ŠOP Records - splanice nad prepadi

Nedavno je robna slovenska založba ŠOP Records* objavila kompilacijo glasbe, naslovljeno Sounds From Slovenian Bedrooms: Šop Greatest Hits. Že naslov izraža temeljno idejno potezo organizacije. Glasba, ki jo izdaja, se giblje na robu zvočnih praks: na albumu najdemo različne jame, domače elektronske eksperimente, včasih povezane z literaturo, ter terenske posnetke. Vendar ta robnost v razmerah slovenskega glasbenega trga in alternativnih kulturnih praks dobiva poseben značaj.

Prva značilnost, ki jo želimo izpostaviti, je majhnost trga. Globalni trg omenjenih muzik je majhen že sam po sebi, vendar zmore skozi mreženja v velikem populacijskem in finančnem bazenu sveta producirati sceno ali scene, ki presegajo neposredne antagoniste in njihova poznanstva, in sicer z lastno institucionalno infrastrukturo, rednim izdajanjem, številom izvajalcev, festivali in podobno. V zadnjem desetletju pa v slovenskem prostoru opažamo polarizacijo glasbene produkcije na najmnožičnejši pop, v katerega je vključenih tudi nekaj rock bendov, in alternativo, ki igra relativno dostopno glasbo, a je vseeno potisnjena v komaj vzdržno obliko delovanja – kar pomeni skromno medijsko podprtost, radijsko predvajanje je praviloma omejeno na Radio Študent in tudi refleksije o njej je bore malo. Eksperimentalna muzika mladih, neuveljavljenih izvajalcev in entuziastov je s tem potisnjena preko institucionalnega roba, kjer je primorana vzpostavljati unikatne načine delovanja. 

Z zavzemanjem pozicije, ki je z eno nogo robna, z drugo mero pa že onkraj roba, ŠOP Records privzema in razvija forme, ki najbolj kritično prevprašujejo sodobnost. Forma pa je teren boja v umetnosti. Ta se je sicer v zadnjih desetletjih preoblikovala. Od umetnika ni več v enaki meri kot v času modernizma pričakovati, da bo političen, saj je vpet v takšna razmerja gospostva, ki tega ne omogočajo; prepuščen je trgu, mecenom ali državni regulaciji, ki je pogosto povezana z vladajočo politiko. Zato je od umetnikov precej smotrneje pričakovati, da bodo izražali simptome časa, v katerem živijo, ne da bi jih pri tem eksplicitno komentirali...

Temu se pridružuje še kulturno-socialna stratifikacija na širšem polju kulture in javnega publicistično-teoretskega delovanja, ki jo zaznamuje družbena formacija v Sloveniji po osamosvojitvi. Majhnost resursov in prostora omogočata zgoščanje centrov moči in njihovo reproduciranje skozi osebne povezave; te so navadno genealoško zvezane s tradicionalnim bojem med tukajšnjo desnico in liberalno levico, ki sta v neprestanem spopadu za institucije. Ta dolgo trajajoči kulturni boj in njegova srditost povzročata utrjevanje okopov, v katerih se javni prostor težje bolj diferencira in v katerega zato težje prodrejo ideje in kulturne prakse, ki ga presegajo oziroma delujejo mimo njega.

ŠOP Records torej začenja v praznini. V tej založbi skupine mladih umetniških, publicističnih in teoretskih producentov vzpostavljajo posebne oblike socializacije in odnosa do okolja. V ospredju je samoironija, ki je obenem ironizacija razmerij v glavnem toku kulture. V primeru ŠOP Records to nakazuje že ime albuma: glasba dobi na videz zvenečo oznako, »sounds from Slovenian bedrooms«, čemur je pripisana znana sintagma glasbene industrije, »greatest hits«. Predstavniki založbe vodijo posebno statistiko dolpotegov glasbe in drugih, bolj skrivnostnih parametrov ter tako beležijo popularnost svojih izvajalcev in kompozicij. Gre za lakmusov papir dogajanja na mikrosceni, hkrati pa šaljivo vzpostavitev alternativne hierarhije, ki se jo na popularnejših scenah jemlje resno. 

