15.02.2015
Spoštljiv in korekten odnos do glasbenega materiala
Sofia Guljak je ruska pianistka, ki se ponaša z uspešno koncertno kariero in nastopi v največjih glasbenih prizoriščih po vsej Evropi. Ljubljanskemu občinstvu se je predstavila z recitalom v Gallusovi dvorani. Pripravila je obsežen spored del pozne romantike in neoklasicizma.

Sofia Guljak, klavir
Cankarjev dom, Gallusova dvorana
11. 2. 2015
Visoka kultura tona, slogovno korektne, lahkotno podane in z izpovednostjo nabite interpretacije nekaterih izmed najvirtuoznejših del klavirskega repertoarja – to so besede, v katere lahko strnemo vtise z recitala mlade ruske umetnice, ki s svojo muzikalnostjo in prepoznavno ležerno odrsko pojavo navdušuje poslušalce širom Evrope.
Sofia Guljak je ruska pianistka, ki se ponaša z uspešno koncertno kariero in nastopi v največjih glasbenih prizoriščih po vsej Evropi. Njen uspeh na mednarodnem planu je lansiral predvsem uspeh na 16. mednarodnem pianističnem tekmovanju v Leedsu leta 2009, kjer je prva zlata medalja, dodeljena ženski izvajalki, prišla ravno v njene roke.
Ljubljanskemu občinstvu se je predstavila z recitalom v Gallusovi dvorani 11. februarja. Pripravila je obsežen spored del pozne romantike in neoklasicizma. Nastop je začela z impozantno izvedbo Bachov Chaconne v d-molu, BWV 1004 Chaconne v d-molu, BWV 1004 v znani in tehnično izjemno zahtevni Busonijevi priredbi. Že s prvo točko si je zagotovila uspeh pri našemu občinstvu, kajti pokazala je ne le vrhunsko izbrušeno prstno tehniko, temveč tudi izjemno visoko kulturo oblikovanja tona ter zmerno, a učinkovito uporabo desnega pedala. Sledila je prefinjena, mestoma skoraj pravljično lepa interpretacija Preludija, korala in fuge Césarja Francka. Posebno očarljiva je bila eterična kakovost barvno bogatega in povsem razločnega pianissima v preludiju, spevno fraziranje sicer skoraj stebriščne akordične strukture korala in melanholično vzdušje precej rapsodično zasnovane fuge.
V drugem delu koncerta se je Guljakova posvetila delom dveh ruskih klavirskih virtuozov. Najprej smo slišali Štiri pravljice, op. 26 Nikolaja Medtnerja – prikupni, vsebinsko skoraj prenasičeni in tehnično virtuozni cikel miniatur. Ta je izzvenel v vsej svoji polnosti, vendar je mlada pianistka svojo virtuoznost in muzikalnost v celoti razkrila šele z interpretacijo Sonate št. 6 v a-molu, op. 82 Sergeja Prokofjeva. Uspela je pristno izraziti dramatično vsebinsko dogajanje ter ga podati v ravnovesju z monumentalnostjo glasbene forme. Aplavzu so sledili kar trije dodatki, izmed katerih je najboljši vtis pustil zadnji, Adagio iz Bachovega Koncerta v d-molu, BWV 974, ki je pravzaprav priredba Koncerta za oboo Alessandra Marcella.
Sofia Guljak se je predstavila kot glasbenica, v katere tehnično podkovanost in slogovno razgledanost ni mogoče podvomiti. Izvedbe vseh del na sporedu so ta dela predstavila v kar se da zgledni in prepoznavni podobi. Je pa vsekakor res tudi to, da Guljakova v svoje interpretacije ne vnaša opaznejše doze morebitnega lastnega sloga, temveč ostaja spoštljiva do splošnih oziroma avtorjevih slogovnih okvirov. S tem ne posega v prostor skladateljevega osebnega jezika, kar lahko razumemo kot odsotnost karizmatičnosti, lahko pa tudi kot izredno spoštljiv in korekten odnos do glasbenega materiala. Da se je njen nastop v Ljubljani zapisal med zanimivejše glasbene dogodke sezone, priča zadovoljen izraz na licih poslušalcev, med njimi številnih naših pianistov, ki so se udeležili koncerta.