Statično potovanje

Založba Inexhaustible Editions je lani postregla z velikim naborom nove domače glasbe. Med njimi je album Voyage mladega violinista Sama Vidica, ki je študent na Kraljevem konservatoriju v Haagu na Nizozemskem, kjer nadaljuje študij dirigiranja in skladanja. V preteklosti je sodeloval z inštitutom .abeceda kot rezident v ciklu Re_humanizacija II. in na premierah del, ki jih je izvedel .abeceda [ansambel za novo glasbo] na Festivalu sodobne glasbe .abeceda II. na Bledu. Tako se zdi, da je Vidic pri svojih triindvajsetih letih že našel trdne temelje za nadaljnji razvoj unikatnega izraza. Vendar vrline albuma Voyage ne gre nujno iskati v stilu kompozicij, pač pa v skladateljevi predanosti, potrpežljivosti in zaupanju v čistost enotne glasbene ideje, kar mu omogoča globinsko raziskavo, iz katere izhaja koherentni in odločni izdelek. 

Na albumu Voyage predstavlja tri kompozicije, spisane za različne komorne zasedbe. Na prvi slišimo saksofonistko Valerio Kučan v raziskovalnem prepletu z elektronskimi elementi, za katere skrbi skladatelj sam. Gre za kontemplativno delo s počasnim melodičnim razvojem. Vloga Vidica v skrbi za elektroniko je spremljevalna, elektronski deli kompozicije nikoli ne prevzamejo osrednjega mesta, temveč poskrbijo za ornamentacijo zvočne pokrajine, po kateri se giblje saksofon. Drugo kompozicijo zaznamuje podobna miselnost, le da je tokrat še manj melodičnosti. Skladatelj harfo, harmoniko in godalni kvartet v zasedbi uporablja kot teksturo in ustvarja gibanje z nabrekanjem akorda, ki mu dodaja nova majhna odstopanja v frekvencah. Gre za grajenje na podobni ideji raziskovanja odnosa med barvo zvoka in tonsko višino kot pri tretjem delu, ko nam predstavi Schönbergovih Petih skladb za orkester, op. 16., kjer je forma prav tako sestavljena iz barvnega nihanja. Pri Vidicu lahko slišimo, kako premeteno vkomponira mehaniko posameznih inštrumentov, kot sta na primer lokovanje in upravljanje z mehom harmonike. S tem se znotraj dela ustvarjajo posamezne linije »dihanja«, kar ustvarja občutek živosti, ki najbolj pride do izraza v nestabilnostih in valovanju znotraj drugače povsem jasnih in trdnih melodičnih in formalnih okvirov. Zadnja kompozicija na Voyage je zastavljena v podobnem stilu kot druga, prisotnih je le še več nihanj znotraj barve, poleg tega gibanje izrašča s pomočjo višanja posameznih frekvenc, ki od začetka do konca kompozicije zrastejo za približno razdaljo male terce. Delo odstira uvid v kompozicijsko domišljijo ustvarjalca. Z relativno preprosto idejo barve akorda se mu posreči ustvariti gibanje in napetost, ki vsakič doživi subtilni vrhunec in se izogne pričakovani razpustitvi. Zvok se iztrga iz tišine in nato zgolj ponikne nazaj vanjo. 

Prvenec Sama Vidica izžareva jasno zastavljeno vizijo skladatelja. Kljub temu da njegove ideje ne predstavljajo velikih inovacij v sodobni komponirani glasbi, so zastavljene in izvedene čisto in jasno. Takšna jasna usmeritev in vizija in tudi kreativna samozavest je pri mlajših ustvarjalcih redka. Tako se zdi, da je Vidic pri svojih triindvajsetih letih že našel trdne temelje za nadaljnji razvoj unikatnega izraza. Vendar vrline albuma Voyage ne gre nujno iskati v stilu kompozicij, pač pa v skladateljevi predanosti, potrpežljivosti in zaupanju v čistost enotne glasbene ideje, kar mu omogoča globinsko raziskavo, iz katere izhaja koherentni in odločni izdelek.