25.01.2017
Štorije iz bakalinske španabije
Album Španabije čadrško-ponikvarskega dua Bakalina raziskuje raznolike sestav(in)e glasbenega pajdašenja, skupnostnosti in druženja.

Album Španabije čadrško-ponikvarskega dua Bakalina raziskuje raznolike sestav(in)e glasbenega pajdašenja, skupnostnosti in druženja v času, v katerem se, kot pravi avtor besedil in melodij Jani Kutin, večini to ne zdi več potrebno ali pa vsaj predstavlja prevelik, če ne celo odvečen strošek. To, da še pes crkne v španoviji, priča tudi zapis v SSKJ.
A Jani in Renata Lapanja nista človeka, ki bi ju nacionalni sentiment zgoraj omenjene knjige jezikovnih dogovorov, sodobne družbeno-glasbene konvencije, politična korektnost ali logistična zahtevnost najnovejšega projekta, v katerega sta vložila obilo prostega časa in denarja, v čemerkoli omejevali. Že osmo leto s številnimi koncerti in nastopi, štirimi albumi, izdanimi v samozaložbi Čadrg Records (Pakašnca, 2009; Buohdidabra, 2011; Žbrejnkl, 2013; Španabije, 2016), z glasom in harmoniko uspešno kljubujeta provincialnim stereotipom. Pravita tudi, da so hribovci spričo težkega življenja, ki so ga pogojevali omejenost naravnih resursov, težko dostopen teren in oddaljenost od centrov moči, razvili razmišljujoč odnos do sveta. Prelita v glasbeno govorico, je »t’minska filozofija«, v kateri se pestra preteklost tistih koncev na svojevrsten, večkrat šegav ali liričen način spleta s sedanjostjo, postala širše prepoznavna v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Takrat so komade v narečju komponirale skupine, kot so bile Blêd band, Medrje, Tminski madrigalisti in mnoge druge, v katerih sta se kalila tako Jani kot Renata. Kot duo Bakalina sta glasbeno prakso, vezano na specifično lokacijo, v kateri odmeva vse, kar gode skozi razmerja zgodovine/sedanjosti, ljudskega/sodobnega, kmečkega/urbanega, lokalnega/globalnega, moškega/ženskega, obrobnega/mainstreamovsega ipd., izvozila po vsej Sloveniji, na koncu pa sta celotno Slovenijo zvabila v svojo španovijo. V njej ni crknil noben pes, je pa na treh razprodanih promocijskih koncertih (Cankarjev dom in dvakrat tolminsko Kinogledališče) uživalo vseh 25 gostujočih glasbenikov in glasbenic, da o publiki sploh ne izgubljam besed. Pričujoči intervju je nastajal dva dni – pred in po zadnjem španabijskem koncertu v Tolminu.
Kako tečeta vajini življenji v Tolminu, v Čadrgu? Mestne srajce imajo velikokrat občutek, da je oddaljenost od centra v mnogih pogledih premo sorazmerna z razvitostjo oziroma nerazvitostjo.
Renata Lapanja: (smeh) Kar se tiče centralizma na vseh možnih področjih življenja, se mi dvignejo kocine, ko se začenjajo takšne debate. Te hribovske kraje se tudi zelo romantizira. Nekateri se še vedno čudijo, da imamo tu internet. Življenje tukaj teče kot povsod drugod. Vsi smo priklopljeni na vse medije, vsi delamo »na polno« in v ritmu sodobnega časa, ni govora o kakem počasnem vaškem življenju. Morda smo zaradi nekaterih stvari še bolj v pogonu in v večjemu stresu – na primer glede oddaljenosti od določenih osnovnih storitev, kot je bolnica. Čez vikend je tu zelo malo dežurnih zdravnikov. Od Trente do Gorice cel vikend sploh ni zobozdravnika! In to je le en primer. Hkrati je prisoten velik manko kulturnega življenja; to, da bi imel človek občutek, da se nekaj dogaja ali da se za ustvarjalne ideje dobi podporo. Pustimo finance ob strani, tako in tako vemo, da povsod režejo; govorim o posluhu za sodelovanje. Zelo dolgo moraš vztrajati, da se zadeva prime.
Kakšna pa je podpora lokalne skupnosti, ko gre za vajine projekte?
