23.01.2022

Sonorizacija sanj à la Warlord Chipmonk

Elektronska improvizacija, raba algoritmov, naključno sekvenciranje in zvočno upodabljanje sanj

Jaša Bužinel

LooPhoLe

Warlord Chipmonk vs Lina Sabari

LooPhoLe

samozaložba
2021

Gašper Letonja je multipraktik domače robne glasbene ustvarjalnosti, ki ne potrebuje predstavitve. Kot tipična glasbena večživka 21. stoletja je doma tako na področju kantavtorstva (lani je pod rojstnim imenom predstavil odlični debi okultnega folkovsko metalskega pesmopisja Ivy, ki je visoko kotiral na domačih lestvicah najboljših albumov) kot na metal sceni, kjer ga poznamo kot člana postmetalcev The Canyon Observer in AV kolektiva Marta Fakuch. Od debija Nicotiana Tabacum (2019) njegovega stranskega projekta Warlord Chipmonk je Letonja tudi vse prominentnejši akter naše levopolne elektronsko eksperimentalne scene, ki ne obstaja kot kak lokaliziran, na specifični prostor ali klub vezan fenomen, pač pa kot mnoštvo akterk in akterjev, zbranih okoli založb, kot sta Ambient Soup in Kamizdat, in razpršenih po različnih spletnih kanalih ter mikro skupnostih. /.../ pomembno je predvsem to, da je Letonja izjemno spreten, ko gre za igranje z dinamiko, prehajanje med komaj zaznavnimi šumi in cinematično intenzivnostjo IMAX dvoran, grajenje notranje dramaturgije skladb, ki večinoma vodijo od tihega začetka do gromoglasnega vrhunca, in rabo konkretnih podob v navezavi na abstraktne zvoke.

Kot drugod po svetu je bila zaradi samoizolacije tudi domača elektronska scena priča občutni rasti izdaj na relaciji ambientalna–eksperimentalna glasba–hrup–elektronika. Izšli sta kompilaciji Senzorama vol. 1 (ZARŠ, 2021) in Access Frame: Monstrosity (Kamizdat, 2021), Nitz je pri svoji založbi Ambient Soup predstavil odlični EP Ankshis in skupno izdajo Exhibitions series #1 s Terranigmo, pojavila so se nova imena, kot so Lip Rouge, Slowmotion Livestream in vsemag, veteran Octex nas je na povratniški izdaji Mindrifft potunkal v svoje brbotajoče svetove ambient duba in nasploh je bil slovenski Bandcamp poln digitalnih izdaj, ki jih lahko uvrstimo v polje eksperimentalne elektronike oziroma ambienta. Ambientalna glasba v najširšem možnem pomenu postaja relevantnejša kot kadarkoli prej. Ob zaprtju klubov, kjer bi se rolale nove klubske bombe, odsotnosti koncertov in festivalov, kjer bi se predstavljale nove plate in ustvarjali hiti, in nasploh manku priložnosti za kolektivno izkušnjo glasbe je ambient postal zvok pandemije. Dobil je funkcijo zvočne kulise, ki ob odsotnosti konkretnih struktur briše našo percepcijo časa in nam lajša čakanje na težko pričakovani, vselej za vogalom skriti konec kolektivne agonije.   

Pri večini producentk in producentov ambientalno eksperimentalnih muzik gre le za raziskovalni pristop k zvoku, brez poskusov vpeljevanja kake narativne niti ali konceptualnih okvirov. V nasprotju s tem se je Warlord Chipmonk že večkrat izkazal pri iskanju ravnovesja med abstraktnim in konkretnim. Za širšo umestitev njegovega opusa priporočam branje lanske recenzije njegovega drugega albuma Dementia. S projektom, rezerviranim za večžanrske elektronske abstrakcije s protejskim karakterjem, ki vključujejo medzvezdno dromljanje, hrup vesolja, temačne odvode industriala in bolj ezoterične variante IDM-a (ne gre pozabiti niti na njegove metalske korenine), je ob koncu lanskega leta predstavil še enega iz serije njegovih ohlapno konceptualnih albumov. LooPhoLe prihaja po dveh kratkometražnih izdajah Oven in Gull in predstavlja njegov poskus sonorizacije, se pravi zvočne upodobitve sanj njegove partnerke Line Sabari. Lahko bi rekli, da je Warlord Chipmonk tokrat v vlogi lovilca sanj.

