Spremenjena podoba, drugačna izraznost

Da bi umestili Drevored dejanj, novi album vsestranskega glasbenika Roberta Jukiča, se moramo vrniti k začetku tega desetletja, ko se je z Dobrotami iz skrinje zarote (Celinka, 2011) rodila zamisel o konceptualni glasbeni seriji, obarvani vokalno. Na prvem albumu iz prav te so se basistu pridružili Metod Banko, Aleš Hadalin, Tomislav Jovanović – Tokac, Jani Kovačič, Peter Lovšin in drugi, ki so nadgradili večinoma strunsko osnovo, spogledujočo se predvsem s folk glasbo. Posebnost projekta je bila tudi interaktivnost s poslušalci; poleg nestandardnega formata je namreč zgoščenki z glasbo priložena še ena prazna, na katero si lahko imetnik sam prenese dodatne skladbe z glasbenikove spletne strani. Šlo je torej za dvojni album, pri čemer je njegov avtor v duhu družbenokritične naravnanosti glasbe spodbujal, če ne celo zahteval sodelovanje poslušalcev in jih na ta način prebujal iz pasivne anemičnosti.

Kakorkoli že, Drevored dejanj ostaja dokaj neuravnotežen album, ki bi morda pustil drugačen vtis, ko bi se le skladbe porazdelile nekoliko drugače, namesto da so grupirane (dueti skupaj, umetne zvočne podlage skupaj itn.). S tem je album na žalost v veliki meri izgubil neposrednost in navsezadnje zmožnost, da se nas dotakne. 

Povsem drugače je z Ženskami (ZKP RTV Slovenija, 2015), nežnimi in mehkimi skladbami, s katerimi so vokalistke – skladbe med drugim izvajajo Katja Šulc, Mia Žnidarič, Ana Bezjak, Maya in Tjaša Fabjančič – pokazale tako mehkobo, nežnost ter celo ranljivost kot tudi moč, medtem ko so glasbeno vsaj delno posegle v povedni čas slovenske popevke ter ji dodale kanec šansona. Tudi v tem primeru lahko govorimo o dvojnemu albumu, saj je studijskim posnetkom dodan koncert radijske oddaje Izštekani Jureta Longyke na Valu 202, v kateri je gostoval le del žensk, a so sodelujoče izvedle še nekaj skladb, ki jih sicer na prvi zgoščenki ne najdemo.

Drugače je z Drevoredom dejanj, ki je za razliko od svojih predhodnikov enojen, in še to na voljo le v digitalni različici. Razlog za to gre morda iskati v tem, da repertoarja ne razširja, temveč prinaša predelave že obstoječega, konkretneje dvanajstih skladb izključno z albuma Ženske, ki jih je Robert Jukič za to izdajo prenaslovil in opremil s pretežno sintetičnimi zvočnimi podlagami. Večino skladb izvedejo iste vokalistke kot na izvirniku, medtem ko so trem dodani moški vokali. Govorimo torej o duetih: Dvigaš se k oblakom v izvedbi Tamare Obrovac s Tomislavom Jovanovićem – Tokacem (v izvirniku Dvigaš se k nebu, Tamara Obrovac oziroma Tjaša Fabjančič v alternaciji), Le spomin je tu ostal Katje Šulc in Balladera (sicer Sveže tulipane nosim ti vsak dan, Katja Šulc) ter Zdaj je mir Mie Žnidarič in Vlada Kreslina (Sijoča kulisa, Mia Žnidarič). V vseh so se barve glasov lepo prežele in v njihovem kontekstu zagotovo lahko govorimo o raznolikosti v primerjavi z izvirniki, kar skladbe nedvomno dela drugačne in izdaja prej spokojnost kakor pa svežino. Glasbena spremljava je v njih prav tako precej bolj organska od tiste v solističnih izvedbah z začetka albuma ali edine moške izvedbe, Tja se ti mudi Boštjana Andrejca – Bušija. Skladbo na Ženskah sicer v veliko mirnejšem ritmu in predvsem v mnogo čistejši interpretaciji izvede Maya pod naslovom Na poti sreče.

A če se je ta preobrazila v nekakšen izraz nestrpnosti, se je večina ostalih v pasivnost, rezerviranost, čeprav so skladbe v osnovi izredno povedne in izrazne, prav tako kot vokalistke, ki jih izvajajo, denimo Nina Vodopivec, Ana Bezjak, Nina Strnad, kateri se v naslovni skladbi pridruži Jaka Kopač in jo s svojim solističnim vložkom naravnost poživi. Na Izštekanih je Drevored sanj odpela Jadranka Juras, ki z izvedbo Ni obris le (To si ti, prav tako Jadranka Juras) prestopi iz sintetike v večjo mero naravnosti, vendar se glasbeno nekako ne more ujeti s poetičnimi besedili in njihovimi zgodbami. Neorganska energija poslušalca nekako oddaljuje od avtorjevih sporočil in življenjskosti; vprašanje, če ne tudi basista samega, ki je v preteklosti stremel k živim inštrumentom, kar ne čudi, če poznamo njegovo delovanje znotraj jazzovske glasbe.

Kakorkoli že, Drevored dejanj ostaja dokaj neuravnotežen album, ki bi morda pustil drugačen vtis, ko bi se le skladbe porazdelile nekoliko drugače, namesto da so grupirane (dueti skupaj, umetne zvočne podlage skupaj itn.). S tem je album na žalost v veliki meri izgubil neposrednost in navsezadnje zmožnost, da se nas dotakne.