So avtorske pravice spodbuda ali ovira kreativnosti?

Kadar v javnih debatah steče beseda o avtorskih pravicah, pogosto slišimo, da pri nas avtorske pravice niso urejene ali pa so brez pravega pomena. Ključni razlog naj bi bil, da avtorji kršiteljem pravic nič ne morejo. Praviloma se v taistih javnih debatah avtorske pravice opredeljuje kot ključno oviro za razvoj ustvarjalnosti, ki poleg tega še onemogoča izobraževanje in raziskovanje ter preprečuje širjenje idej.

Zakonodaja ureja avtorske pravice

Nobeno od omenjenih stališč ni povsem točno. Področje avtorskih pravic je bilo zakonodajno precej dobro urejeno vsaj 65 let, preden je bil leta 1995 v Sloveniji sprejet Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ta z nekaj spremembami in dopolnitvami velja še danes). Zato domnevam, da so trditve o neurejenosti avtorskih pravic pri nas posledica slabih izkušenj pri uveljavljanju pravic in predvsem nepoznavanja veljavnih pravil.

Avtorske pravice ne varujejo idej

Stališče, da avtorske pravice zavirajo ustvarjalnost, je resnična le deloma. Najprej je treba vedeti, da se z avtorskim pravom ne varuje vsake zamisli ali ideje. Avtorske pravice varujejo ustvarjalnost, torej zgolj način, na katerega je neka ideja izražena. Pretok idej je avtorskim pravicam navkljub vedno prost in dovoljen.

Prav tako ni in ne more biti vsaka ustvarjalna aktivnost varovana kot avtorsko delo. Avtorska dela so le tiste stvaritve, ki izpolnjujejo zakonsko določene pogoje. Med temi je pogoj, da mora biti stvaritev (vsaj minimalno) individualna oziroma izvirna. Kaj je v določenem glasbenem delu izvirno, je eno izmed najbolj zahtevnih vprašanj avtorskega prava.

Eden zadnjih razvpitih sporov v zvezi s tem vprašanjem še vedno poteka med dediči legendarnega soul pevca Marvina Gaya, ki so imetniki avtorskih pravic, in pop zvezdnikom Robinom Thickom. Gayevi dediči namreč trdijo, da je Robin Thicke z mega hitom lanskega poletja, Blurred Lines, kršil njihove avtorske pravice, saj je uporabil ključne ustvarjalne elemente iz Gayeve pesmi Got to Give it Up – glavno melodijo, način petja, linijo klaviatur in basa, odsotnost kitare ter neobičajno uporabo kravjega zvonca. Robin Thicke te trditve zavrača in pojasnjuje, da je uporabil samo stilske značilnosti R&B glasbe tiste dobe, in te niso varovane kot Gayevo avtorsko delo. Primerjalni posnetek obeh skladb je na voljo na https://www.youtube.com/watch?v=dhr3XL78mk8.

Avtorske pravice ne prepovedujejo vsega

Bistveno pravilo avtorskega prava je tudi, da avtorske pravice ne prepovedujejo vsakršne rabe avtorskih del. Za zasebno rabo je z avtorskimi deli dovoljeno početi karkoli. Zakon postavlja omejitve glede uporabe avtorskih del le za primere, ko ta dela postanejo dostopna javnosti, torej večjemu številu oseb zunaj kroga družine ali osebnih znancev.

To pomeni, da si lahko povsem legalno presnamemo glasbo s prijateljeve plošče ali iPoda (v treh primerkih!) in jo poslušamo doma, v avtu ali med jutranjim tekom. S tako pridobljeno glasbo lahko tudi nemoteno ustvarjamo, jo na primer predelamo v novo verzijo ali uporabimo zgolj vzorec posnetka neke skladbe (sample).

Na »težave« z avtorskimi pravicami naletimo šele, ko želimo tako novo verzijo glasbe ali posnetka predstaviti javnosti, ko jo na primer želimo zaigrati na koncertu, izdati na plošči, posnetek objaviti na youtube ali ga predvajati v javnosti. Šele takrat potrebujemo dovoljenje avtorjev ali drugih imetnikov pravic.

Drugi imetniki avtorskih in sorodnih pravic

Najpogosteje so ravno ti, torej drugi imetniki pravic, ključna ovira za prosto širjenje novoustvarjenih ali poustvarjenih del v javnost. Gre za t. i. »publisherje«, ki od avtorjev odkupijo pravice z namenom nadaljnjega trženja avtorskih del, in za glasbene založbe, ki so lastnice posnetkov glasbenih del. Založbam kot lastnicam posnetkov namreč pripadajo posebne (avtorskim sorodne) pravice proizvajalcev fonogramov, ki se označujejo z znakom ℗ (angl. »phonorecord copyright«). V angleško govorečih deželah se glasbenim založbam običajno reče »record label«, v zakonodajnih besedilih pa se uporablja izraz proizvajalec fonograma (posnetka zvokov neke izvedbe).

