Svet harmonike Mance Dornik

Manca Dornik je mlada, a mednarodno uveljavljena solistka na harmoniki. Poleg samostojne kariere nastopa tudi v komornih zasedbah, zelo uspešna pa je v duu s tolkalcem Kallejem Hakosalom, s katerim je 7. maja v Helsinkih na koncertu predpremierno izvedla skladbo Obsession Uroša Rojka ter premierno deli Tapia Nevanlinne in Esbena Møllerja. Konec maja smo jo lahko slišali v Novem mestu, kjer je na Noči slovenskih skladateljev izvedla skladbe za solo harmoniko Vladimirja Hrovata, Igorja Krivokapiča in Corrada Rojaca.

Izjemno nadarjena umetnica je na magistrskem študiju pri Mattiju Rantanenu na Sibeliusovi akademiji v Helsinkih, kjer poleg harmonike študira tudi kompozicijo (pri Tapiu Tuomelu) ter dirigiranje (pri prof. Olliju Vartainenu). Manca Dornik je prejemnica nagrade Kranichstein Stipendiumpreis v Darmstadtu, ki ji bo v prihodnjem letu omogočila brezplačno udeležbo na stažu in izvedbo na festivalu. Tudi sicer je prejemnica več mednarodnih nagrad, v Sloveniji pa je prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo.

Zavedati se moramo, da so note le zapis, pomembna pa je komunikacija s skladateljem. Zato rada izvajam sodobno glasbo, kjer je avtor lahko prisoten. Izvajam številne avtorje (Lindberg, Tiensuu ...). Skladatelji so nad sodelovanjem z izvajalcem navdušeni, ta vez je bistvena in jo je treba negovati! Delo s skladateljem je izjemnega pomena. Želim vedeti, od kod izhaja njegov stil, kako je zgrajena harmonija ...

Po študiju na Akademiji za glasbo v Ljubljani si se odpravila v Helsinke, kjer nadaljuješ študij pri Mattiju Rantanenu. Prva stopnja študija je za teboj, zaključila si jo s koncertom Light&Darkness. Zakaj Helsinki, kako je prišlo do te odločitve?

Zgodba se je začela v osnovni šoli, ko sem najprej igrala klavirsko harmoniko, Erno Sebastian pa me je nagovoril, naj se preusmerim na kromatično harmoniko. Tako sem 9. razred opravila v Mengšu in hkrati obiskovala KGBL, kjer me je najprej poučeval Erno Sebastian in zatem Klemen Leben. Po posvetilih v skladbah sem opazila vlogo finske šole, ki je bližje nemški, vsebuje pa tudi elemente ruske šole. V tretjem letniku je eni od mojih izvedb prisostvoval Matti Rantanen in bil navdušen. V četrtem letniku sem zmagala na tekmovanju, kjer je bil Rantanen član komisije. Čestital mi je in me povabil v Helsinke. Prvi letnik akademije sem študirala v Ljubljani pri Klemnu Lebnu. V tem času sem veliko nastopala in prejela študentsko Prešernovo nagrado, nato pa sem se odpravila na sprejemne izpite v Helsinke. Preizkušnja je bila zahtevna: 14 dni pred začetkom sem v študij dobila zahtevno skladbo, sam izpit pa je potekal v dveh delih. Izvajala sem Bacha, omenjeno skladbo in še ostala dela; pri tem je bilo obvezno izvajati izključno izvirni material za harmoniko. Izpit iz zgodovine glasbe pa je izgledal tako, da smo 10 sekund poslušali glasbeni odlomek, na podlagi česar smo morali ugotoviti obdobje, skladatelja in obliko dela. Prav tako je bil zahteven izpit iz teorije, tako je bilo na primer treba prepoznati kvartet in dopolniti izbrisane melodične linije. Pri tem moram povedati, da sem bila na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana deležna res kvalitetne izobrazbe, ki mi je bila v veliko pomoč. Imamo srečo, da je naše šolstvo javno, s kvalitetnim kadrom in da je možno hkrati obiskovati gimnazijo in srednjo glasbeno šolo. V tujini je namreč večina šol zasebnih.