Sama hierarhija pri izdajanju glasbe sicer ne obstaja. ŠOP Records je platforma, ki na ravni uredniške politike omogoča neselektivno objavljanje, medtem ko selekcija pade na občinstvo. Nabor izvajalcev in poslušalcev je večinoma zajet v internih krogih, kar znova predstavlja ironično inverzijo mainstreama, kjer so veze način preživetja. Ta poznanstva se kažejo neposredno: na albumu, denimo, najdemo izvajalko Voidvodinjo, katere album je naslovljen medtem, ko je Barši plesal swing; Barši je seveda avtoričin prijatelj in prepoznaven obraz z mikroscene. V takšni naslovitvi lahko beremo kompleksno mrežo znakov: gre za poudarjanje tribalistične zasnove scene, ironiziranje mitotvornih mehanizmov na drugih scenah ter v istem trenutku še za vpisovanje imena v zavest v maniri politične prakse, ki naznanja prisotnost onih onkraj radarja. Album je nastal sredi druženja. Zdi se, da se scena koncertno reproducira z različnimi happeningi in džemi, fotografije teh pa so objavljene na spletni strani založbe. Na teh dogodkih se podeljujejo nagrade, ki delujejo po istem mehanizmu sočasne ironizacije in afirmacije. Očitno gre za interna druženja, ki niso javno najavljena oziroma vsaj ne promovirana, s čimer je poudarjena getovska zastavitev delovanja založbe; po fotkah sodeč, se reči odvijajo v stanovanjih in skritih robnih prostorih. Večina džemov je bila posneta v prostorih Škratove čitalnice nad klubom K4, pa tudi v Šentvidu, na mestu, kjer so vadili glasbeniki drugega tipa, Siddharte, in kjer je Tomiju Megliču zaradi vlage menda odstopil kitarin vrat. Elektronski izdelki dejansko nastajajo v spalnicah na periferiji in v centru Ljubljane, kjer se odvija tudi miksanje oziroma mastering.

Imena izvajalcev, ki se kot konkretne osebe sicer pogosto pojavljajo pod več psevdonimi, so precej duhovita: Rimjob Texas, Žongler Mastif, Samorog Benimir, Patak Filip, Tihomir Toplišek, Ferdo St(e)rgar. Pri slednjem se velja za trenutek ustaviti, saj je referenca, ki izraža globino internosti založbe. V devetdesetih in na začetku novega tisočletja je finski ljubiteljski razvijalec programiral igro, ki je simulirala smučarske skoke, imenovala se je Deluxe Ski Jump. Igro je bilo pogosto mogoče najti na osnovnošolskih računalnikih, za uporabo vseh njenih modusov pa jo je bilo mogoče odkupiti z manjšo donacijo. Ker otroci praviloma niso imeli sredstev za nakup ključa, so si med seboj delili uporabniška imena in gesla računov, ki so imeli dostop do igre. V nekem obdobju je bil uporabniški račun z imenom Ferdo Stergar najpogosteje uporabljen. Igro je zaznamovala precej šibka grafična podoba, preprosti meniji, omejeni modusi igranja, vendar je ponujala nenavadno velik igralski užitek v svojem osnovnem poslanstvu – poskusu oponašanja smučarskih skokov. In po svoje simbolizira odnos do glasbe ter zvoka nasploh, ki ga prepoznavamo v izdajah ŠOP Records: entuziazem, užitek v zvoku, ogoljenem kvalitetne produkcije, blišča in veličine, z zavestno in voljno zavezanostjo skrajni margini, ki se jo sprejema s humorjem, veseljem. Toda kot skoraj vsaka zavezanost margini je tudi ta necela, prisotni so dvomi, z živčnostjo, ki jo artikulira prav omenjeni smeh.

Vsekakor se da iz perspektive zunanjosti lažje zajeti zvočnost sveta v njeni totaliteti oziroma v njeni raznolikosti in širini. Kjer ni kriterijev za hierarhično razvrščanje zvokov v skladu s tradicijo, se odpira možnost novih prisluhov. Zvok lahko zasede metapozicijo in postane komentar, nadomesti tekst. Tako je, denimo, Thursday of Misteries Nine Hlebec posnetek predvajanja klasične kompozicije ob notranjem šumu snemalne naprave, zunanjem šumu življenja soteske in silovitem vrtanju iz sosednjega stanovanja. Konkretna muzika pri ŠOP Records se nasploh umešča v vsakdanje življenje, v njegovo bizarno zvočnost, in čeprav so posnetki prav tako opremljeni s humorjem ali pa prav zato, ker so, se v dotičnem zvočnem vsakdanu razkriva neka nedomačnost. To bi utegnila biti posledica dejstva, da ob prisotnosti vida te zvoke dojemamo kot posledico videnega, medtem ko tukaj zvoki rekonstruirajo nevidno, prikazen vsakdanjika, ki se nam s tem odtuji. 

