Staromodni mladinec

Nekaj je s slovensko obalo in s produkcijskimi praksami, ki so vsaj bežno povezane z instrumentalnim hiphopom. Morda je kaj v vodi, ki jo pijejo tam doli. Začelo se je s Portorožem: z Gramatikom, tudi JK Soulom pa še kakšen bi se našel, ko so pred slabimi desetimi leti vestno tapkali bite in jih kmalu tudi izdajali pri tujih, celo ameriških založbah. Brez raperjev. Ja, posebnost je bila prav to: na Obali nase niso opozorili (samo) raperji, ampak bitmejkerji. Zaradi Gramatikovega neverjetnega preboja in tudi zaradi izpostavljenosti producentov in ne rimopljuvalcev smo si ustvarjali predstave o neki primorski sceni, ki pa je bila v resnici bolj kot ne konstrukt. Izjemno mlad se je potem začel kaliti Izole Dpek, ki ga danes kot del »obalnega zvoka« poznamo pod imenom Blaž. In zadnja leta je Obala postregla z najbolj hiperaktivnim slovenskim bitmejkerjem, Žigo Murkom.

Sedaj je album izdal še koprski mladenič .čunfa. Zgodba je že večkrat slišana. Začelo se je pred dobrim letom na ustaljenih spletnih platformah Soundcloudu in Bandcampu, kjer je objavil svoje prve posnetke, male plošče. To so bili precej rudimentarni, surovi, lo-fijasti in šumeči posnetki. Bili so skicirno preprosti, sledili so zvoku nizkotehnološkega instrumentalnega hiphopa, katerega glavno orodje je Rolandov sampler SP-404 in ki je v zadnjih letih postal prava spletna scena neštetih akterjev. A hkrati so precej obetali, imeli so poseben žar. Kar je opazil Marko Godnjavec (aka Jizah) in .čunfo povabil, da pri njegovi založbi Beton izda prvenec. Ta je prišel izključno v digitalni obliki nedolgo zatem, ko je ista etiketa postregla z albumom Don't Listen to This že omenjenega Blaža. Dvojna doza z Obale pri Betonu torej.

Obsolete je velika, gromozanska in v ušesa pikajoča tehnična nadgradnja vsega, kar smo od .čunfe slišali do sedaj. Zvok je mogočnejši, scenosled kompleksnejši. Plošček slalomira med dvema sicer težko ločljivima, celo prepletajočima se ideološkima trenutkoma porabe: med zadimljenim kavčem in temačnim klubom. Bobni so vestno postrojeni v tradiciji hiphopa, medtem ko melodike pogosto pod dozo neštetih učinkov vihrajo bolj v smer »organske elektronike«, nekateri trenutki spomnijo, recimo, na ključni stilski zasuk britanskega producenta Bonoba, ko se je leta 2010 s ploščo Black Sands obrnil stran od bendovske forme. Obsolete je tako zastarel ali staromoden predvsem v tem, da v spomin prikliče trende, ki so se v namešanki downtempa, hiphopa in elektronike dogajali pred dobrimi petimi leti. Vendar jih le ošvrkne in jim ne sledi togo.

Mladi Koprčan svoje komade občasno gradi po klubsko plesnem kopitu, z razvejanimi, bolj dinamičnimi, celo dramatičnimi naraščanji, drugič spet povsem klasično zankarsko hiphopersko. A vedno ustvarja zvočno nasičeno ozračje, za katero si lahko upamo napovedati uspešno umestitev prav v klubsko okolje, seveda v obliki živega nastopa.

Projekt Obsolete pa podleže pogostemu simptomu »beat« muzike. Ta je najpogosteje predstavljena v obliki nepretencioznih bittejpov, kjer so komadi nanizani, v bistvu kar nametani, brez premišljene celovitosti končnega izplena. Bittejpi ponavadi niso zaključene zgodbe, naracije, konceptualni strdki, ampak nič več kot predstavitev avtorja, impulz. Ko se beatmakerji potem lotijo pravih albumov, ti pogosto zvenijo preveč premišljeno, razvlečeno, predolgi so. Tako je deloma tudi z Obsolete. Plošček bi bolje deloval bolj kompakten, s kakšnim posnetkom manj. Ali pa bi .čunfa moral poseči po kakšnem markantnem, nenavadnem semplu več, dodati bil morda moral kakšen skit, gosta, popkulturno referenco, citat ..., pač nekaj, kar bi dodalo še kakšno zvočno komponento ali še bolj vtisnilo avtorski pečat.

.čunfa je pri svojih rosnih letih osvojil zavidljivo raven produciranja. Tu lahko povlečemo paralelo s še enim mladincem, štajerskim Emiljom AC-jem. V znanju je moč in v njegovih bitih prav tako. Manjka mu le ena stopnička stilske profilizacije stran od žanrskih obrazcev. Je na pravi, v našem prostoru neuhojeni poti.