Kako poteka študij na Sibeliusovi akademiji?

Šolsko leto se prične prvega septembra in traja do konca aprila. Dejansko sem morala biti v Helsinkih že štirinajst dni pred začetkom študija, da sem spoznala tutorje, šolo in da so me vpeljali v sistem ter mi predstavili umetniški in pedagoški program. Na Akademiji je veliko študentov z Japonske, iz Amerike in zlasti Španije ... Smo kot družina in se ne počutim samo. Študij na Finskem je zelo fleksibilen. Kot študent dodiplomskega študija imaš obvezne predmete, ostalo lahko izbereš sam. Podiplomski študij opravljam iz inštrumenta in vse ostalo izbiram sama, zato sem se posvetila tudi kompoziciji in dirigiranju. Pri pouku dirigiranja včasih igram pavke ter ostala tolkala, spet drugič na harmoniko izvajam part viole. Na to so me dobro pripravili na ljubljanskem Konservatoriju. Na Akademiji obstaja veliko komornih skupin, ponujajo celo tanzanske plese, skratka, izbira je velika. Vse je odvisno od tega, ali si nekaj resnično želiš in si za to zainteresiran. V okviru Akademije deluje veliko zaposlenih, vsak je tu z namenom. Vsak oddelek ima svojega koordinatorja in že kot magistrski študent lahko izbereš smeri, ki potekajo na nivoju doktorskega študija. Študij je resnično odlično organiziran in pogoji zanj so optimalni, zato je študentov veliko. Razporejeni smo v treh novih stavbah, ki se nahajajo v centru, dovolj je prostorov za vajo, kjer imamo vedno uglašene klavirje. Študij poteka poleg obeh uradnih jezikov, finščine in švedščine, tudi v angleščini. Obstaja možnost povezovanja z drugimi fakultetami, dela se po principu motivacije in ne prisile. Povedati moram, da je študij brezplačen, selekcija je zelo stroga, a ko si enkrat sprejet, kot Evropejec plačaš le 150 evrov za študentsko organizacijo. Vse, kar je last Akademije, je last vseh, vadiš lahko 24 ur na dan, se tudi snemaš v studiih, koncertnih dvoranah ...

Zelo sem vesela, da študiram pri Mattiju Rantanenu, saj je prav on pionir moderne harmonike, začel je z uvajanjem moderne glasbe na Finskem, delal z mnogimi skladatelji, ogromno igra, skratka, postavil je temelje izvajanja sodobne glasbe. Sploh pa je zelo odprt za študente in preprost, prav nič samovšečen. Sicer igram tudi v komornih ansamblih in poučujem. Poleg umetniškega obiskujem še pedagoški program, ki mi daje možnost poučevanja na katerikoli akademiji.

Ali nameravaš v Helsinkih ostati, morda opraviti še doktorski študij?

To me zelo zanima, a moram najprej opraviti magisterij. Bomo videli.

Poustvarjanje sodobne glasbe zahteva obvladovanje razširjenih tehnik igranja. Si jih osvajala med študijem v Ljubljani ali zdaj v Helsinkih oziroma kje drugje?

V glasbeni šoli smo izvajali dela Vitje Avsca, sicer pa sem na Festivalu Ljubljana spoznala skladatelja Uroša Rojka, ki je za otroke pripravil delavnico, na kateri smo izvajali njegovi deli Atonkanon in Dice Song. Delavnica mi je bila zelo všeč, dobila sem uvid v svobodo izvajanja, saj v glasbi ni meja. Sčasoma sem odkrivala, kaj vse je možno izvesti na harmoniki. Seveda sem osvajala tudi razširjene tehnike igranja; z njimi sem se srečala že v Sloveniji.

Kakšen izziv ti pomeni interpretacija klasičnega ali sodobnega dela? Kako pristopiš k izvedbi, si interpretacijo oblikuješ sama in se posvetuješ s skladateljem ali poteka proces kako drugače?