Renata: Predvsem v tem, da naju zelo radi hodijo poslušat. Ljudje so radovedni …
Jani Kutin: … kupijo cedeje, celo župan jih je letos kupil za občinska darila.
Renata: Ja, ker si mu ti predlagal. Ni se spomnil sam.
V zadnjem desetletju so se med Čadrgom, Škofjo Loko (Drajnarjuva vampa) in Poljansko dolino (Uršula & Janez Ramoveš) pojavile muzike, ki so umetniško opolnomočile narečno besedo. Zakaj menita, da je ravno ta prostor odprl mesto takšni govorici?
Renata: Če pogledamo drugače: saj ustvarjalci pojejo tudi v ljubljanskem narečju. Ne bi romantizirala, češ, to porodi prostor ali način življenja.
Jani: Ni šlo za to, da bi prostor kaj odprl. To je bilo odvisno le od tega, da sva midva začela s tem duom in da jaz pojem v narečju, nič drugega. Prijelo bi se povsod. Ljudje radi slišijo pesmi v narečju, a manjka glasbenikov, ki bi želeli ustvarjati na tak način. Jaz se ne čutim povezanega z zgoraj omenjenimi, čeprav vse skupaj spada v rovtarsko narečje.
Jani, zakaj pišeš v narečju in ne v knjižni slovenščini?
Jani: Ker je to bolj spevno. Že dolgo tako pišem. Ko smo se v srednješolskih časih z zasedbo The Štrudls lotili pisanja, so bili eni komadi v slovenščini, drugi v angleščini (bolj primitivni), tretji so bili pa že v narečju. Neke reči se v narečju bolje slišijo. Pri Bakalini je to še bolj poudarjeno, načrtno sem iskal besede, ki so že izginile iz govora, tudi stare običaje, zato vse skupaj izpade še bolj lokalno.
Renata: Mislim, da malo strasti do tradicije moraš imeti. Kolikor let že poznam Janija, si težko predstavljam, da bi se lahko izrazil v nekem jeziku, ki mu je tuj. Pravilna slovenščina mu je tuja.
Jani: Ni mi tuja. Edini predmet na maturi, ki sem ga imel zaključenega s petico, je bila slovenščina. Zelo sem bil dober tudi v pisanju spisov, dobil sem dve srebrni Cankarjevi priznanji, a se znam trenutno bolje izražati v narečju.
Saj vemo, da ni težko priti skupaj v tako malih krajih, kot je Tolmin, ampak vseeno, kako sta se našla?
Jani: Z Renato se poznava že dolgo. V poznih najstniških letih sva bila celo par. Takrat smo imeli bend Migowc, v katerem je pela. To je bila bolj hipi scena. Posneli smo tri cedeje. Igrali smo komade, ki jih je napisal Samo (brat dvojček, glasbenik Samo Kutin – op. K. J.), in ker niso bili primerni za punk bend The Štrudls, smo jih uporabili pri Migowcu.
Renata: Potem sem šla študirat v Koper in Jani v Ljubljano, dolgo se nismo družili, saj je šel vsak svojo pot. V Kopru sem si v drugem letniku kupila harmoniko, a sem si rekla, da ne bom nikoli igrala za publiko ali na odru. Medtem se je Jani vrnil v Čadrg, kjer je prevzel kmetijo in je potreboval nekoga, da bi mu vodil knjige. Moja mama pa je računovodkinja. Nekoč, ko sta jo Jani in Valerija (Janijeva žena – op. K. J.) obiskala, je Jani slišal, kako sem doma igrala harmoniko. Spomnim se, da me je vprašal: »Ma, zaki mi nis’ povied’la, da igraš harmoniko?« (smeh)
Jani: Zelo me je navdušila. Malo pred tem sem napisal prvih nekaj komadov od Bakaline. Melodije sem imel uštimane za petje. Prva ideja je bila, da bi te komade pelo več ljudi, v stilu Tminskih madrigalistov. Nekaj časa sem premišljeval, če bi jih vprašal, da uštimamo kak komad. Potem me je zagrabilo, da bi jih uštimal s čadrško mladino. Z njimi smo tudi pred tem na ljudske pesmi pisali svoja besedila. Imeli smo celo dve vaji, a fantje niso bili resni. Potem pa sem slišal Renato igrati harmoniko in sem takoj pomislil, da bi šlo tu super skupaj.
