22.11.2018
Stezosledje občutkov
Včasih, celo vedno pogosteje, je dobro preposlušati kak album. Eden takih je Polja lilijane Luke Gluvića, in razlog je sila preprost: kantavtor Luka Gluvič na njem ne teži k neki posiljeni popolnosti, temveč izključno sledi občutkom.

Luka Gluvić
Polja lilijane
samozaložba
2018
Včasih, celo vedno pogosteje, je dobro preposlušati kak album. Eden takih je Polja lilijane Luke Gluvića, in razlog je sila preprost: kantavtor Luka Gluvič na njem ne teži k neki posiljeni popolnosti, temveč izključno sledi občutkom. Ali če nekoliko obrnem: Luka se dobro zaveda svojih predvsem vokalnih pomanjkljivosti, vendar ne pusti, da bi mu pesem zaradi tega pobegnila. Preveč namreč verjame vanjo ter v svoj vagabundski country-blues, ki, če sem nekoliko slikovit, sovpada z vožnjami z muzejskim vlakom. Pesmi s Polja lilijane imajo rustikalni romantični pridih, kot da bi nastale nekje na poti med dvema postajama. Luka, hvala bogu, ne rešuje sveta niti ne niza izpraznjenih angažiranih misli, temveč nagovarja poeta v sebi in iz sebe. V tem še kako spominja na nekdanje odpadniške misije pokra avtocestnih jezdecev na čelu s Krisom Kristoffersonom ali Harryjem Deanom Stantonom, če pokukamo v filmski svet. Največja odlika albuma je namreč prav v sporazumevanju (dotiku) z vsakdanjim človekom, ki ni zaslepljen s kričečim neonskim šundrom in je naveličan od vsepovsod narekovanih »velikih« zgodb, človekom, ki ugasne televizor in raje pogleda v svet, kjer je skromnost še vedno cenjena vrednota.
Polja lilijane ni kantavtorska mojstrovina, temveč samozavestni nagovor poeta, ki poje izključno zaradi sebe. Kot celota zveni kot zelo osebni dokumentarni zapis, kot nekaj, k čemur smo bili naključno povabljeni. Njegovi verzi, ki se ravnajo po načelu »manj je več«, so prepolni grenko-sladkih izpovedi v luči zrcalnih struktur, vendar ne na način radikalnega postmodernizma. Luka Gluvić je namreč preveč preprost, preveč prvinski in ljudski za kaj takega.
Največja prednost plošče Luke Gluvića je predvsem v tem, da kantavtor brez zavor verjame v svoje pesmi. V tem je sila podoben svojemu vzorniku, teksaškemu trubadurju Townesu Van Zandtu; nenazadnje je prevedel in priredil njegovo pesem Dollar Bill Blues, ki poslovenjena sliši na naslov Bankovec za dolar blues. Podobno kot Townesu je tudi Luki vseeno za trende, vključno s kantavtorskimi. V ospredju je smisel za kratke zgodbe, ki v grobem sicer nosijo odtise časa (Težki časi), vendar jih ne krivi za stanje, v katerem se je znašel (Tako sem nizko blues). Luka išče svoje stranpoti, spretno vijuga med barskim in popotniškim bluesom, med folkovskimi nagovori in potlačenimi elementi countryja. Večinoma lo-fi kitarski prijemi in raskavo petje, včasih podobno razvezanemu nizanju besed v maniri Johnnyja Štulića, delujejo introspektivno ter se osredotočajo na občasne ljubezenske prepirljivke (Njeni iracionalni vzgibi), izgubljene ljubezni (Nekoč), občutke brezpotja (Polja lilijane) in čudovito zaključno balado/uspavanko Sanjati je vse, kar sem znal v maniri Toma Waitsa. Nasploh album, sodeč po klikih na bandcampu, prave barve dobi v zaključnem trojčku, ki sicer ne povzame prejšnjih sedmih skladb s prišteto priredbo Pod palmo (»ki je žile imela«) Mateja Kranjca, povzame pa tok kantavtorjeve poetične zavesti, vključno z mimobežnim osvobajanjem njegove intime.
Polja lilijane ni kantavtorska mojstrovina, temveč samozavestni nagovor poeta, ki poje izključno zaradi sebe. Kot celota zveni kot zelo osebni dokumentarni zapis, kot nekaj, k čemur smo bili naključno povabljeni. Njegovi verzi, ki se ravnajo po načelu »manj je več«, so prepolni grenko-sladkih izpovedi v luči zrcalnih struktur, vendar ne na način radikalnega postmodernizma. Luka Gluvić je namreč preveč preprost, preveč prvinski in ljudski za kaj takega. Zavoljo pesmi, bi rekel njegov veliki vzornik.