Pravzaprav je sama pojava založbe in njene glasbe, kar zdaj lahko rečemo, precej spektralna. Je in ni: ima uredništvo in ga nima, je v javnosti in ni, je prisotna in odsotna, resna in neresna obenem, kar ji daje poseben pečat, vtisnjen skozi leta brušenja v hladnih razmerah slovenskega podzemlja. Zato lahko naslov kompilacije, tisti del, ki glasbo predstavlja kot produkt slovenskih spalnic, jemljemo povsem resno in ne kot parodiranje velikih oznak: prav v teh spalnicah napol urbanih delov Ljubljane nastaja nekaj kulturno zelo specifičnega, kar ima lokalni pečat, nekaj, kar dobro reprezentira atmosfero mesta in je hkrati s svojo negativno, marginalno opredelitvijo simptom etabliranih načinov življenja. Morda bi lahko glasbo ŠOP Records predstavljali na festivalih world music, recimo kot etnično posebnost.

Ne gre za alternativo, ta je zgodovinsko v Sloveniji pomenila nekaj drugega: prostore, ki jih konservativna javnost ne bi rada videla, vendar so ji ves čas na očeh, recimo skozi osamosvojitvene procese, protestne akcije, turizem (Metelkova) in podobno. V določenih konjunkturah pa se znajdejo tudi precej blizu oblasti oziroma elit, ki jih povezujemo z nekdanjimi LDS kadri: navsezadnje je Metelkova kot projekt alternative povezana z osamosvojitvijo in formiranjem novih nacionalnih elit. Tudi glasba alternative je manj radikalna, lahko je groba in glasna, vendar redkeje poseže k hrupu, šumenju in dromljanju. Poleg tega je za alternativo vsaj deloma značilno, da želi soobstajati ob in predstavljati korektiv mainstreama, kar za ŠOP Records nikakor ne drži. Ta se prej želi izolirati od zunanjega življenja, ustvarjati otočke utopije, bolj je podobna oddaljeni komuni kot urbanemu alternativnemu središču. 

Pri tem lahko zasledimo zametke vzpostavljanja organske skupnosti. Glasba iz slovenskih spalnic je glasba atomiziranih posameznic in posameznikov, kakršne ustvarja trenutni stadij kapitalizma. Obenem je nevidna mreža spalnic, glasbeni produkti atomizacije se povezujejo. Tukaj je še jam kot oblika sodobnega glasbenega ustvarjanja, ki ni inkorporirana v produkcijske zahteve glasbene industrije, v zahteve po zaokroženosti, oblikovanju komadov in pakiranju izdelkov v albume. Je intuitivno sodelovanje članov jam zasedbe brez teleologije in z možnostmi skupinskega raziskovanja, odkrivanja možnosti in meja sodelovanja. Imaginarij založbe zajema tudi skupno referenčno polje; denimo, igra Deluxe Ski Jump je točka spomina na druženje in brezskrbnost v otroštvu. Razvili so tudi karte, ki vsebujejo reference na skupni imaginarij in so postale precejšnji hit na sceni.

ŠOP Records se nahaja na območju, ki ga večinska kultura razume kot področje odpadkov, pozabe, kaotičnosti. Prav to področje, ki je notranje precej raznoliko, skozi nova kulturna gibanja v svetu dobiva zagon in postaja vedno bolj vplivno tudi na političnem področju. Tu je obujanje identitet, ki naj bi bile pozabljene, uporaba diskurza, ki naj ne bi bila dovoljena, afirmacija identitete spolno nezadovoljnih moških, če se navežemo na desno stran dotičnega območja. Tudi na levici obstaja nezadovoljstvo s prevladujočo idejo levih politik in njenimi kulturnimi projekti. V vsakem primeru lahko pojav vsaj deloma povežemo z zgodovinsko izgubljenostjo generacije tako imenovanih milenijcev. Eden od žanrov, ki temelji na uporabi zvokov iz odpadnega materiala, je vaporwave, žanr, ki ga poznamo kot prvega, ki je nastal na internetu: iz skladovnice zvokov in semplov, ki jih je tam mogoče najti, iz nostalgičnih zvokov naprav zabavne elektronike, ki so v vedno bolj odtujenih otroštvih postajale nadomestek za družbo med milenijci. 

