Suški bard med nebesi, zemljo in kakšno mačaho za počez

Tomaž Hostnik je eden najbolj prolifičnih ter prodornih glasbenikov mlajše generacije. Za svoje ustvarjanje je pred nekaj leti prejel zlato kanto ruškega Kantfesta, njegov komad Irena pa je lani na festivalu MMS prejel največ glasov občinstva ter zasedel tretje mesto. Sicer je – med številnimi ostalimi projekti – napisal tudi svoj Križu pot in haiku šansone v rodni suški govorici. Tokrat govori tudi o manj znanih, a še kako pomembnih vidikih svojega ustvarjanja. Nikoli nisem naredil zavestne odločitve v smislu, da hočem življenje posvetiti popularni glasbi, ker tudi sam delim glasbo le na dobro in slabo; odločitev je bila bolj v smeri, da sem se iz poustvarjalca prelevil v ustvarjalca, v tistega torej, ki si sam postavlja pravila. S šansonjerstvom, kantavtorstvom sem se srečal takrat, ko sem poskušal na čimbolj inovativen in svoboden način uglasbiti svoje tekste. Tako sta od nikoder, a vendarle od nekje nastala Drajnarjuva vampa, z nekakšno čudno mešanica samospeva in kabaretnega cirkusa. Še vedno se mi zdi, da je simbioza med besedno in glasbeno umetnostjo za človeka najmočnejša coprnija, ki jo lahko zaužije.

Ko sem se Tomažu Hostniku, magistru klavirja, kantavtorju/šansonjerju, skladatelju, pesniku, pevcu, mlademu bardu iz Suhe in obenem osebnosti Škofje Loke 2019 zahvalila, da je v pričujočem intervjuju tako neposredno ter iskreno odstrl to, kar je in kar počne, mi je odvrnil: »A sm se odpru ke jež ke ga lisica poščije, a?« in mi povzročil vsaj eno salvico smeha. V teh časih je humor neprecenljiva dobrina. Prav tako sem mu hvaležna, da nas prek svojega facebook profila malone vsak dan razveseli s kakšnim novim komadom, za katere se zdi, da so stari, veliko starejši od avtorjevih zemeljskih let.  

Nočem ponavljati vsega, kar je bilo o Tomaževem ustvarjanju že napisanega na Odzvenu (predvsem v okviru dueta Drajnarjuva vampa, kjer ustvarja skupaj z bratom Nejcem), na plati Divji zahod in Je Pri nas od nekdaj znano ali drugje, zato sva zabredla v intimnejše vode in se preko njih dotaknila novega albuma Mačahe, ki nam ga je nasejal ob pomoči violinista Matije Krečiča. Hkrati sem se v pogovoru zavedla, da se vse premalo pogovarjamo o samem procesu ustvarjanja, artikulaciji tega, kar motrimo, ubesedujemo in uglasbujemo s svojimi senzoričnimi in senzibilnimi tipalkami. Z njimi komuniciramo s svetom, z drugimi, sami s seboj in z vsem, kar ostaja težko zapopadljivo, opisljivo, otipljivo. Tomaž Hostnik kot vsestranski kreativec s firbčnostjo modreca in z modrostjo firbca te krajine duha poseljuje z vsemi registri in tipalkami.

Ko sem te prvič guglala, se je na ekranu pojavil tvoj soimenjak Tomaž Hostnik, preminuli frontmen Laibachov. Se kdaj zgodi, da se zamešajo te štrene? In seveda, ko smo že pri tem, si kdaj poslušal Laibache? 

Ne.

Zadnje čase vsak dan objaviš novo pesem oziroma nov song. Vreš kot mošt. Kaj se dogaja v tvoji glavi, v tvojem telesu in ostalih organih? Si dobro? 

Včasih sem dobro, ko nisem, pišem, da sem bolje. 

Nasploh si izjemno prolifičen. Že vrsto let komponiraš muziko zase in za druge, poučuješ v glasbeni šoli, pišeš ne le komade, ampak tudi pravljice, poezijo, roman (apokrif), iz gline izdeluješ križe in metuljčke. Kaj še spada pod opis tvojih talentov, hobijev, bivanjskih zanimanj in transcendenčnih odklonov?

