Sonder na mednarodnem dnevu jazza

Pred sedmimi leti je UNESCO 30. april razglasil za mednarodni dan jazza in Mednarodna zveza radijskih postaj (EBU), ter s tem tudi program ARS Radia Slovenija, se temu prazniku pridružuje že tretje leto zapovrstjo. Omenjenega dne bomo imeli priložnost poslušati jazz od 18. ure pa vse do izteka dne. V radijskem etru se bodo predvajali koncerti iz vse Evrope. Slovenijo bo zastopala vokalna solistka in komponistka Ajda Stina Turek, ki pravkar zaključuje študij na Berklee College of Music v Bostonu in je pred kratkim izdala avtorski prvenec Sonder. Prepoznavnost si je v preteklosti skušala izgraditi na festivalih, kakršna sta Festival slovenskega šansona in Slovenska popevka, medtem ko jo je lani univerza razglasila za najboljšo jazzovsko vokalistko na šoli. Zaradi mednarodno obarvanega kvarteta, ki ga poleg nje sestavljajo pianistka Emi Nišida z Japonske, kontrabasist in bas kitarist Yungčae Džeong iz Južne Koreje in bobnar Yair Amster iz Izraela, pa tudi zaradi slovenske promocijske turneje albuma je bil koncert izjemoma posnet vnaprej, konkretneje 21. marca v Studiu 26 Radia Slovenija, ki je sicer hišni prostor Simfoničnega orkestra RTV Slovenija ter zadnja leta pogosto nadomestni studio za prenavljajoči se Studio 14.

Kljub temu širina, ki se kaže v poseganju tako po okrnjenih baladah kot bogatih swing skladbah, na albumu razširjenih z godalno, pihalno in trobilno sekcijo, kaže na interpretativno gibkost ter prilagodljivost, četudi so forme skladb dokaj preproste. A to niti ni bistveno. Večjo pozornost vzbuja pevkina sposobnost sledenja besedilom, njena premišljena raba pavz ter vokalnih in drugih efektov, ki ustvarjajo dramatičnost in napetost. Kljub mladosti zveni zrelo in izkušeno, zdi se skoraj, kot da tragedije skladb postajajo njene lastne.

Kvartet je izvedel vse skladbe z albuma. Njihova avtorica je Ajda Stina Turek, le eno skladbo je prispeval Nino Šamanić, ki jih je vse tudi aranžiral. Repertoar, izveden v angleščini, so glasbeniki razširili s svojimi avtorskimi kompozicijami: Amsterjeva in Džeongova sta bili inštrumentalni, Nišida pa je glasbi dodala še besedilo v japonščini. Vsi sodelujoči so torej dobili priložnost, da se polno izrazijo ter pokažejo raznolikost svojih kulturnih izhodišč, ki jih vse vendarle združuje jazzovska glasba. Če je skladba Japonke poudarjala ritem in je melodijo črpala na vzhodu, je Izraelec ameriško tradicijo jazza prežel z vplivi klasične glasbe, Južnokorejec pa je nastavil ogledalo vokalno polnim skladbam Slovenke, saj so prevladale tekoče in jasne linije, najbližje minimalizmu zavezanim klasičnim klavirskim triom. Največ pozornosti je pripadlo Ajdi, katere glasba je kot dnevnik emocij, s katerimi poskuša preseči individualnost doživljanja in odzivanja na aktualna dogajanja v svetu ter z njimi prestopiti na družbeno aktivno stran. Ne zatiska si oči pred resnico, kar je hvalevredno, še toliko bolj, če upoštevamo, da šteje komaj 23 let. Na probleme tega časa in prostora opozarja, jih osvetljuje in poziva k spremembam. Tako se je dotaknila osamljenosti, posledice površnih odnosov, ki jo je spremljala prvo leto študija v Ameriki (Such Long Time Ago), odvisnosti od heroina, v katero je zašla njena prijateljica (Underneath The Blossom Of A Desert Rose), vojne v Siriji in nestrpnosti, ki je zajela skupnost ob begunski krizi. Vse to istovetenje z nesrečo svojega ali tujih življenj ter podoživljanje občutij ali vsaj poskusi poistovetenja vnašajo v njeno interpretacijo močna čustva in predvsem iskrenost, zaradi česar njenim besedam verjamemo. V njih je doma, suverena in močna, kot je močan tudi njen vokal. Prav zato se v glasbenem smislu lahko spogleduje z različnimi žanri (soul, funk, swing), čeprav njen temelj ostaja klasična jazzovska tradicija. Sodelujoči glasbeniki kreirajo podlago, na kateri gradi zgodbo skoraj izključno z vokalom, medtem ko namesto solističnih inštrumentalnih vložkov najpogosteje postreže s prostim vokalnim improviziranjem, ki je včasih upravičeno in poglobi osnovo zgodbo (denimo v skladbi Gossip, kjer poustvari opravljanje), mestoma pa tudi odveč in se zdi, kot da odvzema prostor, ki bi moral pripasti inštrumentalistom. Glede na to, da je njen glas izredno prodoren in ekspresiven, je to do neke mere razumljivo, vendar na albumu najbolj prepričajo veliko bolj izčiščene linije, minimalizirane na tisto, kar je najbolj izrazno in kjer nam pozornosti ne kradejo nepotrebni elementi.

Kljub temu širina, ki se kaže v poseganju tako po okrnjenih baladah kot bogatih swing skladbah, na albumu razširjenih z godalno, pihalno in trobilno sekcijo, kaže na interpretativno gibkost ter prilagodljivost, četudi so forme skladb dokaj preproste. A to niti ni bistveno. Večjo pozornost vzbuja pevkina sposobnost sledenja besedilom, njena premišljena raba pavz ter vokalnih in drugih efektov, ki ustvarjajo dramatičnost in napetost. Kljub mladosti zveni zrelo in izkušeno, zdi se skoraj, kot da tragedije skladb postajajo njene lastne. »We are the future!« poje v skladbi The World We Don't Live In, in dokler bomo v svetu ter doma imeli mlade, ki imajo ter znajo kaj povedati, predati sporočila, spodbujati k boljšemu in lepšemu jutrišnjemu dnevu, se nam za prihodnost resnično ni treba bati.