Svatba

Štihova dvorana Cankarjevega doma je v zadnjih letih postala precej redno prizorišče predstav Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Zaradi dokaj nenavadne oblike (tribune avditorija v koncentričnih krogih obdajajo relativno majhen okrogli oder brez zaodrja) na prvi pogled predstavlja nepremostljivo oviro za postavitev glasbeno-gledališke predstave. A vendar ustvarjalci, ki delujejo pri Slovenskem komornem glasbenem gledališču, njene danosti vsakič znova spretno preobrnejo v prednost. Ne govorim le o režiserjih in scenografih, temveč o programskih odločitvah vodstva Slovenskega komornega glasbenega gledališča, ki je v svoj repertoar ponovno uvrstilo izvirno in učinkovito delo. V ponedeljek, 5. septembra, smo namreč v Štihovi dvorani spremljali premiero slovenske produkcije komorne opere Svatba v Kanadi živeče in delujoče skladateljice srbskega porekla, Ane Sokolović. Interpretacija Svatbe je bila zelo dodelana, kot da bi spremljali katero od ponovitev in ne premiere. Večplastnost vsebine je sevala iz predstave vedno močneje, vse do vrhunca v pretresljivi interpretaciji priredbe pesmi Duni mi, duni, lađane, ki jo je pred koncem opere podala Štefica Grasselli. Čeprav so ostale vloge obravnavane precej manj solistično ter bolj kot homogena skupina, je vsaka solistka dala celoti prepoznaven pečat ter izvedbo obogatila z lastnim značajem, ne le s pevskim in igralskim prispevkom. 

Delo se predstavlja z izvirnim formatom, kakršnega v našem okolju srečamo redko, tako rekoč nikoli: opero a cappella. Delo ljudsko izročilo aktualizira z njegovo vključitvijo v sodobno glasbeno govorico in ga predstavlja na svež, klišejev prost način. Lahko bi rekli, da gre za glorifikacijo ljudskega izročila v kontekstu tradicionalne balkanske dekliščine in hkrati za glorifikacijo vsega »ženskega«, »lepega«, pri čemer teh vrednot ne predstavlja kot arhaizme, temveč kot vir polnopravnosti in moči ženske. Ana Sokolović je svojo zamisel torej morala prečistiti in osvoboditi patriarhalnih norm tradicionalnega gledališča, saj je želela, da se z odra sliši zgolj glas ženske. Tako je podajanje celotne glasbene materije zaupala pevkam (te občasno posežejo po skromnem naboru tolkal in piščali), katerih glasovi so glavni protagonisti in nosilci vlog. Poleg tega je avtorica glasbeno vodstvo prepustila dirigentki.

Sopranistke Štefica Grasselli, Theresa Plut in Katja Konvalinka ter mezzosopranistke Irena Yebuah Tiran, Barbara Jernejčič Fürst in Anja Zemljarič so na izjemno visoki tehnični in izrazni ravni skozi celotno predstavo podajale zahteven preplet samostojnih vokalnih partov. Ti se le občasno osamosvojijo v pravi solo, večinoma raje sobivajo v kompleksnih prepletih na osnovi jezika in vsebine besedila močno ritmiziranih motivov. Pri tem tvorijo razkošna, pogosto disonančna, a zato še toliko bolj izrazna sozvočja, s katerimi je Ana Sokolović spretno razpela dramski lok nad celotno opero. Genialnost dela, ki na prvi pogled ni izrazito narativno, temveč v prvi vrsti slika, prežeta s hudomušnim humorjem in idealizirano lepoto, se je dotaknila prisotnih, zahvaljujoč poglobljeni interpretaciji izrazito zahtevne partiture, nad katero je bdela izvrstna dirigentka Jelena Susnick. Navdih ter pesmi same je avtorica opere poiskala v bogati folklorni zakladnici svoje slovanske domovine. To izročilo je uporabila kot prejo ter iz nje spletla povsem nove, sebi lastne in današnjemu času namenjene tkanine, v katerih harmonije in ritmi predstavljajo niti, ki jim vsebina pesmi nadene barvo.

Interpretacija Svatbe je bila zelo dodelana, kot da bi spremljali katero od ponovitev in ne premiere. Večplastnost vsebine je sevala iz predstave vedno močneje, vse do vrhunca v pretresljivi interpretaciji priredbe pesmi Duni mi, duni, lađane, ki jo je pred koncem opere podala Štefica Grasselli. Čeprav so ostale vloge obravnavane precej manj solistično ter bolj kot homogena skupina, je vsaka solistka dala celoti prepoznaven pečat ter izvedbo obogatila z lastnim značajem, ne le s pevskim in igralskim prispevkom. 

Režija Andreja Jusa se zdi kot povsem zraščena z idejo Ane Sokolović. Spretno podpira vsak detajl, prisoten v partituri, in si v veliki meri pomaga tudi z izjemno prikupno in učinkovito vizualno podobo predstave, za katero so poskrbeli scenograf Jaro Ješe, oblikovalec luči Rok Rejc in kostumografinja Maja Sotošek.

Svatba Ane Sokolović je izjemno uspela predstava, ki nasmeje, gane in navduši. Vsekakor je vredna ogleda in si zasluži še več ponovitev, kot pa jih je zaenkrat napovedanih. Je sad uspešnega sodelovanja med Slovenskim komornim glasbenim gledališčem in Cankarjevim domom ter obetaven vstop v novo gledališko sezono, ki v slovenskem prostoru nima vzporednice. Kvalitetno opravlja pomembno poslanstvo izvajanja komornih opernih predstav, namenjenih občinstvu vseh starosti.