Sodobna komponirana glasba v sakralnem okolju

Trnovsko cerkev sv. Janeza Krstnika na prvi pogled ne povezujemo ravno s sodobnim glasbenim repertoarjem, a prav to enkratno kombinacijo so si zamislili organizatorji KUD-a Mreža v okviru koncertov FriForma in v koprodukciji z Inštitutom ON Rizom iz Ljubljane. Koncert zasedbe Concept Store Quartet iz Basla (violinistka Alicja Pilarczyk, saksofonist Pablo Gonzalez Balaguer, tolkalka Jeanne Larrouturou in akordeonist Nejc Grm) je sakralni prostor napolnil do zadnjega kotička in nam nalil lepo mero čistega sodobnega zvoka. Na programu so bila dela skladateljev Tilna Lebarja, Aleda Smitha, Uroša Rojka in Paula Clifta. Specifika vsake skladbe posebej in njihov celovit koncept so se odlično spajali s sakralnim prostorom, katerega edina težava je bila kvečjemu akustika. Vendar smo se glede na naravo skladb zlahka vživeli v glasbo ter občudovali izjemne glasbenike in tehtnost novih del. Tako njihov pogum kot trud KUD-a Mreža je bil poplačan z navdušenim občinstvom, ki se bo zagotovo še vrnilo na nova prizorišča, ki jih bo izbrala ta mreža.

Že izbor del je bil navdušujoč, in sodeč po slišanem, si ne moremo kaj, da ne bi dali tako skladateljem kot nastopajočim vsega priznanja, saj gre za odlične glasbenike, ki so vešči izvajanja sodobnega programa. Tako je Limen IX premierno zazvenel kot enkraten zvočni dogodek. Širil je prijetno napetost, ki so jo ustvarjali vsi štirje nastopajoči, in na tej napetosti je bila zgrajena celotna skladba. Kot je uvodoma pojasnil avtor Tilen Lebar, je v njej obravnaval spekter, glissande in kakofonijo. Skladba se giblje v loku, ki se napenja in spušča, a nikoli povsem ne popusti. Pri tem sodelujejo vsi glasbeniki in ustvarjajo zvočno magmo, ki nas preplavi in se valovito razblinja v počasnem zagonu. Drobne premene jo nenehno držijo v naši zavesti in ohranjajo našo pozornost, glissandi pa popestrijo dogajanje in ga skoraj neopazno razgibajo, pri tem pa ohranjajo umirjeni potek zvočnega toka. Na trenutke delo nekoliko spominja na Georga Friedricha Haasa, a moramo vendarle zapisati, da gre za povsem izvirno skladbo, katere zvočna masa nas ves čas zaposluje in nam hkrati dovoljuje, da se prepuščamo počasnim premenam, ki so domišljeno vkomponirane v potek. Skladba ima resnično pravi magnetizem in nas je povsem navdušila.

Aled Smith nam je s svojimi Patterns of self-sabotage ostal v spominu kot izviren in pronicljiv avtor. Delo je kombinacija izvajanja v živo in posnetka, ki ga slišimo kot šum in ga sprva spremljata saksofon in harmonika, nato pa počasi potihnejo. Nato zaslišimo vse tri izvajalce, ki se kot klicaji pretipajo v dogajanje na posnetku, kot intervencija v prostor, sicer pa delujejo sinhrono in sočasno z njim. Skladba se odvija počasi in njeno homogenost dinamično razbijajo posegi glasbenikov, ne da bi jo pri tem prekinjali, pač pa sobivajo z njo.

Skladbo Running out of Time IV B Uroša Rojka smo v različicah za druge inštrumente že slišali; tokrat so se ji posvetili člani Concept Store Quarteta. Gre za kombinacijo izvajanja v živo in posnetka galebov na traku. Violinistka, saksofonist in akordeonist so bili postavljeni pred nami, tolkalka pa v ozadju, da smo se lažje vživeli v izmenjevanje njihovih vlog. Prvi trije so vzbujali bolj resnoben občutek, ki ga je razblinjal pomirjujoč zvok posnetih galebov. Kot bi se družila skrivnostna svetova, ki ju povezujejo tolkala. Trojica je prostor napolnila z zgoščenim zvočnim programom, mednje in sproščujoče posnetke pa je vstopala tolkalka, ki je združevala oba pola. Skladba deluje lahkotno in obenem kuriozno, z ostroumnim razporejanjem zvočnega potenciala in domiselno rabo vseh glasbil, ki so tvorila pravo zvočno koreografijo. 

Kot zadnjo smo slišali skladbo Colours are like memories of other colours II Paula Clifta. V njej je skladatelj iskal sobivanja med starim in novim, med posnetim in zaigranim v živo. Inštrumenti so zvočno sovpadali s posnetkom po višinah, z vmesnimi odstopanji, in izvajalci so se odlično vživeli v delo. Tako nastala zmes dveh svetov je delovala sinhrono in se je spajala v novo entiteto. Všeč nam je bilo stopnjevanje izraza v forte, ki je delovalo kot filmska glasba in nam je pričaralo posebno elegično vzdušje, ki ga je razblinil posnetek sola. Skladba deluje kot prekrivanje dveh svetov, pri čemer je njuno sobivanje lucidno povezano tako, da sta povsem homogena, a obenem delujeta samostojno. Ta mojstrska dvoplastnost nam odstira novo entiteto in ji daje samostojno vlogo z ohranjanjem notranje dihotomije.

Specifika vsake skladbe posebej in njihov celovit koncept so se odlično spajali s sakralnim prostorom, katerega edina težava je bila kvečjemu akustika. Vendar smo se glede na naravo skladb zlahka vživeli v glasbo ter občudovali izjemne glasbenike in tehtnost novih del. Tako njihov pogum kot trud KUD-a Mreža je bil poplačan z navdušenim občinstvom, ki se bo zagotovo še vrnilo na nova prizorišča, ki jih bo izbrala ta mreža.