Nov korak v razvoju podobe ŠOP Records je nedavni izid albuma izvajalca/ke drone emoji, ki ga lahko prištejemo med vaporwave muziko. Ob poslušanju lahko ugotovimo, da zvok, ki temelji na reciklaži drugih zvokov, pravzaprav lahko globoko naslavlja svoj zgodovinski trenutek kakor tudi nekatere eksistencialne dimenzije človeške izkušnje. Z odpovedjo vlogi ustvarjalca in premikom v vlogo opazovalca ter manipulatorja s predobstoječim materialom se znotraj obstoječega lahko vzpostavi metaraven, realnost se potuji in pokaže svojo nekoherentnost, neutemeljenost in barbarstvo, ki so stalni spremljevalci družbenega konsenza. Podobno velja pravzaprav tudi za dobršni del preostanka kataloga založbe, ki ga sestavljajo terenski posnetki, katerih učinke smo že omenili. 

Z zavzemanjem pozicije, ki je z eno nogo robna, z drugo mero pa že onkraj roba, ŠOP Records privzema in razvija forme, ki najbolj kritično prevprašujejo sodobnost. Forma pa je teren boja v umetnosti. Ta se je sicer v zadnjih desetletjih preoblikovala. Od umetnika ni več v enaki meri kot v času modernizma pričakovati, da bo političen, saj je vpet v takšna razmerja gospostva, ki tega ne omogočajo; prepuščen je trgu, mecenom ali državni regulaciji, ki je pogosto povezana z vladajočo politiko. Zato je od umetnikov precej smotrneje pričakovati, da bodo izražali simptome časa, v katerem živijo, ne da bi jih pri tem eksplicitno komentirali; v njihovo umetniško prakso se ti simptomi vpisujejo preko nje same. To velja tako za etablirano kot za robno umetnost, ki je v svoji robnosti vseeno odvisna od praks centra. 

Po eni strani je glasba ŠOP Records prav tak simptom roba. Po drugi pa s stanjem onkraj tega roba, v praznini, dostopa do zmožnosti, da v lastno simptomatičnost vpelje tudi trenutek refleksije. In morda prav od tod izvira dvoumna narava založbe, njena spektralnost in neprestano žongliranje med negacijo in afirmacijo, ironijo in aktivnim delovanjem. Poleg tega ne gre zgolj za simptom globalne kulture, temveč specifično slovenske, s čimer se ŠOP Records nahaja na simbolnem križišču globalnega kapitalizma in lokalnih posebnosti ter tako lahko vzpostavlja višji red refleksije.

Izdaje je mogoče dobiti na internetu in tudi na fizičnih nosilcih zvoka, pri čemer je postopek izdelave CD-jev in njihove vizualne opreme utemeljen na DIY postopku; le redke vinilne izdaje so naročene pri podjetjih, ki so usposobljena za izdelavo vinilk. DIY pristop je v pretežni meri ohranil politično sporočilo, kakršnega je imel v časih prvih hardcore scen, vendar je dobil še nove razsežnosti. Tehnologija, s katero je DIY pristop mogoče precej lažje realizirati kot v preteklosti, je danes prisotna v stanovanjih skoraj vseh navadnih državljanov. Ni nujno več enoznačni upor skupnosti proti odtujenosti glasbene industrije, temveč prav tako znak odtujenosti sodobne družbe, tudi producentov glasbe. Založba ŠOP Records je notri in zunaj, onkraj in tukaj.

Nazadnje si lahko zastavimo vprašanje, kaj sploh pomeni poskusiti razmišljati o fenomenu ŠOP Records. Najprej, ali je to glede na vedno izmuzljive prakse in koncepcijo založbe sploh lahko plodno? Ali je stvar bolj v praksi in sprotnem porajanju odnosov in zvokov kot pa v pojmovanju te dejavnosti? In ali gre izpostavljanje založbe skozi javno objavljeni tekst založbi v prid, oziroma, se je to sploh dotika? Sodeč po pripravljenosti njenih predstavnikov, da ponudijo nekatere informacije, najbrž že. V vsakem primeru pa se zdi smotrno delovanje založbe motriti ne zgolj skozi njeno glasbo, temveč tudi skozi njeno mesto na sceni, v družbi, produkcijskem načinu in drugih vzporednih ter podzemnih praksah.

* Povezava na celoten katalog založbe je TUKAJ, na radio založbe pa TUKAJ.