Renata: Nato mi je poslal en komad, da sem naredila muziko po njegovi melodiji.
Jani: Obema se je zdelo super, potem pa se je kar zgodilo.
Renata: Ni se zgodilo kar tako. Poleti 2009 je bil Čadrg Records festival in dogovorila sva se, da tam igrava, saj sva že imela nekaj komadov. Jaz sem imela čisto paranojo, in če ne bi bil Jani tako vztrajen, ne bi nikamor prišla, ker me je moral prepričati. Po koncertu so bili vsi navdušeni nad najino glasbo in so rekli, da morava to nujno posneti. Tako sva leta 2009 za Miklavža snemala prvi cede Pakašnca.
Kdo te je učil igrati harmoniko, kako si se navdušila nad tem inštrumentom?
Renata: Že v OŠ sem naredila tri letnike klavirja, toliko da sem se naučila igrati po notah. Potem sem v Kopru spoznala prijatelja, ki je imel doma, v kotu pod stopnicami, dve popolnoma razsuti harmoniki. Skoraj kakšno leto je trajalo, da sem si upala prijeti harmoniko v roke. Zaljubila sem se vanjo. Naslednje počitnice sem s tedanjim fantom nameravala na Kreto, a me je potem zafrknil in sem si šla s tistim denarjem kupit harmoniko. Do Krete sem pa nekaj let kasneje tudi prišla (smeh). Kasneje smo s tistim prijateljem s Kopra, ki je igral kitaro, pa še z violinistko in čelistko igrali balkanske, ciganske komade. Basov sem se učila pri čudovitem harmonikašu Marsellu Marinšku iz Pirana.
Pri vaju je ravno obratno, kot je sicer v navadi v popularni muziki – moški poje in piše pesmi, ženska je instrumentalistka in aranžerka. Renata, kakšna je tvoja vloga pri aranžiranju komadov, kako se tega lotiš?
Renata: Nehala sem igrati samo tisto melodijo, ki jo zapoje, ampak iščem tudi druge možnosti. To ni bilo vedno enostavno. Ne le zato, ker sem morala sama raziskovati, ampak včasih tudi Janiju ni bilo všeč in sem morala zelo vztrajati, da je popustil. Najprej je bil on močnejši v muziki, saj je imel veliko večjo kilometrino. Pri novem albumu pa nisem več popuščala. Naredila sem si svoje aranžmaje in smo se nato z glasbeniki kar sami dogovarjali, kako bomo napravili komad. Veliko je bilo sodelovanja, zelo sem uživala in se veliko naučila.
Te je kdaj zamikalo, da bi kaj zapela, napisala kakšno besedilo?
Renata: Če bi, tako in tako ne bi šlo v kontekst Bakaline. Pišem bolj razmišljanja, pravljice. Sem bolj tiste sorte, ki je z glasom raje tiho.
Komentiraš pa komade, ko jih napiše?
Renata: Vedno. Najprej jih da poslušat svoji ženi.
Jani: Ali pa jih dam najprej v posluh Renati. Oni dve sta prva linija, ali gre komad skozi ali ne. Marsikateri zaradi tega ni šel skozi. Ko pišeš komad, ti »dogaja«, a to še ne pomeni, da je dober. Pred časom sem pisal komad o istospolnih partnerjih. Hotel sem poudariti, kako so ljudje okoli tega zategnjeni, pa se očitno nisem dovolj jasno izrazil. To je Renato zmotilo in ni hotela, da se objavi. A tudi jaz kritiziram Renatino igranje, če mislim, da kaj ne štima.
Renata: (smeh) Sva kot pes in mačka. To sva vzela za najino, ker dejansko je ustvarjalno.
Od prvega albuma Pakašnca do Španabij je minilo zgolj 6 let. Glas o vajini muziki se je brez kakršnegakoli resnega PR-ja kot požar razširil po celi Sloveniji (sploh po nastopu v Stožicah). Čemu pripisujeta tak uspeh, prepoznavnost? Kaj ljudje najdejo v vajinih komadih, kaj jih prepriča?
Jani: Po moje v besedilih iskrenost in to, da je brez dlake na jeziku.
