorodnost, ki se je izražala tako s skladateljskimi pristopi kot z elektronskimi procesi obdelave. Kratkosapnost figuralike v igri dveh klavirjev je subtilno odzvanjala v odmevih, generiranih na »dveh virtualnih instrumentih«, ki jih je predstavljala šestkanalna elektronika. Kontinuirani efekti resonance, ki naj bi obkrožali publiko in se razraščali z refrakcijami in distorzijami zvoka, so veliko obetali v opisih skladbe Two Moons v koncertnem listu, v realnosti pa so odzveneli na tako subtilne načine, da so ostali skorajda neopaženi. Ker sta oba klavirska parta potekala paralelno, v istem registru, je bil kontrast temu dvojnost lapidarnosti in dolgo ležečih trilčkov in pritrkavanja enega tona. V skladbi Wood – Skin Tracks, napisani za dva tolkalca in živo elektroniko, se je vnovič vzpostavila homogena tekstura, ki smo jo slišali že v predhodni skladbi, in se razrastla v glomazno gmoto odmevnih trkov s pomočjo elektronske obdelave. Vznemirljivost sta koncertu dali predvsem tehnična spretnost in predanost muzikalni izraznosti tolkalcev Daria Savrona in Simoneja Beneventija ter pianistov Alda Orvieta in Marie Garzie Bellochio. 

Na tretjem festivalskem koncertu sta skladbi italijanskih skladateljev Ivana Fedeleja in Andrea Manzolija uokvirjali novitete slovenskih sodobnih ustvarjalcev. Izstopala je igra Mateja Šarca, čigar igra je navdušila z inspirirano izvedbo, ki je bila dodana vrednost nekoliko skromnejšemu kompozicijskemu približevanju »kristalni konfiguraciji« v skladbi Nevilla Halla. Pihalni kvintet Slowind je presegel samega sebe z izvedbo gestično sunkovite glasbe Luke Juharta, obogatene s teatralnimi elementi in bolj rahločutnimi potezami organsko tekoče, zaokrožene in jasneje strukturirane skladbe Nine Šenk. Fedelejeva skladba Flamen je ob koncu koncerta zvenela z njegovo prepoznavno tipiko, ki je tokrat delovala bolj razborito z raznovrstno obarvanimi zvoki pihalnega kvinteta.       

Kvintet Slowind je počastil tako slovenske kot italijanska skladatelja z naravnost bleščečimi, dih jemajočimi izvedbami, ki niti za trenutek niso potonile v izpraznjeno povnanjenost virtuozne težnje, temveč so skladbe muzikalno dvignile na vsebinsko navdahnjeno raven.