Subverzivni plesni maksimalizem

Tretja plošča najbolj avanturističnega imena na domači elektronski sceni, ki od debija leta 2017 strumno koraka v tempu s svojim časom, na prvi posluh predstavlja skoraj 180-stopinjski obrat od predhodnice, Save as (Kamizdat, 2019). Zdi se, da je duo pri 250 kilometrih na uro zategnil ročno zavoro, obrnil smer, v motorje spustil dušikov oksid in objestno pohodil plin. TURBO! TURBO je razigran, obrtniško vrhunsko zapakiran album z dodelano zvočno podobo, ki nima para v širši balkanski regiji. Odmika se od sofisticiranosti in avantgardnih producentskih praks predhodnikov in se pomika k bolj neobremenjenemu, a še naprej preudarnemu produciranju pokalic za plesišče. Je pa tudi prva dolgometražna izdaja tega dua, ki stopica za globalnimi trendi in bi na domači in regionalni sceni morda povzročila večji popkulturni pretres kako leto ali dve prej, ko nas še ni napadla izčrpanost po večletni vladavini ultra nahajpane plesne muzike.

Album prihaja v času, ko širšo elektronsko sceno preveva občutek, da se zaključuje cikel, ki se je začel med pandemijo. Gre za obdobje, ko so elektronsko podtalje zaznamovali vzpon (hyper)pop senzibilnosti, klubskih editov s prepoznavnimi sempli radijskih hitov zadnjih tridesetih let, potreba bo osvobajajoči evforiji, tih prezir do »resne elektronike« in nasploh preporod visokoenergičnih muzik iz sfer eurodancea, trancea, electroclasha, happy hardcora, gabberja, donka, EDM-a, dubstepa, hardstyla in sorodnih žanrov, ki si dovolijo biti maksimalistični, senzorično ekscesni in nasploh trashy. Album TURBO izpade kot avtorsko obarvana sinteza omenjenih estetskih tangent, ki se precej razlikujejo od ritmično krčevitih, aranžmajsko inovativnih klubskih akrobacij, ki so zaznamovale prva dva albuma. 

Zahtevnejša, raziskovalno naravnana, za ples manj primerna dekonstruirana klubska glasba večinoma kvirovskih producentk in producentov, ki je polnila vrstice elektronskih medijev v obdobju 2015–2020, se je med zaprtjem umaknila iz žarometov in v ospredje je prišla populistična, bengersko razpoložena, izrazito funkcionalna plesna elektronika brez pretenzij po intelektualiziranju. Iskrivi duh pokojne inovatorke Sophie je od njene smrti leta 2020 zavzel vse vogale elektronskega univerzuma, albumi, kot je Harlecore (2021) Dannyja L. Harla, so prilili olje na ogenj, vrhunec (hyper)poptimizma pa smo doživeli minulo poletje s fenomenom Brat britanske pevke Charli XCX, ki je združil vse omenjene tendence in generiral popkulturni dogodek leta, in z vzponom naspidiranih eurodance/trance plesnih muzik v liniji domačega dua Rotor Motor, ki z vokalnimi sempli prepoznavnih pop uspešnic prisega na najnižji skupni imenovalec. Kot predstavnici kvirovskega undergrounda Nini iz Warrego Valles, strogo gledano, ne spadata v isti milje, a nedvomno gre na novem albumu za sorodno EDM senzibilnost, z emotivnostjo, evforičnostjo in ekstatičnostjo v ospredju. Umikata se od resnobnejšega karakterja predhodnih izdaj in v ospredje postavljata svoj dar za produciranje klubskih petard. 

TURBO zaznamuje nekakšna dvojnost, liminalna pozicija med iskrenostjo in cinizmom, med brezskrbnimi plesnimi hitiči in metakomentarji na dogajanje zadnjih let (goli hedonizem, banalizacija izvornih podtalnih vrednot in popolna komercializacija, brisanje mej med alter in pop elektroniko). Rad bi bil metafora za turbokapitalizem in pospešeni družbeni razkroj, ki vodi v propad, ter hkrati sredstvo za odklop od zadušljive realnosti. Distorzirani kick boben, poživljajoče trancerske sint linije in otroški kiborški vokal uverture Turbo DNA free kit zastavijo smernice: čakajo nas velike pop melodije, prominentni vokalni elementi in pretežno hitri tempi. Novodobni happy hardcore/trance štikelc Turbo Anus, katerega »vilinski« slovenski vokali o finger foodu, dobrem moodu in izplačevanju nagrad spomnijo na nedavne produkcije domače ustvarjalke msn gf, je največji hitič albuma, ki bi zaslužil mesto na osrednjih radijskih valovih. V komadu Turbo Angels duo predstavi nežnejši klubski izraz, preplet sentimentalnih robotskih signalov in sinkopiranih ritmik. Podobno velja za Turbo Silencer, ki je dolžnik čutnih produkcij z latinskoameriškimi vplivi, kakršne sta popularizirala miamijska klika in kolumbijska založba TraTraTrax. Manj intrigantno zveni vpeljevanje prvin stadionskega dubstepa, denimo v Turbo Folku, ki servira hiperaktiven preplet post-Skrillex brostepa, zamaskiranih človeških krikov in hardcorovske silovitosti. Še bolj frontalno nas napade gabber-EDM-dubstep Turbo Kitty, ki pa ne prepriča s svojo bombastičnostjo. Intenzivnost ne pojenja niti v mutantskem pop-trap-dnb komadu Turbo Dizl in nu-gabber razpaljotki Turbo CO₂ z nenavadno umeščenim orientalskim semplom, ki v sozvočju s saturiranimi sintetičnimi frekvencami zveni neumestno. Kot opomnik o onesnaženemu ozračju nas komad počasi duši s ponavljajočimi se »suffocation«, »i’m suffocating«, »more suffocation«. Ne glede na bolj igrivi karakter albuma se duo ne odreka aktivizmu. V kiborških vokalih prepoznamo razne bolj ali manj kriptične sugestije in kritične uvide. Najbolj izstopa zaključna neobalkanijada Turbo Klub. Vokal t.l.a. je odličen, patos pravi, vendar se komad estetsko precej razlikuje od vsega, kar smo slišali poprej. Verjetno je mišljen kot subverzija, ironična apropriacija turbo folka, ki je s svojo izvorno ideologijo (materializem, objektifikacija in hiperseksualizacija žensk, promocija nasilja, konservativizem) nasprotje vrednot dua. Komad deluje kot eksotični tujek, (samo)ironični mežik v slovo na sicer povsem zahodnjaško zvenečem albumu in bi bil morda bolj učinkovit kot samostojni singel. 

TURBO je razigran, obrtniško vrhunsko zapakiran album z dodelano zvočno podobo, ki nima para v širši balkanski regiji. Odmika se od sofisticiranosti in avantgardnih producentskih praks predhodnikov in se pomika k bolj neobremenjenemu, a še naprej preudarnemu produciranju pokalic za plesišče. Je pa tudi prva dolgometražna izdaja tega dua, ki stopica za globalnimi trendi in bi na domači in regionalni sceni morda povzročila večji popkulturni pretres kako leto ali dve prej, ko nas še ni napadla izčrpanost po večletni vladavini ultra nahajpane plesne muzike.