Spontana premišljenost

Novosadskega glasbenika Adama Klemma, ki se je na študij podal v Gradec, svoje mesto pod soncem pa našel v Ljubljani, kjer živi in deluje že vrsto let, poznamo predvsem kot saksofonista (solista) matičnega jazzovskega orkestra nacionalnega radia in televizije, zato smo mu imeli že neštetokrat priložnost prisluhniti. A se kljub temu zdi, da še ni vzbudil pozornosti, kakršno terja najnovejši izdelek njegove Adam Klemm Bande, ki jo poleg njega tvorijo še Sava Miletić (klavir), Robert Jukič (bas), Tomaž Gajšt (trobenta), Elvis Penava (kitara) in Anđelko Stupar – Đele (bobni). Slednji je pred časom zamenjal Janka Novoselića, kar je v tej skoraj desetletje in pol trajajoči glasbeni zgodbi edina kadrovska sprememba, zato je sestav izjemno lepo uigran. Pred izidom digitalnega izdelka Instant Pleasure je ta predstavil dva albuma, nazadnje leta 2015 v obliki dvojne izdaje, ki jo je Klemm pripravil skupaj s soprogo Sandro Klemm, oba pa sta na Nostalgijo, kakor sta poimenovala izdelek, vključila priredbe sevdalink, starogradskih pesmi in (madžarskih) tradicionalnih skladb. V primerjavi z njim nova stvaritev prinaša pretežno avtorski repertoar, ki vodjo zasedbe pravzaprav prej kot v vlogo inštrumentalista postavlja v izrazno močnega in doslej povsem neupravičeno zapostavljenega avtorja. Da pa bi kljub vsemu ohranil vez s svojimi rodnimi koreninami, je lastne skladbe dopolnil s priredbo madžarske tradicionalne Kis pacsirta a magasba in dodal še Kimegyek a rétre, ki jo poznamo že s predhodnika. Instant Pleasure opredeljuje manjše število daljših kompozicij, katerih osnovna karakteristika je modernost, znotraj te pa sta enakopravno porazdeljeni improvizacija in klasična kompozicijska gradnja, ki zrcali dobro poznavanje tradicije. Skupek vsega naštetega tako kaže, da je Adam Klemm avtor, ki se še kako dobro znajde prav na robu obeh slogov. In tam ohranja izredno visoka estetska merila.

V primeru slednje gre za posnetek koncerta, ki je potekal ob dnevu madžarske kulture v Klubu Cankarjevega doma januarja 2018, Klemm pa je ob tisti priložnosti ob spremljavi ritmične sekcije Big Banda RTV Slovenija (Blaž Jurjevčič, Aleš Avbelj, Aleš Rendla) nastopil z gostom Lukácsem Miklósem (cimbale). Zaradi tega ima kompozicija nekoliko drugačno energijo od ostalih, ki so se znašle na Instant Pleasure; melodični potek je spevnejši in lahkotnejši, čeprav zveni precej klasično. In četudi je širina solističnih vložkov na albumu impozantna, saj sega tako od moči, zapeljivosti in strastnosti do zasanjanosti ter mističnosti, je vloga saksofonista vendarle potisnjena nekoliko v ozadje, kajti gre za glasbenika, ki pušča sodelujočim obilo prostora, da se izrazijo. S tega stališča je zanimiva predvsem skladba Kis pacsirta a magasba, kjer intimen saksofonski uvod v nadaljevanju zamenja ritmična sekcija, medtem ko se iz daljše improvizacijske klavirske linije sčasoma izlušči variacija osnovne teme, ki jo vodja zasedbe poda že v uvodu ter nato z njo priredbo sklene. V zadnji tretjini melodijo klavirja nadomesti ritem, in to je tudi trenutek, ko se v igro vrne Klemm z nadvse močnim in prodornim solističnim vložkom, ki kaže na odlično fraziranje, katerega sicer preredko slišimo. Toda čeprav ima vidnejšo solistično vlogo vsaj še v naslovni skladbi, se Klemm na tretjem albumu pretežno predstavlja kot snovalec glasbenih zgodb.

Tudi v tem oziru se je Adam Klemm, sicer član selektorske skupine novosadskega jazz festivala, pokazal kot izredno raznolik glasbenik. Kompozicije premorejo številne ritmične obrate, melodije si hitro zapomnimo, njihovega avtorja pa še posebno odlikuje tenkočuten občutek za harmonično barvanje, ki ga tako Penava kot Miletić, navsezadnje pa tudi Miklós in ostali sodelujoči s svojim prispevkom še bolj poudarijo. Tovrstno zvočno bogatenje je eden vodilnih prispevkov Gajšta, ki ima tokrat vidnejšo vlogo le v uvodni skladbi Pa Dablues, čeprav tudi tu, tako kot v Apu, podvaja saksofonsko linijo in mimo tega ni izpostavljen kot solist improvizator. Instant Pleasure opredeljuje manjše število daljših kompozicij, katerih osnovna karakteristika je modernost, znotraj te pa sta enakopravno porazdeljeni improvizacija in klasična kompozicijska gradnja, ki zrcali dobro poznavanje tradicije. Skupek vsega naštetega tako kaže, da je Adam Klemm avtor, ki se še kako dobro znajde prav na robu obeh slogov. In tam ohranja izredno visoka estetska merila.