Na kratko o metodologiji. Ko se je Lina zbudila, je na diktafon takoj dokumentiral njeno pripovedovanje sanj, vključno s prostorskimi anomalijami, ki dodajo k sanjskosti zvočnega materiala. Za podstat je uporabil lastne improvizacije, ki so nastale na programu za sekvenciranje hundredrabbits/Orca in večinoma temeljijo na randomiziranih sekvencah ter algoritmih. Zvoke je generiral s pomočjo analogne subtraktivne sinteze, granuliranih zvočnih vzorcev in digitalne FM sinteze, vse skupaj pa dokončno spoliral na platformah za obdelavo zvoka. Gre za specifičen produkcijski proces, ki zaznamuje izmuzljiv karakter albuma LooPhoLe. Predstavlja namreč seštevek dveh naključij: podob oziroma besed, ki konstituirajo Linine sanje, in zvokov, ki so rezultat njegovega naključnega sekvenciranja in rabe algoritmov. 

Čeprav ta opis zveni suhoparno, skoraj scientistično in bi zato lahko sklepali, da je tudi album bolj kognitivne kot emotivne narave, temu ni tako. Zdelo se je, da bo tokrat Letonja še zahtevnejši in manj oprijemljiv, toda konceptualni okvir sonoriziranih sanj izkušnji njegove glasbe daje dodatne dimenzije. S sklicevanjem na dualizem med budnostjo in sanjami, liminalnost zavesti, dvojnost naših življenj, najintimnejše nočne more in kolektivno nezavedno nas Letonja postavi v vlogo anonimnega opazovalca sanj Line Sabari, eteričnega voajerja, ki se sprehaja po robovih njene zavesti in vzporedno z njenim pripovedovanjem in njegovimi zvoki (po)doživlja sanje.

Lahko bi naredili analizo zvočnih abstrakcij, ki komplementirajo njeno pripovedovanje o tem, kako je bila »v črnini sredi ničesar« (1_torus) ali kako ji je »stara mama umirala v rokah« (7_postelja), toda v resnici so njene pripovedi predvsem narativno orodje, ki abstraktne zvočne kulise postavljajo v širši kontekst in poslušalcu dajejo izhodišče za kontemplacijo. Dejanske Linine sanje zaznamujejo le nekatera dela, medtem ko je večina skladb predvsem poskus produkcije soundtracka Lininih sanj. Na tem mestu se mi zdi odveč preveč spuščati se na deskriptivno raven in govoriti o grozečem, boleče abrazivnem dromljanju improvizacij 1_torus in 5_urok, počasi kotalečih se ritmih, rjoveči distorziji ter strašljivih ženskih vokalih komada 2, ki spomni na Zimmerjevo muziko za Peščeni planet (2021), ali pa o hipnotičnem piskanju, klikanju, klipanju in ekstatičnih arpeggiih komada 3_portal, nebeškem vajbu komada 6, psevdokrščanskih podtonih komada 8, pri katerem bi lahko vlekli vzporednice z bolgarsko ortodoksno himno Megaloschemos II – pomembno je predvsem to, da je Letonja izjemno spreten, ko gre za igranje z dinamiko, prehajanje med komaj zaznavnimi šumi in cinematično intenzivnostjo IMAX dvoran, grajenje notranje dramaturgije skladb, ki večinoma vodijo od tihega začetka do gromoglasnega vrhunca, in rabo konkretnih podob v navezavi na abstraktne zvoke.

Izkušnja albuma LooPhoLe v enem kosu, skozi nekakšno prizmo deep listeninga, je kar konkreten zalogaj, ki pa se obrestuje. Deluje kot spust v vrzel sanj. Zato je zaslužen predvsem kontekst, v katerega je Letonja vpel svojo glasbo. V neskončnem mnoštvu ambientalno eksperimentalnih izdaj zadnjih let pri kliku na eno ali drugo izdajo največkrat pretehta podoba platnice, koncept ali spremni tekst, ki nadgrajuje abstraktnost ambientalne glasbe, kakor jo običajno dojemamo. Za potrošnika, ki se danes sooča z nepregledno produkcijo nove muzike, je prav takšno vpeljevanje (meta)naracije odločilno za to, ali bo nečemu dal priložnost ali ne. LooPhoLe je tako album, ki si zasluži priložnost na zaledenelem večernem sprehodu skozi meglene koprene mesta, vasi ali (za pogumne) gozda, ter album, ki bo v vas zbudil spečega mistika ali vas spomnil na Jungovo Rdečo knjigo. Sem sem jo pred leti naenkrat nehal brati in do danes pozabil nanjo …