V osnovi me zanima kontrapunkt v najširšem smislu. Relacije med (barvnimi) toni, iskanje možnosti njihovega sobivanja, raziskovanje razlik, konfliktov, harmonije, nizanje zaporedij. Všeč mi je, ker plešem bos po tako spolzkem terenu in ne morem nikdar suvereno trditi, da sem mojster te in te veščine, saj lahko že v naslednjem trenutku padem kot teliček. Če odgovorim na tvoje vprašanje: na povsem enak način, kot se grem pustolovca v glasbi, sem svojo radovednost preslikal tudi na nekatera druga področja umetnosti, zadnje čase vedno intenzivneje še znotraj okvirov gastronomije. Sicer je moj urnik za marsikoga precej dolgočasen. Cel dan igram klavir, vmes grem na dolg sprehod, kar je najbolj transcendenčen, intenziven del dneva, skuham kosilo, spijem kavo, nato igram naprej do desetih, ko moram zaključiti, ker nekateri v hiši že spijo, tako da nadaljujem s še enim sprehodom, branjem ali ustvarjanjem besedila. Včasih potem pride kakšno obdobje, ko moram presekati s tovrstno rutino. Takrat delam keramiko ali slikam. Moj najljubši hobi je morda stikanje po tujih stanovanjih med večernim sprehodom. Opazujem ljudi in njihova različna bivanjska okolja, se vživljam v njihove zgodbe, s pogledom zlezem notri, ponavadi tam, kjer sveti luč in kjer je najbolj razmetano, saj čutim tam praviloma največ topline. Zaznavam nekje več, drugje manj ljubezni, nek neopisljiv občutek me prevzema. Po smrti se duše lahko najbrž prosto sprehajajo po vseh bivališčih, celo po več hkrati, toplina, ki izžareva iz teh brlogov, pa je takrat konstantna in še neprimerno intenzivnejša.

 

»Veš, da sem čudak, a ne slutiš, kakšne vrste,« poješ v najnovejši pesmi Zadnja pesem. Kakšne vrste čudaka si?

Včasih se mi zdi, da bi morda Nikola Tesla uspel ubesediti moje doživljanje sveta, sicer pa ne znam opisati izkušenj, ki so vtkane v moj vsakdan, saj presegajo slehernikov razum. Večkrat se mi prikazuje vzporedni svet, kraji, ki so se prvič lahko pojavili v sanjah in jih odklenejo ključi, kot so vonj, določene besede, glasba, včasih pa niti ključi niso potrebni. Ta vzporedni svet je izmišljen, vendar se mi zdi hkrati hudičevo znan. Zanj je značilen sila navdihujoč občutek ljubezni, jaz mu pravim trajni duhovni orgazem. Želim si, da bi ga lahko v polnosti izkusil, kar je verjetno mogoče le po smrti, ko se odprejo oči in ob vstopu v transcendentno naenkrat razumemo ustroj sveta. Zanimivo je tudi, da čutim več te ljubezni, ko sem v stiku s trpljenjem drugih ali lastno stisko, ne gre pa za klasično wertherjansko svetobolje, saj se mi realnost zaradi teh videnj ne zdi brezsmiselna. Ne čutim razklanosti med tem idealom  in stvarnostjo, temveč se mi zdi, da se pola dopolnjujeta. Se pa zaradi vsega tega večkrat počutim kot živali, ko jih obsveti luč. Včasih pravim, da sem v stiku z nebesi. Če so res taka, potem sem miren.

Menda si se z muziko okužil že kot otrok, in sicer s Chopinom. Kaj je sedemletnika tako pritegnilo pri Chopinu in zakaj ga imaš še vedno rad? 

