Strela, ki ponovno kolje nebo

Mednarodni art & music festival Sajeta se je letos bliskal med 5. in 9. julijem, že štiriindvajsetič, kakopak pretežno na legendarnem Sotočju v Tolminu. Vrnil se je v predkoronske tirnice, ta živahen, pester, šarast, raznovrsten, pa tudi ubijalski starosta. Organizatorji so vedno stavili na skrbno izbran program, ki se slogovno ne opredeljuje, za vsakogar je nekaj, od jazza, rocka, etna in klasike do eksperimentalnih brskanj po neskončnih zvočnih pokrajinah. Pa ne samo to, festival Sajeta vedno vključuje tudi druge umetniške prakse, film, multimedijo, skulpturne instalacije, performanse, ples, grafiko, poezijo ... Festival je širok in kulturno razgiban, čeprav se mu medijska oznaka butičnosti in ekskluzivnosti lepo prilega. Gre namreč za dogodke, ki pod svoje okrilje zberejo manjše število ljubiteljev in nima megalomanskih razsežnosti ostalih festivalov, ki pretežno stavijo na množičnost in s tem na dobičkonosnost. Sajeta je komorna sestra, nemara celo mati festivalskim dogodkom na Sotočju in temu primerno prijazna, bolj osebna, nekako priljudnejša. In podčrtana z umetniškimi ambicijami; nastop na Sajeti je referenca in čast za marsikaterega umetnika, sploh za domače matadorje obskurne, ekskluzivne in samosvoje glasbene produkcije, ki na splošno redko dobijo priložnost predstavitve pred konkretnimi ljudmi. Festival je širok in kulturno razgiban, čeprav se mu medijska oznaka butičnosti in ekskluzivnosti lepo prilega. Gre namreč za dogodke, ki pod svoje okrilje zberejo manjše število ljubiteljev in nima megalomanskih razsežnosti ostalih festivalov, ki pretežno stavijo na množičnost in s tem na dobičkonosnost. Sajeta je komorna sestra, nemara celo mati festivalskim dogodkom na Sotočju in temu primerno prijazna, bolj osebna, nekako priljudnejša. In podčrtana z umetniškimi ambicijami; nastop na Sajeti je referenca in čast za marsikaterega umetnika, sploh za domače matadorje obskurne, ekskluzivne in samosvoje glasbene produkcije, ki na splošno redko dobijo priložnost predstavitve pred konkretnimi ljudmi.

Letos je bil fokus uperjen v interaktivno razstavo SUBA SOBA, kjer so z različnih vidikov predstavili lik in delo skoraj neznanega novosadskega glasbenega genija. Totalno odkritje, razkritje, ki ga je doživel tudi avtor teh vrstic, je bil v ozadju kultnega benda Ekatarina Velika in benda Šarlo Akrobata. Bil pa je tudi eden od pionirjev jugoslovanske elektronske muzike, akademsko izobražen, skladatelj in glasbeni modernist Mitar Subotić Suba. Žal na tem svetu kratek čas: rodil se je leta 1961 in tragično umrl v požaru leta 1999. Subotić, ki je deloval v bivši Jugi, kasneje pa dodobra prenovil in moderniziral brazilsko glasbo, je pragibalo eksperimentalnega, drugačnega in novega v muziki. Tudi v tem oziru je njegova promocija na Sajeti upravičena. Kakšno vlogo je imel v Braziliji, kjer je zadnja leta živel, pove dejstvo, da je razstavo sootvoril brazilski veleposlanik Eduardo Prisco Paraiso Ramos.

Glasbeni del otvoritve Sajete na Sotočju je pripadel duu Tisa & Mojca (Tisa Neža Herlec, glas, objekti; Mojca Zupančič, tipke, glas). Kar na prvo žogo živa muzika, živa dobesedno. Tisin vokal je širok, razpet med sto odtenkov, od šepeta do sopranskih višin, predvsem pa sledi ideji, da je glas glasbilo, ki lahko tudi poje. Vrhunska predstava, močne emocije, mehki prehodi, za katere je poskrbela predvsem pianistka Mojca, in obilje melanholične serioznosti. Lahko bi rekli, da gre za klasični modernizem, akademsko zaresen. Vse se znajde na njunem repertoarju: poezija, improvizacija, bogatija takih in drugačnih zvokov. In seveda pomisel na kabaret, nastop z idejo in sugestijo. V uho se vriva bestialnost »plešaste pevke«, vsaj po performansu blizu antidrame, nekaj magičnega je v človekovi tujosti v svetu. Krasna predstava in vrhunska izvedba, morda škoda le, da je bila umeščena na začetek, ko je Sotočje še prazno. V nadaljevanju je sledilo pravo nadaljevanje, Orange blue noise, v osnovi bobnar in kitarist, v realnosti pa multi kaos, totalno organiziran noise, kar se čudno sliši, ampak nasprotja in zvoki se privlačijo, četudi so z drugega sveta. Ko mu parira dokaj klasično poštirkan ritmični stroj na bateriji, z obiljem poliritmike, ki ga noben sunek zvoka s strani ne vrže s poti, ki drži linijo v imenitnem sozvočju s celoto, ki demonstrira takšno bogastvo beatov, da je gotovo tudi mentor Zlatko Kaučič ponosen nanj, postane vse skupaj imenitna avantgarda, čas za razmislek o novih estetskih vrednotah. Tolkalec Gal Furlan je garač, drugi del dua, kitarist Aleš Valentinčič, pa je na pulzirano osnovo dolival noise, ropot, hrup in svojevrsten zvočni smrdec, kot je bila nekoč oznaka za smog. Zvoke, ki jih je vrival, tankal v Galov ritmični organum, je zajemal s šeflo in jim dodal kompozicijski pomen. Pri tem mu je šlo vse na roko: kitara (na havajski način položena v horizontalo), elektronika, vsa šara za modeliranje zvokov, celo glas in mehanizmi slučajnosti. Je inovativen, svež in prepričljiv, tako kot Furlan, ki je zvest svojim opnam in činelam, sam s sabo uigran, precizen, predvsem pa krasna baza za Valentinčičeve pobege v onstranstvo. Konceptualno podoben je bil četrtkov duo Pascal Battus & Samo Kutin. Kaj naj rečem, žlahtno zlitje Kutinove meditativnosti s svojo fantastično hurdy-gurdy lajno, imenovano tudi simfonij, ki med igranjem ohranja neprekinjen temeljni zvok, ob katerem potem Kutin čara razne nadgradnje, ter Pascalova urbana ritmična mašina, ki vizualno spominja na brusilni stroj. Francoski glasbenik ob vrteči disk drgne razne materiale, plastične »smeti« in druge predmete ter s tem ustvarja neverjetno bogastvo glasov, zvočnih barv, odtenkov, celo krikov. Kombinacija je legendarna. Ob vsej elektroniki, ki obvladuje sodobno muziko tej v posmeh, se tu popolnoma konkretne in navadne reči oglašajo unikatno, suvereno, sposobne poustvarjati emocije v rangu od subtilnih čutenj do huronskih travm sodobnega časa. Ja, moderno iz temeljev prvinskosti, in potrditev spoznanja, da je manj še kako več. Eden od vrhuncev letošnje Sajete. 

