Sozvočje Narodne galerije

Narodna galerija ni le likovno, temveč tudi glasbeno prizorišče. Spričo dobrih akustičnih lastnosti steklene vhodne avle se zdi, da so jo preuredili tudi z mislijo na koncertne dogodke. Mednje med drugim spada cikel Sozvočje svetov, ki v pričujoči sezoni poteka že petnajstič. V sodelovanju z upravo razstavnih prostorov ga organizira Društvo Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije. Letošnji glasbeni večeri potekajo pod imenom Divertimenti. Izraz navadno označuje lahkotnejše zvočne zvrsti, a pozna tudi mnogo umetniško ambicioznejših izjem. Toda naslov je ustrezen, saj je že prvi koncert niza prinesel štiri raznovrstne skladateljske stvaritve. Povezovali sta jih slovenska glasbena ustvarjalnost in solist kontrabasist ter član nastopajočega Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije Petar Brčarević.

Otvoritveni koncert se je začel z nadvse temperamentnim delom Petra Tovornika (1993), študenta ljubljanske Akademije za glasbo. Mrs. Annie za godalni orkester je skladba presenečenj, zgodovinski kalejdoskop, ki nas najprej odvrže v pokrajino pozne romantike – navdušujeta zvočna iznajdljivost in čudovito navezovanje harmonij –, kmalu po začetku pa je glasba pisca spomnila na obupane vzdihe godal iz opusa Američana Samuela Barberja, kasneje se pojavi tudi plesna izraznost. Raznovrstni, močno izraženi slogovni vplivi kažejo na to, da se Tovornikov umetniški jezik še oblikuje. Za zdaj se njegova obetavna spretnost skriva v tem, kako raznovrstne sloge zaviti v enotno, dovršeno obliko, kar spretno počne tudi sicer uveljavljeni komponist Tomaž Bajželj.

Bajželj je tokrat prispeval delo Kontra bas, kjer vodilno vlogo prevzame odlični Petar Brčarević. Solist podaja glasbene trditve, preostanek godalne zasedbe, nekakšen concerto grosso, pa jim odgovarja. Njegovi odzivi so intrigantni; so poslastica za ušesa, oči, najbolj pa za domišljijo. Vse to med drugim zaradi tega, ker se je Bajželj poglobil v študij redkejših izvajalskih pristopov, denimo tehnike ricochet. Gre za poskakovanje loka po strunah godala, ki proizvede hitro zaigrane odsekane note. Pojavljajo se še običajnejši pristopi k tvorbi tonov, denimo pizzicati, tremoli v visokih legah – ti so bili včasih tako prepričljivi, da je glasbeno gradivo violin delovalo tekoče, vzbudilo je vtis pretakajoče se tekočine. Bajžljev zvočni jezik je zgovoren na več nivojih; najprej na formalnem, ki je prinesel nekakšno obliko z ritornelli – ta na daleč spominja na staro koncertantno izročilo –, nato na zvočni ravni, katere dovršenost izpričujejo raznovrstne godalne tehnike, nenazadnje pa je kompozicija učinkovita tudi onomatopoijsko; delo je zares slikovito, fantastično.

Intelektualni predah je zagotovila skladba Astorja Piazzolle Kicho (1969), ki jo je veliki vizionar tanga posvetil legendarnemu kontrabasistu Enriqeju Diazu, s katerim je igral tudi sam. Instrumentacija je bila po Piazzollovi zamisli precej nenavadna, saj si jo je argentinski skladatelj zamislil kot kombinacijo kontrabasa, bandoneona, violine, klavirja in električne kitare. Na pričujočem koncertu so glasbeniki izvajali Brčarevićevo priredbo za prevladujoči kontrabas in komorni godalni orkester. Interpretacija je vsebovala vse potrebno za to, da je tangovski temperament dodobra zaživel: počasne, jasno razdelane fraze v kontrabasu, polne estetsko odmerjenega rubata in vzdihov malih sekund, ki so eksplodirale v plesno ognjevitost ansambla v polni dinamični zmožnosti. Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je torej dokazal kvaliteto kontrasta glasnosti in agogično spretnost, za kar je v dobršni meri zaslužen koncertni mojster Janez Podlesek, ki ansambel vodi z odločno roko. Brčarević je pokazal močno solistično iniciativo, saj je na temeljih tehnične in glasbene dovršenosti program obdržala na zares visokem nivoju. Podpirata jo tehnična in glasbena dovršenost, ki jo izpričujeta pazljiva uporaba sprememb tempa in premišljeno odmerjanje poudarjenih not.

Ena izmed lastnosti Divertimenta Primoža Ramovša iz leta 1944 so kontrasti jakosti, ki pripeljejo do glasnih odlomkov in se drugod povsem potopijo v tišino. Neoklasicistično izraznost dopolnjujejo fugatni odlomki, odseki na podlagi ostinatnega basa in včasih folkloristična plesna ritmika. Precejšnja dolžina skladbe orkestru ni prekrižala računov; dramaturški pristop je bil prepričljiv – poudaril je večino zanimivih glasbenih lastnosti, denimo crescendo, ki se je izvil iz ponavljajočega se motiva v kontrabasu in čelih.

Na koncertnih sporedih, ki mešajo novitete in že bolj ali manj uveljavljena glasbena dela, je vedno zanimivo opazovati odziv publike. Pričujoči dogodek je malce presenetil z navdušenim aplavzom po Piazzollovi skladbi, s katerim se nagrajevanja drugih skladb niso mogla meriti. Res je, da je bilo ploskanje poleg Kicha namenjeno tudi solistu Brčareviću, ki ga nedvomno zasluži. Toda vprašanje, ali premalo cenimo avtohtone skladbe, vendarle neprijetno odmeva po naših dvoranah.