Spalni atelje: kjer se zgodi magija

V MTV-jevi oddaji Cribs se je ob vstopu v mogočne spalnice običajno zaslišala krilatica: »This is where the magic happens!« Odkar je glasbena tehnologija dostopna sleherniku, lahko ta vzklik razumemo tudi drugače, manj žgečkljivo, in ga brezsramno prilagodimo naraciji pričujoče recenzije. Spalnica kot mesto soočanja umetnika z MIDI partituro, skozi katero kroji svoj glasbeni izraz, postane mitizirani prostor, prostor zvočne ustvarjalne magije, »iskrenosti« kreativnega posameznika, ki se upira razčlovečenemu procesu tekočega traku industrializirane mainstream glasbene produkcije. Večina skladb se v polje neosvojljivega podaja skozi oblikovanje, barvanje zvoka samega, ki jim v veliki meri opredeljuje žanrski okvir. To hitro postane alibi za malomarnost do glasbe kot take, njene lastne logike, ki, paradoksno, ostaja neizkoriščeni teren in najelegantnejši ter najbolj potenten izstop iz morja replik, ki jih med seboj razločuje le adornovska psevdoindividualizacija, po domače identiteta. Zato si iz nehvaležne recenzentske pozicije ne morem privoščiti vrednotenja. Skladbe so v tem smislu dobre pač toliko, kolikor se bo našlo ljudi, ki bodo v njih spoznali primerno sozvočje z njimi samimi.

Sploh je iskrenost v glasbi ena najbolj iskanih vrlin, poslušalci jo postavljajo na piedestal, ko jo prepoznajo v izdelkih svoje potrošnje. Hkrati je iskrenost verjetno najbolj izmuzljiv pojem, kar jih slišimo v prevladujočem diskurzu o glasbi, in s tem kar kliče po širši in podrobnejši obravnavi. 

Ena izmed opredelitev iskrenosti bi bila nemara to, da ustvarjalec, ki glasbo tudi sicer reprezentira, jo poda skozi sebe, sam nasploh stoji za celotnim kreativnim procesom, ki je privedel do končnega rezultata, to je skladbe. S tem lahko glasbo predstavlja bolj neposredno in je tako manj zlagan v besedah in melodijah, s katerimi zastopa svoj brand. Tega se zaveda in s pridom izkorišča velika glasbena industrija. Lahko bi si drznili trditi, da za globalnim prepoznanjem sicer izvrstne glasbe Billie Eilish do neke mere stoji ravno spretno plasirana marketinška zgodba o ustvarjanju skupaj z bratom, v njuni otroški sobi. 

Založba ŠOP z Zvoki iz slovenskih spalnic daje platformo predvsem manj uveljavljenim imenom in vzdevkom, ki iz domačih studiev pošiljajo svoje prve izdelke in jih prek nje lažje predstavijo svetu. Seveda se na njej znajdejo tudi javnosti že znani ustvarjalci s prepoznavnim slogom (hiperproduktivni duo balans, »laične mojstrovine« Rush to relax, ｍｏｒｖｅｒｎ, ujma), vendar nam pri večini tistih, ki so se znašli na Sounds From Slovenian Bedrooms III α, hiter pregled medmrežja ne ponudi poprejšnjih opusov. Prisluh kompilaciji pusti vtis, da večji del psevdonimov svojo kreativnost usmerja v to, da bi se predstavili z nečim svojskim, unikatnim, nadžanrskim. Vprašanje, ali je novum danes sploh še mogoč, bomo pustili za kako drugo priložnost, vsekakor pa velja razmisliti, zakaj taka miselnost prevladuje in s katerimi sredstvi jo avtorji želijo doseči. Nenazadnje smo vrednotenje skozi umetniški napredek podedovali prek tradicije modernizmov, z enačbo »novo = dobro« oziroma »že motreno = slabo« in z njo povezanim času primernim pojmovanjem, da sta napredek in rast dobrodošla, medtem ko stagnacija ni vredna pozornosti.

Večina skladb se v polje neosvojljivega podaja skozi oblikovanje, barvanje zvoka samega, ki jim v veliki meri opredeljuje žanrski okvir. To hitro postane alibi za malomarnost do glasbe kot take, njene lastne logike, ki, paradoksno, ostaja neizkoriščeni teren in najelegantnejši ter najbolj potenten izstop iz morja replik, ki jih med seboj razločuje le adornovska psevdoindividualizacija, po domače identiteta. Zato si iz nehvaležne recenzentske pozicije ne morem privoščiti vrednotenja. Skladbe so v tem smislu dobre pač toliko, kolikor se bo našlo ljudi, ki bodo v njih spoznali primerno sozvočje z njimi samimi. Lahko jih zgolj nekaj izpostavim in to svojo izbiro utemeljim.

VINTAGE VERSACE se predstavi z izpopolnjeno vajo v slogu kakšnega DJ Shadowa. Izvrstno kombinira vzorce in skladbo ob sproščenem ritmičnem vibe-riranju utiri v premišljen ter občuten dramaturški lok.  Kaganovichev Indigo v techno vnese prepotrebno formo, tridelno strukturo, ki jo v prehodih elegantno sešije, rdečo nit pa vleče ostinatni kick. Material se prepleta v minimalistični maniri in druži dve plasti, dvojnost kontrolirane temeljne fakture ter preostalih slojev, ki se v celoto vpenjajo na videz bolj naključno. Cedilo Andreja Tomažina in Muanisa Sinanoviča se dogaja na presečiščih. Je spoj elektronskih in konkretnih zvokov ter hierarhično enakovrednega monotonega branja poezije, ki jo zvok še podkrepi skozi zabrisano, metaforično tonsko slikanje, spojeno z notranjo igro zvočnih motivov, vse to pa prispeva k organskemu razvoju usmerjene oblike. Duo Fatter je odgovor na slovenski hip-hop po trap zarezi. Parodija ter sklicevanje na sceno z rabo citatov (»afterica dons, afterica jutr«), kar nenazadnje potrjuje že samo aluzivno ime, bi njuno subverzijo lahko celo umestilo v polje zanimivih miselnih zaobjetij. S svojo glasbo prav tako ustvarjata nekakšen distinktiven trešerski slog, vsekakor pa priporočam, da ob prvi postkoronski priložnosti duo doživite še v krvi in mesu.