Mislim, da me je z muziko v prvi vrsti okužila mama. Ko je bila še noseča, je veliko hodila po nastopih bratov ter ogromno pela. Obstaja kaseta, kjer je posneto moje pripovedovanje lastnih ter naučenih pesmi in »zgodb«, ko še nisem bil star tri leta. Že dalj časa jo mrzlično iščem. Potem se spomnim zdajšnjih prijateljev iz skupine Ulixes, ki so, takrat srednješolci, vadili pri nas v kmečki sobi. Pri sedmih letih mi je zadnji udarec zadal brat Janez, ki je iz knjižnice SGBŠ Ljubljana kot po tekočem traku prinašal CD-je s klasično glasbo in jih pekel. Tako sem se lahko zaljubil v Pogorelićevo drugačnost ter preko nje spoznal Chopina. Chopin se me je tako močno dotaknil, ker sem imel prvič v življenju izkušnjo, da se mi je nekdo preko umetnosti izpovedal in čuti enako kot jaz, pa je med nama dvesto let. Dobesedno sem padel v trans, naj se sliši še tako senzacionalistično, še vedno se spomnim te presegajoče ljubezni, ko sem hodil s CD playerjem po hodniku gor in dol in s prsti božal jakne, ki so visele na obešalnikih. Tega se spet ne da ubesediti, žal, gre pa za precej podobno doživljanje, kot sem ga opisal prej.

 

Ljubezni do Chopina je sledil študij klasične glasbe, ki si ga zaključil pred dvema letoma z magisterijem iz klavirja na Univerzi v Linzu. Klasična glasba je torej zaznamovala tvoja formativna leta. Kaj ti je klasika dala in kaj si v tem svetu pogrešal, da si se odločil vstopiti na polje popularne muzike, kantavtorstva, šansonjerstva? 

Študij mi je dal ogromno. V prvi vrsti delovne navade. Če sem prišel na univerzo zjutraj pet minut čez sedem, so že vse vadnice zasedli Kitajci. Poleg tega je bilo na vratih napisano pravilo, da lahko v sobi manjkaš največ 15 minut, sicer pripada naslednjemu, zato sem tudi kosilo moral pojesti v desetih minutah. Domov sem hodil vsak dan ob pol desetih zvečer, nato sem imel čas za lastno ustvarjanje, rekreacijo ali pa sem ga šel s prijatelji bandat, sicer bi tudi sam postal človek stroj, brez vsebine. Veš, Katarina, ko vadiš eno leto nekaj ur na dan šest notnih strani dolgo skladbo (poleg vseh ostalih skladb) in še vedno nimaš samozavesti, da bi jo prezentiral, postane perfekcionizem del tvoje narave, hkrati pa imaš veliko možnosti, da se ti tovrstni način upre. V času študija je šlo skozi moja ušesa za celo aleksandrijsko knjižnico igranih ali vsaj preposlušanih bolj ali manj kompleksnih skladb, ki so se usedle v podzavest in sedaj zmešane med sabo tvorijo moje nove glasbene svetove. Ker sem toliko časa pilil iste skladbe, sem postal pozoren na zvok, na detajle, spoznal inštrument in njegove zmožnosti do potankosti. Nikoli nisem naredil zavestne odločitve v smislu, da hočem življenje posvetiti popularni glasbi, ker tudi sam delim glasbo le na dobro in slabo; odločitev je bila bolj v smeri, da sem se iz poustvarjalca prelevil v ustvarjalca, v tistega torej, ki si sam postavlja pravila. S šansonjerstvom, kantavtorstvom sem se srečal takrat, ko sem poskušal na čimbolj inovativen in svoboden način uglasbiti svoje tekste. Tako sta od nikoder, a vendarle od nekje nastala Drajnarjuva vampa, z nekakšno čudno mešanica samospeva in kabaretnega cirkusa. Še vedno se mi zdi, da je simbioza med besedno in glasbeno umetnostjo za človeka najmočnejša coprnija, ki jo lahko zaužije.

V Mojem albumu, ki si ga pred kratkim napisal za Novo musko, si napisal, da je v polju popularne muzike dobre glasbe veliko, zelo dobre pa zelo malo. Lahko poveš nekaj malega o tem? 

Z zapisanim nisem želel nikomur sugerirati, kako bi moral ustvarjati. Mislim, da je za glasbo najbolje, če je človek iskren, saj na ta način tudi brez znanja lahko pride do vrhunskih izdelkov. Potrebno pa je garati, se preizpraševati in ne biti prehitro zadovoljen. Pisal sem bolj na osebni ravni – dejansko mi v popularni glasbi manjka inovacije. Pika. 