Zavedati se moramo, da so note le zapis, pomembna pa je komunikacija s skladateljem. Zato rada izvajam sodobno glasbo, kjer je avtor lahko prisoten. Izvajam številne avtorje (Lindberg, Tiensuu ...). Skladatelji so nad sodelovanjem z izvajalcem navdušeni, ta vez je bistvena in jo je treba negovati! Delo s skladateljem je izjemnega pomena. Želim vedeti, od kod izhaja njegov stil, kako je zgrajena harmonija ... Najprej grem skozi skladbo sama in si ustvarim svojo idejo, nato kontaktiram skladatelja in delam skupaj z njim.

Kako pa pride do sodelovanja s slovenskimi skladatelji? Pred kratkim si na Noči slovenskih skladateljev v Novem mestu izvedla tri svetovne premiere za solo harmoniko Vladimirja Hrovata, Igorja Krivokapiča in Corrada Rojaca.

Večinoma se kar sami obrnejo name, z veseljem sodelujem.

Kako je prišlo do izvedbe na Noči slovenskih skladateljev?

Za sodelovanje z Društvom skladateljev me je predlagal skladatelj Črt Sojar Voglar in vse tri skladbe se mi zdijo res odlične, tako mala skladba Vladimirja Hrovata kot bolj filozofski aspekt Corrada Rojaca in izjemno intenzivna skladba Igorja Krivokapiča. Tudi ostala dva izvajalca, fagotist Janez Pincolič in saksofonist Domen Koren, sta bila na Erasmusovi študentski izmenjavi v Helsinkih, tako da smo se že poznali. Lahko bi kdaj izvedli tudi kako novo delo za skupno zasedbo.

Zelo mi je žal, da so naši, sicer tako kvalitetni skladatelji pogosto slabo zastopani v tujini (predvsem občinstvo ne ve zanje). Potrudila se bom, da jih predstavim. Menim, da nam primanjkuje zlasti začetniških sodobnih skladb; na Finskem imajo ogromno tovrstne literature za otroke in želim si, da bi ta nivo razvili tudi pri nas. Tudi ko poučujem, se držim pravila, da se mora učenec seznaniti s celotnim repertoarjem. Tako na primer z učencem skupaj pogledava pesmi, ki ga zanimajo, na primer Star Wars, in si nato razdeliva vlogi ter ju izražava. Na ta način se otrok nauči improvizirati. Ali pa doma napiše skladbo na temo vetra in razmišlja o tem, kako bi jo uglasbil. Sam mora napisati note in nato povedati, kako si je zamislil izvedbo, jaz pa jo izvedem po njegovih navodilih. Sčasoma oblikujeva pravo zbirko skladbic. Takšno poučevanje je osnova za pravilo, da mora glasbenik znati vse, ne le svojega inštrumenta. Finci se zavedajo, da je treba tudi slednji vidik poučevanja (poleg klasičnega repertoarja za posamezni inštrument) spodbujati in uvajati že zgodaj.

Si prejemnica Kranichstein Stipendiumpreis v Darmstadtu, za kar ti čestitamo. Je to uvod v nove svetove?

V Darmstadtu je izbor potekal tako, da je komisija med 600 kandidati izbrala 4, in sicer glede na njihovo aktivnost ter kvaliteto izvajanja sodobne glasbe. Tega niti nisem vedela, saj sem bila zelo zaposlena z izvedbami in vajami. Ko sem si zadnji dan vzela nekaj časa zase, je zazvonil telefon in izvedela sem, da sem bila izbrana za nagrado. Ta vključuje brezplačno udeležbo na stažu prihodnje leto in izvedbo na festivalu. V Darmstadtu sem sodelovala s skladatelji in glasbeniki. Prisotna sta bila Rebecca Saunders in Brian Ferneyhough. Med drugim so morali določeni skladatelji v štirih dneh napisati in mi seveda izvesti skladbo. Spoznala sem finskega skladatelja Jarkko Hartikainena in Germana Medina Calleja s Kanarskih otokov. Postali smo pravi prijatelji in lepo sodelujemo. Germanovo skladbo Clickety Click sem izvajala v Strasbourgu, sedaj pa tudi v Haagu na Nizozemskem. Najino delo z izjemnim Germanom in Rebecco Saunders je bilo objavljeno v reviji Deutsche Neue Musik Schrift.