Po tem je podpisanega lepo pobožala korejska klasika na popularen način, duo Dal:um. Krasni glasbenici sta nas odpihnil v svet zvočnega lebdenja, nirvane, spokojnosti, da je potem lahko Karmakoma spet vzpostavila agresivna razmerja rokenrola, pomešanega z blodnjami improvizacije, spontanosti in ekspresionističnega žar(čenj)a. Kot bi nas malo pretepli po puhastem zvenu Korejk.

Petek je bil bolj navit na slovenske nove pristope in dodatke k novemu rocku. Bend Lelee, ki je nekakšna konglomeratna kamenina, obenem pa mala nostalgija Juge, nažiga všečno, tudi indie, malo cika na stare čase, nadevajo mu celo ogrinjalo postpunka. Predvsem pa je bend ponujen vsem nivojem poslušalstva, brez težav se mu prepusti tako zahteven zvočni predator kot preprost uživač, ki si želi samo malo plemenite muzike. Svojat trebi rokenrol po svoje, vsi prvobitni vzgibi so tu, ampak klasificira jih brezkompromisno, bolj poetično in eksperimentalno, a vseeno s kamnito roko. Izkušeni rokerji režejo novo podobo domače scene. Lider Andrej Fon o bendu govori kot o klasični rokerski zgodbi. In je res, vse bistveno je tu, ponujeno kot kri in meso, kot bit in beat. Sobotni popoldanski zlet je zabelil Haiku Garden. Malo težko je bilo nažigati ob belem dnevu, tako rekoč v sončni luči, ko je tema v ozadju te muzike tako gosta, a so v bendu vse izvedli profesionalno. Napovedani so bili kot postpsihedelični bend in nekako se moramo strinjati, da oznaka ni čisto mimo, saj so iz svojih pet potegnili stare privide, kristalne bliske, ki jih je rockerska scena gojila kot narcise v svojem vrtu. Res so vpeti v psihedelične odmike dolgih in zamaknjenih kitarskih rifov, veliko je tavanja po zvočnem libidu, srkali so nas tripovski pivniki. Obenem pa znajo v bendu narediti tudi zanko preseganja, odmik od danega in usekati na polno, kot pač rokenrol zmore in zna. Haiku v imenu lahko razumemo kot antipod, provokacijo, nekaj, kar haiku, ta trivrstična lirika, nikakor ni.

Bil je to v bistvu imeniten začetek za nadaljevanje, kjer sta Zahra Mani in Jaka Berger svoje strele ponovno uperila v vesolje, v kozmično ropotanje. Preparirana Bergerjeva tolkala so skoraj že klasika, Zahra Mani pa z basom skrbi za zvočne presežke. Ko vse prelijeta s koktajlom elektroakustike in modularnimi sintetizatorji, ko se zvoki začnejo pretakati in dogajati v neznanem, dobimo formulo kozmičnega reda. Izvedbeno na najvišji ravni, v enem zamahu od Zemlje do Earendela, najbolj oddaljene zvezde v vesolju, ki jo je odkril vesoljski teleskop Hubble. Cel kozmos je eno samo glasbilo, vse ena sama muzika.

V sklopu festivala so se zgodili tudi interaktivni performans No Travel Agency, filmski večer filmov Avstrijke Glorie Gammer, ki živi in ustvarja v Berlinu, prikazan je bil izbor njenih kratkih filmov, spoznali smo izbor video del Marka Kovačiča in na Sajeti so gostili tudi X Mobila v sodelovanju z X centrom iz Nove Gorice. Vse našteto in še več, od mnogih odličnih tujih bendov do raznih kreativnih delavnic, je festivalsko dogajanje raztegnilo v šir in dalj, tako da vsega ni bilo mogoče podoživeti. Je pa ena sama radost in veselje, da je Sajeta nazaj, taka kot včasih, taka, da kolje nebo, lahko pa tudi samo sanjari ob mesečini.