Kritičen si tudi do glasbenih kritikov. No, reci kakšno na moj oz. naš račun! (smeh)

Ne maram ljudi, ki nimajo ustvarjalnih izkušenj, pa pišejo o ustvarjenem. In to včasih celo na način, da ustvarjalca ranijo. Sam sicer še čakam na to izkušnjo, sem pa prebral kar nekaj takih slovenceljskih izlivov neizživetih umetniških povprečnežev. O glasbi lahko pišejo pri nas, na primer, Svetlana Makarovič, Mef, Leon Matek, Jani Kovačič, Katarina Juvančič itn.

V tvojih narečnih, suških komadih (sploh tistih, ki jih podpisuješ kot Hostnik, Drajnarjuva vampa in Hostnik pa Krečič) mrgoli vaške katoliške folklore. Hodiš v cerkev? Kakšen je tvoj odnos do boga? Koliko grešnika in koliko svetnika je v tebi?

No, končno. Seveda, na Suhi vsi hodimo k maši. (smeh) Ko bom od Sazasa in koncertov dobil kaj več denarja, bom obnovil ter dozidal hišo in del hiše bo tudi kletna kapela z lučmi za pisanimi vitraži, orglami in velikim križem, izdelanim iz temeljev podrtega lesenega mostu, ki je včasih povezoval Suho in Hosto. Vprašanje o Bogu je tesno povezano s spodletelim poskusom odgovora na vprašanje, kakšne vrste čudak sem. Ko človek bere spise mistikov, je to sila naporno branje, saj se presežnega, kot rečeno, ne da zadovoljivo ubesediti. Morda so nebesa res tisti vzporedni svet, ki me obiskuje, in ni treba Nikole Tesla, da bi razlagal moje svetobolje. Kdo bi vedel. Sam upam, da je tako. Z Bogom sem redno na zvezi, velikokrat sem jezen nanj, velikokrat hvaležen. V veri sem bil vzgojen, imam vzpone in padce, sam nauk se mi zdi privlačen in moderen ravno zato, ker ima olupek tako starokopiten, vsebino pa tako svežo, terja toliko napora in posledično človeka osvobaja od sebe. Ker je tako kontra toku časa. Mislim, da je krščanstvo v osnovi zamišljeno veliko bolj radikalno, kot ga živimo razvajeni verniki. Terja brezpogojno ljubezen do bližnjih, popolno odpoved navezanosti nase, skromnost, ponižnost, razdajanje tistim, ki so najbolj pozabljeni in odrinjeni, odpuščanje in ljubezen do sovražnikov. To je ideal, ki ga želim posnemati (čeprav sem še zelo daleč na tej poti) in s katerim Cerkev kot institucija nima veliko zveze, spoštujem pa vsa dobra semena, ki so ostala v tem kupu gnoja. Zato bom ostal del skupnosti, ker lahko konec koncev tudi sam prispevam k temu, da postane boljša. Vero mi je močno utrdila molitev pa tudi preučevanje manifestiranega zla, paranormalnih pojavov, črne magije pod pretvezo bele, odkrivanje ponavljajočih se vzorcev v pričevanjih eksorcistov, mistične izkušnje nekaterih menihov in še kar nekaj oprijemljivih drugih stvari, ob katerih večina ljudi verjetno zamahne z roko. Zelo rad bi enkrat v času življenja spoznal inteligentnega ter dostopnega človeka, podkovanega na področju teologije, ki bi mi pomagal reševati protislovja in odgovarjal na moja tisočera vprašanja.

 

Pod pojavo robatih likov, družbeno kritiko … se skriva tudi tvoja nežna, subtilna duša. Sploh v zapisih o svojih mnogih protagonistih. Večinoma so to navadni in hkrati robni ljudje, marginalci. Kako jih poseljuješ (ali oni tebe)? Ali jih smatraš za del svojega alter ega, svoje zgodbe, morda celo svojega imidža? Kaj te učijo?

Definitivno to ni del imidža. Ko pišem tovrstne tekste, nikoli ničesar namerno ne pogrenim ali posvetlim s ciljem držanja neke linije, ker to lahko naredim z glasbo. Mislim, da se pri vsakem avtorju čuti, ali je napisal nekaj iz globine ali pa zato, ker so po prvi plati recenzenti napisali, da je princ teme in mora biti druga plata še temnejša. Morda bom pisal nekoč povsem drugače, morda lahkotneje, definitivno pa v skladu s seboj. Rad se približam ljudem z obrobja, saj me privlači njihova drugačnost, zgodba, križ, ki ga nosijo. Zdi se mi, da so kot reka, ki jo zajezijo in ki potem močneje teče po drugi strani. Morda res nosim katerega od njih v sebi, kot praviš. 

