Srčna govorica Silvane Paletti

Mestnim bitjem, kot je večina, ki bere te vrstice, narava predstavlja romantizirano podobo prostega časa, dobrodošlo in hvalevredno obliko eskapizma od asfalta, betona in urbanega tempa. Nedeljski pobeg v hribe, čaj z rumom v planinskih kočah, instagramiranje rdečine sončnega zahoda nad Julijci, stikanje po idiličnih hribovskih vasicah – to je naš dotik z drugačnim svetom, ki ga je brezkompromisno konec ob koncu poletja, počitnic ali vikenda. Po teh hribih, dolinah, soteskah in grapah pa ostajajo kmetje, učiteljice in upokojene medicinske sestre, ki živijo in ustvarjajo – muziko. Fino muziko!

Muziko, ki ozvočuje pokrajino bivanja, v katerem in iz katerega nastaja, ter jezik, ki jo svojsko artikulira, od čadrške Bakaline do poljanske Uršule Ramoveš in do Rezijanke Silvane Paletti – muziko, v kateri čutimo vseprisotnost nečesa skrivnostnega, zakodiranega v nam neudomačene topografijo, čas in prostor. Oddaljene bližine nečesa, česar ne živimo, ampak lahko zgolj obiščemo, se ji približamo. Lahko smo zgolj obiskovalci te muzike, sonični in lingvistični turisti. Tu so meje našega sveta.

Pa vendar so meje vedno tudi točke prešitja, na katerih se srečujejo svetovi, naši in drugi. Od tod izhajamo in tja se podajamo po odgovore, po dialog.

Tokratno sonično pohajkovanje nas vodi preko Bovca do Terske doline, vse do naselja Ravance v dolini Rezije, ki jo je pred kakimi 10.000 leti izdolbel ledenik in jo danes objemajo visoki, nazobčani vrhovi Kanina, Žrdi in Mužcev. Tam prebiva Silvana Paletti, pesnica, pripovedovalka, pevka, ena najaktivnejših kulturnih ambasadork Rezije ter mojstrica rozajanskega dialekta.

Rezija in njena glasbena podoba je v zavesti prebivalcev na tej strani meje romantizirana že skoraj 180 let, vse od prvega folklornega nastopa Val Resie, ki je bil del protokolarnega programa ob obisku avstro-ogrskega cesarja Ferdinanda, do akademske in medijske popularizacije rezijanskih viž s citiro in bunkulo in ekranizacije Zverinic folklorista Milka Matičetovega. Nenazadnje so se z rezijansko glasbeno tradicijo soočili Katalenci (album Cvik cvak!, 2008) ter ji dodobra prekrenili ustaljene tirnice. Do tu pot še nekako poznamo.

Veliko manj pa je znanega o sodobnih rezijanskih umetnikih in umetnicah, pesnikih in pesnicah, pevkah in pevcih, med katere nedvomno spada tudi Silvana. Leta 2010 je slovenski PEN izdal knjigo z naslovom Poezija iz Rezije/Poetry from Val Resia/Poésie de Val Resia, v kateri je zbrana tudi Silvanina poezija, sicer pa je že pred enajstimi leti pri založbi ZRC SAZU izdala pesniški prvenec Rozajanski serčni romonenj – La lingua resiana del cuore – Rezijanska srčna govorica.

Tudi pričujoči glasbeni prvenec Mali rug/Glas neba predstavlja Silvano kot pesnico, ki poje. Občutljivo motrilko sveta, ki jo obkroža. Čeprav je kakšna pesem napisana v slovenskem knjižnem jeziku, vendarle prednjači materinščina – rezijansko narečje, v katerem Silvana razgalja svojo prisotnost, svoje mesto v svetu, ki jo obkroža, ki ga udomačuje. Zase in za svoje poslušalce.

Silvanino pesemsko vesolje je zdravo, čvrsto, nravno in na neki način tudi sveto. Sledi premikom narave, kalitvi, zorenju, cvetenju in odmiranju, vrtljajem zemlje, dihu planeta in človeka v njem. Zaveda se, da tukaj in zdaj lahko pustimo kvečjemu kako izbrisljivo, pozabljivo sled.
 

Njena na videz preprosta poezija je pravzaprav inkantacija narave, svetlobe, ljubezni. Lahko bi rekli, da je organska, izčiščena civilizacijskih toksinov, pa čeprav jim je melodije Silvana beležila na mobitel.

Ko se oglasi njen zamolkli glas in se poigrava v pentatoniki, se zdi, kot da se obračajo molilni mlinčki, kot da smo priče sakralnemu obredju, ki oživlja naravo in naše izgubljeno, utišano mesto v njej. V Silvaninih recitalih, iz katerih odzvanjajo tudi glasovi starih rezijanskih pesmi in napevov, je veliko tišine in kontemplacije.

Blaž Grm (klaviature, kitare, bas tolkala, vokal) in Zvonka Simčič (spremljevalni vokal, didgeridoo, pojoča skleda), ki sta album producirala, sta se tega zavedala, zato sta bila pri instrumentalnem aranžiranju in nasnemavanju spoštljivo subtilna in minimalistična.

Petje tako sem in tja podloži kakšen instrumentalni kroki, ki razgnete vokalno narativnost ter ji dodaja nove zvočne krajine, ki se oddaljujejo od Rezije, kakršno poznamo, hkrati pa jo na neki način prikaže malone cineastično. V rezijanski svet Silvane zato vstopamo tudi kot gledalci, ne zgolj kot poslušalci.

Čeprav se po besedilni plati pesmi odkrito spogledujejo z naturalistično metaforiko naravnega okolja in ljudskimi načini pesnjenja, pa tradicionalni idiom ne determinira zvočne slike, ampak se zgolj po prstih in okruških pritihotapi v kak vokalni bordun ali melodijo. Pogrešam le malo več poguma pri aranžmajih za spremljevalne vokale, ki se zelo redko odlepijo od unisona. Spremljevalne vokale so prispevale Barbara Berce, Ksenija Jus ter Neli Rožič.

Na ploščku Glas neba/Mali rug je Silvana Paletti štiriindvajsetkrat obredla svojo dolino in nam odkrila stezice, po katerih še nismo stopali. Morda bomo tokrat Rezijo začutili in razumeli drugače, izven uhojenih poti in romantičnih klišejev. Tam bomo našli Silvano. Morda bo ravno takrat presajala rože, kosila travo ali sadila ljubezen. In na svoj telefon mimogrede posnela kakšno novo pesem, iz katere bo nekoč nastal nov glas neba.