Štorije in baldorije 30 let kasneje

Pred tridesetimi leti je malo znani igralec Iztok Mlakar pri ZKP RTV Slovenija izdal kaseto Štorije in baldorije in s tem čez noč postal ljudski trubadur. Točneje povedano, njegov sekundarni umetniški ego je v javnosti tako glasno odmeval, da večina Mlakarja zdaj pozna bolj kot pevca kot igralca. Pesmi smo takoj posvojili, potrebovali pa smo kar nekaj časa, da smo ugotovili, kdo sploh ta Iztok Mlakar je. Začeli so se spletati razni miti in legende, ki jih je Mlakar s svojo trmasto nedostopnostjo še dodatno krepil. Poznam celo nekaj ljudi, ki so takrat redno začeli obiskovati osmice na Krasu, saj naj bi po pripovedovanjih tam občasno kolobaril ter prepeval svoje štorije, ki jih je prekinjal z duhovitimi peripetijami in komentarji. Vsi njihovi poskusi so bili zaman, vendar se ljudsko izročilo ni motilo. Prav z njim se je Iztok Mlakar zapisoval s svojimi preprostimi štorijami o malih/velikih ljudeh v naša srca – in ohranjal varno razdaljo. Tako je bilo tudi na predstavitvi jubilejne vinilne izdaje na ljubljanskem gradu. Štorije in baldorije so nedvomno preživele test časa. Navsezadnje je bilo to mnogim jasno že v trenutku, ko smo se prvič srečali z domiselnimi napevi v primorskih narečjih. Ne samo da so danes ponarodeli, preostala Slovenija se je z njimi ali prek njih (na)učila besed iz primorskega slovarja na razgibani zračni liniji Gorica–Cerkno. To je bilo še toliko lažje, ker nam je bila njihova tematika že od nekdaj blizu. Verze o preprostih življenjskih radostih, prelomljenih zaobljubah, bežanju in namišljenih svetovih, neuklonljivosti, trmi in puntu, (ne)uslišanih ljubeznih in zbledelih slikah smo znali na pamet, saj smo jih po svoje doživljali.        

Preboj, uspeh, fenomen Iztoka Mlakarja, ali kar je še ustreznih terminov, je nedvomno sad pristnega ljudskega izročila. V zgodnjih devetdesetih, v času, ko so se vinilne plošče umikale cedejkam, je (dober) glas o njem potoval pretežno od ust do ust. Ne glede na prisotnost takrat še večinoma zdravih medijev je bila njegova podoba dobro skrita. Deloval je mitsko, skorajda kot naš Bob Dylan, ki ni pustil, da bi si ga javnost lastila. Danes bi mnogi temu rekli poza, premišljena medijska strategija, vendar ni bilo tako. Mlakar je preiskren in preveč naraven, da bi z okolico manipuliral na tako cenen način. Ne nazadnje so vsi nadaljnji dogodki, morda celo bolje povedano nedogodki, njegovo neodvisno držo brez dodatnih posledic samo še okrepili. Iztok Mlakar je v prvi vrsti predvsem Iztok Mlakar, dramski igralec in komedijant, ki zna vzpostaviti pristen stik z gledalcem oziroma poslušalcem, zato vedno nastopa v najmanjših prostorih. Na ta in samo na ta način svoji publiki lahko da tisto, kar ta od njega na vsakem koraku pričakuje – sebe! Njegovi performansi so zato vnaprej razprodani. V vsakem trenutku se išče karta več. In tudi tokrat, v občutno najmanjši dvorani ljubljanskega gradu, je bilo tako. Mlakar ne glede na priložnost pač ne odstopa od svojih strogih pravil.   

Priložnost je bila tokrat nadvse slovesna. Če je verjeti promocijskemu besedilu, je kaseta v vinilni preobleki izšla na željo poslušalcev. Spomnim se namreč, kako se je po njegovi drugi kaseti Balade in štroncade (1994) pojavila želja, da bi se trakova zapekla na en CD. Kasneje sta oba albuma izšla na cedejkah. Ob renesansi vinilnega formata pa seveda ni presenetljivo, da nas je danes z enakimi kraticami nekoliko preimenovana založba presenetila z vinilno različico v omejeni oštevilčeni nakladi s pripadajočo (arhivsko) spremno besedo, ki sta jo pospremila dva rekordno hitro razprodana koncerta promocijske narave. Prostora za nostalgijo je bilo namreč sila malo in še to šele ob koncu, ko je Mlakar ob glasnem navijanju iz publike izvedel dve pesmi s prvenca: Štefana in Bertolin in Pubi, usidma se (govorim za drugi večer). Ves preostali del nastopa je bil se je osredotočal na grenko-sladke življenjske radosti in jedke politične komentarje, ki smo jim hote ali nehote priče tukaj in zdaj. Ne gre za mašila ali cenene stand upe, kot smo jih vajeni na vsakem koraku (pravzaprav z našimi stand upi nimajo nič skupnega), temveč za vezne člene med pesmimi, kjer se pripoved po vsebini smiselno podaljša v song. Pri tem mu je v oporo njegov zvesti in nepogrešljivi pribočnik, popularno bi ga lahko označili celo za umetniškega direktorja, David Šuligoj, ki skrbi za glasbeno spremljavo (harmonika, kitara, kontrabas). In ki je morda ob vsej histeriji okoli Iztoka Mlakarja celo nekoliko nepravično preslišan, zapostavljen.       

Štorije in baldorije so nedvomno preživele test časa. Navsezadnje je bilo to mnogim jasno že v trenutku, ko smo se prvič srečali z domiselnimi napevi v primorskih narečjih. Ne samo da so danes ponarodeli, preostala Slovenija se je z njimi ali prek njih (na)učila besed iz primorskega slovarja na razgibani zračni liniji Gorica–Cerkno. To je bilo še toliko lažje, ker nam je bila njihova tematika že od nekdaj blizu. Verze o preprostih življenjskih radostih, prelomljenih zaobljubah, bežanju in namišljenih svetovih, neuklonljivosti, trmi in puntu, (ne)uslišanih ljubeznih in zbledelih slikah smo znali na pamet, saj smo jih po svoje doživljali. To so bile pesmi s karakterjem. Vsakomur izmed nas se je zgodila vandima pa beštija, vsakdo izmed nas je koga kam poslal ali bolj ali manj spretno iskal luknje v takratnem razpadajočem sistemu … Pa tudi zdajšnjem. Pesmi so bile hkrati žlahtne in aktualne, zato nikdar niso in ne bodo izgubile na svoji prepričljivosti in atraktivnosti. Ko je pred kratkim gramofonska igla na mojem gramofonu zarezala v prve brazde na vinilu, je bil učinek povsem enak kot takrat, ko je kasetofon prvič potegnil trak na kaseti. Pesmi so v tistem trenutku odpotovale z nami na neskončno potovanje.