Spevnost in svežina nemških triosonat

Umetniški vodja cikla Stara glasba na Novem trgu, Domen Marinčič, je pred začetkom koncerta nagovoril poslušalce ter napovedal prihodnje koncerte letošnje, že enajste sezone. Ozrl se je na izjemno težke pogoje, v katerih ciklus poteka že drugo leto. »Vprašljivo je, ali lahko spletne koncerte imamo za prave koncerte. Najbolj moti odsotnost vsakršne strategije. Na ta način bomo uničili družbo.« Kljub temu je tokratni koncert le potekal v živo (za razliko od prejšnjih dveh, ki sta bila vnaprej posneta) pred skromno, a očitno navdušeno publiko. V tem lahko vidimo žarek upanja in optimizma, s katerim pozdravljamo letošnjo sezono komornih koncertov stare glasbe v Atriju ZRC SAZU v Ljubljani, pravzaprav hrbtenice dogajanja na področju stare glasbe v slovenskem prostoru. Nagovarjati »abstraktno« občinstvo preko spletnega prenosa je izjemno težko. Zato je vse člane ansambla musica cubicularis z gostujočo flavtistko Sheng-Fang Chiu treba posebno pohvaliti za tokratni nastop, saj so ne le skupinici prisotnih v Atriju SAZU, temveč tudi številnejšim poslušalcem po prostranstvih interneta podarili glasbeni dogodek, ki je z visoko umetniško kvaliteto in intimno povednostjo segel globoko v srca. Za trenutek smo lahko pozabili, da nismo fizično prisotni v istem prostoru, v katerem je zvenela ta, v trenutnem času morda bolj kot kadarkoli prej dragocena glasba.

Spored je bil v celoti posvečen nemški glasbi poznega baroka, v prvi vrsti glasbeni obliki triosonate, ki je bila izjemno priljubljena v prvi polovici 18. stoletja. Ustaljeni zasedbi ansambla musica cubicularis, ki jo tvorita Domen Marinčič na violi da gamba in čembalu ter čembalist Tomaž Sevšek, sta se pridružila redni gost, violončelist Gregor Fele, ter izvrstna tajvanska, v Evropi delujoča virtuozinja na kljunasti flavti Sheng-Fang Chiu.

Prva je zazvenela Triosonata v C-duru Johanna Georga Linikeja za kljunasto flavto, basovsko violo da gamba in basso continuo. Sonata lahkotnega in vedrega značaja je zasedbo povezala v enotnem, ekspresivnem in slogovno izrazitem muziciranju. Sledila je Telemannova Triosonata v g-molu, TWV 42:g9 za kljunasto flavto, sopransko violo da gamba in continuo. Melanholična, izjemno nežna interpretacija je bila skladen preplet obeh spevnih solističnih melodij nad diskretno spremljavo. Sonata je bila prijeten značajski in slogovni kontrast prejšnji, kajti v njej smo, zahvaljujoč slogovno prefinjeni interpretaciji, zaznali značilnosti čustvenega sloga, ki je značilen predvsem za nemško glasbo ob izteku baroka. Izpod Telemannovega neutrudnega peresa je prišla tudi naslednja skladba, Sonata v F-duru, TWV 42:F2 za kljunasto flavto, sopransko violo da gamba in violončelo. Slogovno sorodna prejšnji Telemannovi, a po značaju blizu Linikejevi, je v odsotnosti čembalske spremljave zazvenela v povsem drugačnih barvah ter skladno povezala prvi sklop koncerta v povedno celoto.

Danes slabo poznan in redko izvajan ustvarjalec, ki si vsekakor zasluži več pozornosti, je nemški organist Pierre Prowo, ki je v prvi polovici 18. stoletja deloval v kraju Altona, danes predmestju Hamburga. Člani ansambla musica cubicularis so ga predstavili s Sonato v g-molu za kljunasto flavto, solistično basovsko violo da gamba in čembalski continuo. Sonato odlikuje mojstrski kontrapunktični preplet solističnih partov ter močno afektirana povednost sloga, značilnega za nemško glasbo s sredine 18. stoletja. Izjemno očarljivo je zvenel Telemannov prikupno temperamentni Trio v B-duru, TWV 42:B4 za kljunasto flavto, solistični čembalo ter continuo, ki zveni na še enem čembalu ter violončelu. Štiristavčna skladba premore obilo kontrastnih vzdušij in je vsem štirim izvajalcem ponudila veliko prostora tudi za solistično, ne le skupno izražanje. Prav posebno in ne ravno pogosto slišano zvočno razkošje smo doživeli s Händlovo Suito v c-molu, HWV 446 za dva čembala, katere manjkajoči part je rekonstruiral Domen Marinčič. Celotno zasedbo je na odru združila zadnja skladba sporeda, Telemannova Triosonata v C-duru, TWV 42:C2, s katero so vsi štirje izvajalci ponovno očarali s skladnim skupnim izražanjem ter do potankosti izoblikovanimi solističnimi parti.

Smisel žive glasbe ni le medsebojna komunikacija glasbenikov, temveč tudi njihova komunikacija z občinstvom. Odsotnost poslušalcev je za nastopajočega umetnika enako boleča, kot bi bila za govorca nenadna odsotnost sogovorca. Nagovarjati »abstraktno« občinstvo preko spletnega prenosa je izjemno težko. Zato je vse člane ansambla musica cubicularis z gostujočo flavtistko Sheng-Fang Chiu treba posebno pohvaliti za tokratni nastop, saj so ne le skupinici prisotnih v Atriju SAZU, temveč tudi številnejšim poslušalcem po prostranstvih interneta podarili glasbeni dogodek, ki je z visoko umetniško kvaliteto in intimno povednostjo segel globoko v srca. Za trenutek smo lahko pozabili, da nismo fizično prisotni v istem prostoru, v katerem je zvenela ta, v trenutnem času morda bolj kot kadarkoli prej dragocena glasba.