Na Mačahah si se preizkusil v pisanju kratkih pesniških form, ki jih imenuješ suški haiku šansoni, čeprav tehnično to niso haikuji. So pa kratki, trpki in močni, kot pelinkovec. Janez Ramoveš iz sosednje poljanske doline jih je zviral že pred tabo. Kaj je največji izziv pri uglasbitvi ter aranžiranju takšnih kratkih pesniških oblik, ki delujejo kot pripovedi? 

Sedemnajst zlogov res nimajo, so svobodni, sam jih tudi dojemam kot nekakšne pelinkovčke, po katerih obvezno sledi spačen obraz in vsem dobro znani vzdihljaj. Kar se tiče skladanja, je vse enako kot pri daljših kompozicijah, le da je dramski lok bolj zgoščen. 

Kako se pisanje v knjižni slovenščini razlikuje od pesnjenja v suški govorici, narečju? Verjetno je razlika v dikciji, načinu rimanja, semantiki, fonetiki in še čem. Kako se tega lotevaš, na kaj vse si pozoren?

Tako kot pri vsakem tekstu začnem vedno pri ideji, nato je realizacija res odvisna od karakteristik posameznega jezika. Trudim se, da pri narečnih besedilih verze oblikujem s sodobnimi pesniškimi orodji, sploh svetopisemskimi, zajčevskimi, ki sem jih na začetku svojih literarnih iskanj uporabljal v zbornem jeziku, kar besedila že sama po sebi zapelje v drugo smer kot gredo alpske poskočnice, čeprav mi je zadnje čase tudi pripovedovanje narečnih štorij postalo bolj privlačno. Hkrati poskušam tekst ohraniti v surovem ovoju, pustiti, da zadiši po štali.

Kaj potrebuje dobra pesem, dober šanson? Samoto, ljubezen, konflikt, rimo, metaforo, klobuk s krajci ...? 

Dobro idejo, premišljeno realizacijo, glasbo, ki podpira besedilo, nekaj časa za popravke in morebitne boljše variante, tako, kot je treba uhoditi nove čevlje, ter čisto na koncu dober aranžma in prepričljivo izvedbo. Najboljše stvari pa, kot pravi Svetlana, nastanejo iz bolečine, to je dejstvo. 

Tvoji novi komadi govorijo o smrti. Na naslovnici do nje »lepa Marylin kolo vodi«. Zdi se, kot da imaš z njo (smrtjo, morda tudi Marylin) neko tajno vezo. Ampak, Tomaž, resno me zanima, o čem boš pisal pri dvainosemdesetih, če pri osemindvajsetih pišeš o minevanju?

Morda bo moj zadnji album poln svetlobe in miru. Morda sploh ne bom več pisal. Na ustvarjalno krizo že dolgo čakam. Ne vem, kje se mudi. Težko bo napisati veličastnejšo oporoko, kot jo je zapustil David Bowie. Kolikor poznam svojo suško naravo, bi me utegnilo zelo zabavati tudi, če bi uglasbil kakšne svoje apokrifne tekste, s katerimi sem včasih zabaval prijatelje, ali celo ustvaril nove ter se posral na vse, kar sem ustvaril umetniškega. 

Vem, da imaš v paci čudo stvari. Kaj nam kaniš skuhati v prihodnje?

Posneta je glasbena pravljica Svinjska štorija, z Matijo Krečičem sva prejšnji teden zaranžirala dovolj skladb za nov album, Dejan (Lapanja, op. K. J.) miksa progresivno ploščo She, ki smo jo posneli z jazz pianistom Gregorjem Ftičarjem in tolkalcem Gregorjem Hrovatom in s katero bom poskušal prodreti v tujino (vsaj v Avstrijo, kjer sem živel šest let), z Vudlenderji smo posneli album z enajstimi popevkami, posneti moram še vokale za trinajst drugih skladb, ki jih pojem sam v solo projektu ob spremljavi benda. Vmes bo padlo še nekaj novih spotov in drugega nujnega zla. (smeh)