Tako »publisherji« kot glasbene založbe so običajno kapitalske družbe, ki zaradi svojih investicij v odkup pravic ali nastanek posnetkov želijo s prodajo pravic oziroma posnetkov kar največ zaslužiti. Z glasbo pa se v zadnjem obdobju služi predvsem tako, da se drugim dovoljuje njeno uporabo, seveda v zameno za plačilo določene licenčnine.

Pridobivanje dovoljenj od različnih imetnikov pravic je za ustvarjalce lahko organizacijsko in finančno prevelik zalogaj, kar se v praksi pogosto rešuje tako, da se želeni del posnetka na novo posname ali pa se uporabi vzorce posnetkov, ki so v prosti rabi. To pa seveda korenito posega v način dela na nekaterih področjih glasbenega ustvarjanja, na primer hip-hopa.

Razvoj tehnologije in predvajanje glasbe v javnosti

Pravo praviloma vedno zaostaja za razvojem tehnologije, zato je v nekaterih primerih dosledno uveljavljanje avtorskih pravic verjetno res postalo nesmiselno. S takim problemom se, denimo, soočajo DJ-ji, ki si legalno kupljeno glasbo (npr. plošče ali digitalne datoteke) presnamejo na svoj prenosni računalnik, zato da bi potem to glasbo z računalnika predvajali na javnih dogodkih. Kopiranje primerkov avtorskih del je glede na zakonska pravila namreč dovoljeno samo za privatno rabo, torej le pod pogojem, da kopije niso dostopne javnosti. To pomeni, da DJ-ji, kljub temu da so pošteno plačali za plošče ali mp3-je, kršijo zakon in so odvisni od (ne)milosti tržnih inšpektorjev. Ti lahko za nedovoljeno izdelovanje kopij avtorskih del izrekajo globe v višini najmanj 300,00 EUR ali celo zasežejo predmete kršitve.

Do tega lahko pride kljub temu, da se za predvajanje glasbe v javnosti vedno plača še nadomestila kolektivnim organizacijam avtorjev in drugih imetnikov pravic (kot sta SAZAS in IPF). Takšna nadomestila običajno bremenijo organizatorje dogodkov, ki morajo kolektivnim organizacijam že vnaprej najaviti dogodek, nato sporočiti, katera dela se bodo predvajala, in plačati odmerjeno nadomestilo.

DJ-ji se predpisanim sankcijam lahko izognejo na primer tako, da glasbo vrtijo neposredno z originalnih primerkov svojih plošč ali mp3-jev, ki jih morajo prinesti s seboj, kar je glede na razvoj tehnologije precej absurdna zahteva.

Avtorske pravice so omejene

Avtorske pravice torej avtorjem podeljujejo absolutni monopol nad razpolaganjem z njihovo stvaritvijo (ne pa tudi nad idejo, ki je izražena v njej), medtem ko pravice proizvajalcev fonogramov glasbenim založbam omogočajo, da po svoji volji dovoljujejo ali prepovedujejo uporabo njihovih posnetkov.

Vendar je monopol avtorjev in lastnikov posnetkov tako časovno kot vsebinsko omejen. Obdobje trajanja avtorskih pravic je omejeno na čas življenja avtorja in še 70 let po njegovi smrti. Pravice proizvajalcev fonogramov trajajo bistveno krajši čas, in sicer 50 let od nastanka posnetka oziroma 70 let od prve zakonite izdaje posnetka. Tega obdobja avtorji oziroma drugi imetniki pravic ne morejo podaljšati. Ko obdobje trajanja pravic mine, lahko z avtorskim delom ali njegovim posnetkom razpolaga vsakdo, in to brez omejitev.

Poleg časovnih omejitev pravic zakon določa tudi primere, ko je avtorska dela dovoljeno uporabljati brez dovoljenja imetnikov pravic ali celo brez plačila, in sicer že v času, ko pravice še trajajo. Pod določenimi pogoji je tako mogoče uporabljati krajše odlomke del za namene citiranja, si v največ treh primerkih narediti kopije avtorskih del za zasebno uporabo ali v živo izvajati glasbena dela pri pouku.

Ravnotežje interesov avtorjev in uporabnikov avtorskih del

Zakonodajalec je torej interes uporabnikov avtorskih del in njihovih posnetkov že upošteval in avtorske in njim sorodne pravice v nekaterih primerih omejil ter s tem omogočil bolj ali manj prosto uporabo avtorskih del in njihovih posnetkov pod določenimi pogoji.

Zato lahko trdimo, da so avtorske pravice spodbuda za kreativnost in hkrati ovira zanjo. Vprašanje je le, ali je ravnotežje med interesi avtorjev in uporabnikov, ki je bilo vzpostavljeno z zakonodajo iz leta 1995, v nekaterih primerih že porušeno do te mere, da bi kazalo spremeniti ali odpraviti nekatera pravila, ki kreativnost in sodelovanje med ustvarjalci pretirano omejujejo oziroma prekomerno onemogočajo uporabo avtorskih del ali njihovih posnetkov.