Sugestivna zvočna migljanja

Aleksander Arsov, ki se pod svoje številne in precej raznolike projekte pogosto podpisuje le s priimkom, ima za seboj precej neobičajno glasbeno pot. Ta ga je peljala od igranja kitare v prvi zasedbi novovalovskega funkoidnega benda Gast’r’bajtrs (slišimo ga na prvem albumu Ni življenja brez ljubezni, na katerem je tudi slovita Japanci rade za nas) prek (nagrajevane) glasbe za reklame in druge komercialne potrebe (kar mu je nemara dalo občutek za jasnost izraza in tajming) do mnogih projektov elektronske glasbe, s katerimi je bil bolj prisoten v tujini kot na domačem vrtu. Elektronsko glasbo je začel ustvarjati, ko je kitaro zamenjal s klaviaturami in se izuril še v snemanju in produkciji v lastnem studiu. Arsov je soustanovitelj digitalnega strokovnega glasbenega časopisa Soundbytes, specializiranega za pisanje o glasbeni programski opremi. Je član newyorškega skladateljskega kolektiva Mibe Music; kot elektronski glasbenik med drugim objavlja pod imenom Neurobic. Za tiste, ki bi radi dobili vpogled v prejšnje delovanje Arsova, priporočamo kompilacijo Arsov Years (2017), na kateri so zbrane skladbe, ki pokrivajo 20 let delovanja z različnimi zasedbami in projekti, od elektronskih prek afropopa z The Arsov Bel Projectom do kombinacij s klasično glasbo. In rezultat je karseda barvit in poln referenc: dobimo vse od nočne atmosferike, kozmičnih zvočnih migljanj in nepredirnih meglic prek bolj pop komadov, ki vabijo k popevanju ob posnetku, do kompleksnejših skladb, v katerih šele po večkratnem poslušanju zapopademo številne zvočne sloje, ki jih je Arsov premišljeno sopostavil drug ob drugega.

Kljub številnim in uspešnim elektronskim projektom Arsov kitare ni obesil na klin, nasprotno, na nekaterih njegovih najuspešnejših albumih je bilo njegovo kitarsko znanje v ospredju. Tukaj gre omeniti za naše razmere nekonvencionalni The Arsov Bel Project, v katerem sta se spajdašila s kongovskim mojstrom soukousa Jeannotom Belom iz znanih bendov Kasai Masai in Kanda Bongo Man. Ko smo napisali, da gre za nekonvencionalni projekt, nismo imeli toliko v mislih sodelovanja med slovenskimi in afriškimi glasbeniki, saj je bilo podobnih zasedb kar nekaj. Tokrat se je Jeannot Bel, ki poučuje igranje kongovskega sloga soukous, odločil, da bo v bendu le pel in ne hkrati igral kitare – menil je namreč, da je Arsov odlično zapopadel tehniko tega priljubljenega afrokubanskega sloga, zato mu je prepustil glavno kitarsko vlogo!

Kitaro Arsov igra tudi na svežem albumu Contribution To The Common Madness, ki ga je objavil pod nekoliko tveganim umetniškim imenom Unhappy. Vendar je takoj treba poudariti, da bo vaše kitarske zvoke iščoče uho postavljeno na preizkušnjo, saj boste na albumu redko slišali klasičen kitarski zven. Arsov je namreč s pomočjo produkcijskih oziroma snemalnih trikov zvoke kitare tako predrugačil, da zvenijo kot sintetizatorji oziroma klaviature. Ob prvem srečanju z albumom dobimo vtis, da gre za elektroniko, kar konec koncev niti ni daleč od resnice, saj je večina zvokov tako ali drugače procesirana. Za tiste, ki radi predalčkajo, prilagamo opis samega avtorja: »post rock – psychedelic electro chill«.

Čeprav naslov namiguje na zvočno konfuzijo, je glasba, ki nas čaka na albumu, daleč od tega. Ovitek albuma prav tako zavaja; naslovnica s kakor da razsvetljenim avtorjem v joga položaju s svojo preobloženostjo, barvno prenasičenostjo namiguje na šaljivo distanco do muzik, namenjenih meditaciji v newage slogu, na kar sicer napeljujejo naslovi skladb, kot so Awakenings, Screaming Thoughts, Seaside (Memories From My Future Life) in Obsessive Habits (Out Of The Woods). Saj ne, da se ob večslojni, izredno gibki in tekoči glasbi ne bi dalo meditirati … Skladbe, ki jih krasi fluidnost nosilnih melodij in razkošni zvok ob bolj ko ne srednjehitrem repetitivnem ritmu, prav kličejo k poglobljenemu premlevanju v naslovih nakazanih tem. 

Ponekod nas Arsov odpelje na barvite, plapolajoče atmosferske oblake, ki nas premikajo po resda dinamični, a vseskozi hipnotični in tenkočutni glasbi z mnogimi okraski, spet drugič njegova zvočna pisava ni tako rahla, pač pa gosta in psihedelična, ponekod celo malček darkerska (pa ne mračnjaška, prej gre za neke vrste tesnobno utesnjenost, ki si želi ven iz zadanih okvirov). Večinoma inštrumentalni scenosled z dvema zapetima pesmima prekine pevka Kaya Tokuhisa s sugestivnim, sfumatoznim vokalom, ki komadoma doda ton onstranskosti in eterične sanjavosti. 

Iskanje referenc ali vzornikov, ki naj bi najširšemu občestvu namignilo, za kakšen žanr gre, najbrž nima smisla, saj ima vsak par ušes svojo lastno zgodovino, ki so jo z leti poslušanja (na)pisali nešteti vtisi in odmevi … Podpisanega, denimo, nekatere melodije ali teksture povlečejo nazaj v čas začetkov popularne elektronske glasbe (Tangerine Dream) ali v polpretekli čas trip-hopa (a z malo manj »hopa«) in etno-ambientalnega zvoka (Dead Can Dance). Arsov pravi, da je navdih za album dobil, ko si je po dolgem času omislil klasični gramofon in preposlušal Hendrixovo Electric Ladyland pa stare Pink Floyde ter od novejših izvajalcev še Trentemøllerja in Björk. Navdušen nad bogato produkcijo starih vinilk, se je odločil še sam prispevati k »splošni noriji«. In rezultat je karseda barvit in poln referenc: dobimo vse od nočne atmosferike, kozmičnih zvočnih migljanj in nepredirnih meglic prek bolj pop komadov, ki vabijo k popevanju ob posnetku, do kompleksnejših skladb, v katerih šele po večkratnem poslušanju zapopademo številne zvočne sloje, ki jih je Arsov premišljeno sopostavil drug ob drugega. To je album, ki enako dobro zveni v poznih nočnih urah, ko vse utihne in se začnemo umirjati, čez dan, ko smo najbolj aktivni, in navsezgodaj zjutraj, ko se misli prebujajo in iščejo nov smisel znotraj ponorele množice.