Suita zbledelih svetov

Pianist in skladatelj Rok Zalokar je eno tistih imen, ki jih zaradi vsestranske proaktivnosti vedno lahko zasledimo v tem ali onem napovedniku in zapovedniku dogodkov. V zadnjih dvanajstih letih je namreč ustvaril bogat in raznolik glasbeni opus, ki zaobjema vse od sintetizatorskih eksperimentov in interpretacij ljudskih pesmi do različnih sodobnih derivatov jazzovske glasbe. Ena od formacij, s katerimi ustvarja, je kolektiv Zhlehtet, ki letos slavi peto leto od debitantskega albuma Toyomi. V tem času se je sestav Zhlehteta ustalil: poleg Zalokarja sta na zadnjih izdajah pogosta še saksofonist Lenart de Bock in bobnar Žiga Smrdel, na albumu Faded Worlds Suite, ki je izšel konec letošnjega aprila, pa se trojici pridružujeta Alja Petric in Kristijan Krajnčan. Album izvrstno zaobjame čutnost in muzikaličnost inštrumentalistov. Kljub temu da si zasedba pušča veliko prostora za improvizacijo, so posnetki izrazito melodični in ponekod, recimo pri zadnji kompoziciji Earth Time, tudi izjemno spevni. Vidi se, da so v teku časa uskladili in izbrusili svoje kreativne energije do točke, kjer album enostavno stoji sam zase in prosto diha.

Kot smo že vajeni pri Zhlehtetu, gre tudi pri tokratnem albumu predvsem za dokumentiranje ustvarjalnega sodelovanja različnih glasbenikov v določenem časovnem obdobju. Glasba je torej plod njihovih individualnih raziskovalnih lokov in presečišč med njimi. Po drugi strani je pomembno vzeti v zakup dejstvo, da vsak album potrebuje čas od svojega spočetja do dejanskega izida – nekako podobno kot pri analognih fotografijah, ki smo jih nekoč dali razviti šele mesece po tem, ko smo jih posneli, in vzhičeno opazovali utrinke življenj, ki so nam medtem že ušli iz spomina. Album Faded Worlds Suite je kolektiv snemal približno v istem času, ko je izdal predhodni Vrt. 

Ne glede na časovni razpon ustvarjanja pa oba albuma nakazujeta krovni trend zasedbe, to je ohranjanje glasbe čim bližje živi izvedbi, brez večjih strukturnih poprodukcijskih posegov. Če je Vrt raziskoval bolj meditativne in atmosferične vidike glasbe, se Faded Worlds Suite vrača k bolj izrazitemu ritmičnemu pulzu in odprtim strukturam, kar glasbo postavlja v relacijo do tistih vidikov free jazza, ki jih običajno slišimo pri ustvarjalcih s čikaške scene. Gre predvsem za prepletanje kompozicije in improvizacije na način, ki vsakemu ustvarjalcu pušča veliko manevrskega prostora, obenem pa so kompozicije razpoloženjsko koherentne in konsistentne. 

Sestavljen iz štirih daljših kompozicij, album izvrstno zaobjame čutnost in muzikaličnost inštrumentalistov. Kljub temu da si zasedba pušča veliko prostora za improvizacijo, so posnetki izrazito melodični in ponekod, recimo pri zadnji kompoziciji Earth Time, tudi izjemno spevni. Vidi se, da so v teku časa uskladili in izbrusili svoje kreativne energije do točke, kjer album enostavno stoji sam zase in prosto diha. V tem oziru se zdi, da Zalokar ne more zgrešiti, saj je vsaka nova izdaja poslušanja vreden dodatek k domači jazzovski sceni. 

Kolektiv Zhlehtet je ponovno pokazal svojo širino, ki sega onkraj žanrskih označevalcev in se napaja iz izvirov svetovnih kreativnih godb. Čeprav se je njegov zvok v petih letih nekoliko spremenil, v svojem bistvu ostaja zvest raziskovanju, ohranjanju in razvijanju svoje lastne prakse, ki na prvo mesto vselej postavlja glasbo.