Renata: Ta iskrenost govori o življenju malega človeka, o vsakdanjih težavah.
Jani: Veliko glasbenikov z alter scene poznam, ki nočejo poslušati Bakaline, ker jim potem cel teden ne gre iz glave. Muzika je zastavljena enostavno, to je ta ljudski moment. Včasih sem imel veliko idej glede melodij. Ko sem se spomnil melodije, sem si jo nekajkrat ponovil. Če se je drugi dan, ko sem vstal, nisem spomnil, tako in tako ni bila dovolj močna, da bi bila uporabna za komad. Tiste, ki sem si jih pa zapomnil do jutra, so pa res takšne, da ti potem ne gredo iz glave.
Banda kravatarska je vajin najbolj znan komad, v vseh inkarnacijah ima na youtubu čez 170.000 ogledov. Zakaj vama politiki ploskajo, ko špilata Banda kravatarska (to smo videli v Stožicah in na koncertu v Tolminu ob 300. obletnici tminskega punta)?
Jani: Zato, ker si ne upajo, da ne bi ploskali, ali ker se ne znajo opredeliti. Očitno ne vedo, da ta komad govori o njih.
Zakaj je treba politikom igrati bakalinske komade?
Jani: Umetnik navadno podaja mnenje malih ljudi. Kdo drug ga bo povedal, če ne umetnik? En posameznik ne more priti do izraza v javnosti, nima glasu. Ne vem, če s tem dejansko kaj spremenimo. Pri politikih verjetno ne, njim gre skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Pri ljudeh pa se dvigne neka samozavest, začnejo razmišljati s svojo glavo.
Misliš, da je muzika nekakšna kolektivna terapija za ljudi?
Jani: Muzika je vedno bila terapija.
A je zate tudi?
Jani: Seveda. Zame muzika nikoli ni bila vir preživetja, in to se mi zdi zelo pomembno. Delo, s katerim se preživljam, jemljem kot obveznost, tako da če bi se preživljal z muziko, bi bil zelo obremenjen s tem, ali bom prodal dovolj cedejev, ali bom imel dovolj koncertov, kakšen komad moram napisati, da se bo bolje prodajal. S tem bi bil omejen in ne bi mogel ustvarjati. Zdaj, ko je glasba hobi, se lažje izpovem, delam, kar mi paše.
Jani, kako se lotiš pisanja pesmi, kaj te inspirira? Kako izgleda ta proces?
Jani: Zelo odvisno. Navadno se najprej pojavi neka osnovna ideja – ali zaradi kakšne stvari, ki se mi zgodi, ali zaradi nečesa, kar me fascinira. Ideje pridejo med delom, na terenu, včasih mi jo da tudi kdo drug. Nato mora priti melodija, potem komponiram kar v glavi, ne pišem na list; to naredim šele kasneje, ko je že vse oblikovano. Zelo redko karkoli popravljam.
Se je pisanje komadov za ta album kaj razlikovalo od običajnih postopkov pisanja?
Jani: Z vsakim albumom je težje, ker si omejen s tem, da melodij in besedil ne smeš ponavljati. Pri dveh komadih sem moral pisati v ženskem spolu, ker smo se odločili, da bomo imeli ženske gostje. Jesien sem napisal najprej v prvi osebi ednine, a nisem bil zadovoljen, tako da sem jo potem uštimal za dva glasova. To je bil edini komad, ko smo hkrati z Zvezdano Novaković štimali muziko. Kar se tiče besedil, so vseeno bolj abstraktna kot na prvih albumih, ni vse na prvo žogo.
Kateri ti gredo lažje »z jezika«, lirični ali bolj družbeno kritični?
Jani: Odvisno od razpoloženja. Ta družbena kritičnost me je malo minila.
Zakaj?
Jani: Trenutno ni tak čas. Po eni strani je dobro kritizirati, a je treba iskati tudi rešitve.
Včeraj na koncertu si rekel, da ne misliš več pisati političnih komadov, ker se tako in tako ne da nič spremeniti, ampak ali misliš, da je poanta muzike ta, da spreminja svet, politične situacije?
Jani: Dobro bi bilo. Ko je bilo 300 let od tolminskega punta (l. 2013 – op. K. J.), je bilo vzdušje takšno kot takrat, ko so se punti dogajali. Bili so protesti, vzdušje v državi je bilo tudi tako, zato je Banda kravatarska lahko prišla tako do izraza. Danes zelo redko igrava ta komad na špilih. Preveč je že zguljen.
Pripovedovanje je tudi pomemben element vajine muzike. Jani, se pripraviš na govorne dele?
Jani: Seveda se pripravim, a najbolje je, če je spontano. Najboljši vici in modrosti, ki jih uporabljam, so nastali ravno med koncerti. Takrat je najbolj iskreno. Pred leti sem imel dolge govore, včasih celo daljše od pesmi. Če nastopava sama, več govorim.
Tudi do publike si večkrat kritičen. Nisi izvajalec, ki bi hotel ugajati vsem.
Jani: Zakaj bi le? Čeprav še vedno najbolj zažge, če se delaš norca iz samega sebe. Publika mora dobiti občutek, da smo vsi isti, da jim ne lezeš v rit, da bi te imeli radi. Med govorom z ljudmi najbolj komuniciraš. V pesmi težje vzpostaviš stik s publiko, lažje je z govorjenjem. Stik s publiko je tudi zame zelo pomemben. Sploh takrat, ko dobiš občutek, da ti publika daje, da jim lahko daš še več tudi sam.
Španabije je vajin četrti album. Kako sta prišla na idejo, da bi k sodelovanju povabila toliko glasbenikov, kljub temu da sta verjetno vedela, da bo tak projekt logistično zapleten in drag?
Renata: Ideja se je rodila, ker sem pred leti začela igrati pri Accordion Group 4-8-8-16, katere vodja, Aleksander Ipavec – Ipo, je bil takoj za sodelovanje. Za komad Remuonika z najinega tretjega albuma je napisal aranžma za štiri dodatne harmonike. Potem smo za priložnost koncerta Glasbena vstaja leta 2013 naredili več skupnih komadov, leto kasneje pa sem na dobrodelni koncert za mir v Javorci k sodelovanju povabila še Oktet Simon Gregorčič. Od tod naprej se je razmišljanje o snemanju novega albuma v kontekstu sodelovanja z drugimi glasbeniki odvijalo spontano – in se potem spontano tudi realiziralo. Sodelovanja v glasbi so zame posebno lepa stvar. Jezik glasbe ima neverjeten potencial lepote, ampak ne samo v estetskem smislu; je potencial komuniciranja na nekem simbolnem nivoju, potencial izmenjave tistega, kar se sicer ne da ali pa se zelo težko ubesedi. Zelo sem hvaležna za vse glasbene španovijske izkušnje!
Zakaj je bilo pomembno, da se vsak komad posname na drugi lokaciji?
Jani: Ker ima vsak komad svojo zgodbo in dušo in ker je dobro izpadlo, da ga umestiš v prostor, kjer mu paše. Najbolje sta izpadla Pagreb Europe, ki smo ga snemali ob bodeči žici na Dragonji, in Pisma, ki smo ga snemali v cerkvi v Javorci. Tam se res čuti občutek obeh prostorov. Druge lokacije so bile malo bolj za hec; na primer Krawji rep smo posneli v štali, Tišlerja n Sitnco v delavnici. Vseh nismo uspeli posneti, kjer smo si želeli, največkrat zaradi vremena.
Renata: Res sta dobro izpadli snemanji v Javorci in pri bodeči žici. Oboje je imelo svoj naboj. Zdi se mi, da v Javorci kar mrgoli duš trpečih umrlih vojakov. Čez dan smo delali, in ko smo končali, je postalo že temno, pa smo hoteli čimprej domov … je bil en tak poseben občutek notri.
Sila zdrajsano in nehvaležno vprašanje, pa vendar: kaj ostane Bakalini sedaj, ko je s Španabijo razprodala vse dvorane, v katerih je igrala?
Jani: 21. februarja s tem projektom igramo na Izštekanih. Z Bakalino imava polno koncertov. Pravzaprav nisva niti hotela imeti predstavitve za ta album, a sva jih imela sedaj kar tri, in to je zame totalna zmaga. Ko smo se odločili, da gremo špilat v Cankarja, nekaj dni nisem mogel spat. Ampak dokler ne poskusiš, niti ne veš, ali si sposoben izpeljati kaj takšnega.