V Sloveniji beležimo upad zanimanja za koncertne izvedbe, število abonmajev upada, ukinjajo se festivali sodobne glasbe, zato ni pravega stika med tovrstno glasbo in občinstvom. Kako je s tem na Finskem in v čem bi po tvojem mnenju lahko bila rešitev?

Hm, težko bi našla pravo rešitev. Morda je problem v tem, da smo že kot narod bolj zaprti. V intelektualnem dojemanju glasbe. Treba je začeti pri otrocih, ki jih poslušajo tudi starši in s tem sprejemajo drugačnost preko njih. Iz majhnega raste veliko. Klasična in sodobna glasba bi morali iti z roko v roki. Na Finskem je za to poskrbljeno na številne načine. Ko pri nas razmišljamo o uvedbi koncertnih pogovorov, je na Finskem praksa, da pred abonmajskim koncertom ponudijo polurno predstavitev otrok iz glasbenih šol. Študenti imamo na voljo 20–30 brezplačnih kart po principu čakalne liste. 45 minut pred koncertom poteka pogovor s skladateljem, vodi ga prav tako skladatelj, po koncertu pa pogosto izpostavijo katerega od inštrumentov in improvizirajo ali pa oblikujejo komorno zasedbo. V praksi je tudi povezovanje z Akademijo, kot študent lahko opraviš avdicijo in igraš na abonmajskem koncertu. Premalo se zavedamo, da je treba graditi na skupnih dobrinah. Prav tako bi omenila povezovanje z opero pa simfonične matineje, odprte vaje nekajkrat na leto, povezovanje s kulturnimi dnevi ... Študenti sodelujejo tudi z dirigenti. Pred nedavnim je bil na obisku Ensemble Recherche, ki je sodeloval s študenti kompozicije preko izvajanja njihovih skladb, pri tem pa ponudil možnost sodelovanja v zasedbi tudi posameznim izvajalcem, ki so nadomestili člane ansambla. Obstaja sodelovanje med skladatelji, ki na primer napišejo skupno skladbo, razdeljeno na posamezne stavke. Lep primer takšnega sodelovanja je okronal koncert pod vodstvom Ese Pekke Salonena. Radijski orkester tako organizira festival sodobne glasbe v okviru svojega festivala, to leto je posvečen Magnusu Lindbergu. Obstaja tudi razpis za prijavo pedagoških interesentov na katerikoli ravni. Izbrani prijavitelji imajo učne ure s študenti pod mentorstvom profesorjev. Gre za plačljivo izobraževanje, ki stane 300 evrov na leto. Poučevanje poteka na dveh ravneh: za začetnike in za nadaljevalce.

Vse te oblike sodelovanja oblikujejo mentaliteto naroda. Na Finskem se zavedajo, da je treba začeti zelo zgodaj, in tako organizirajo operne in inštrumentalne delavnice že za otroke. Dveletni malčki se z glasbo seznanjajo skozi igro in ples, pri treh letih pa se nekateri že spoznajo z inštrumentom! Pri tem ni poudarek na vzgoji profesionalnega glasbenika, to mora priti iz otroka samega, gre bolj za spodbujanje in vodenje pri učenju. Z otrokom moramo biti natančni in prijazni. Tako imajo v glasbenih šolah ansamble in po osnovnih šolah predstavljajo inštrumente. Glasbeno izobraževanje poteka tudi za starejše v posebnih centrih. Teh možnosti je na Finskem res ogromno. Naj povem še, da banke in fundacije na Finskem izposojajo vrhunske inštrumente, da poteka povezovanje med glasbeniki in galerijami in še bi lahko naštevala.

Za konec še: kakšne so tvoje želje, načrti za prihodnost?

Poleti ne načrtujem obiska stažev ali delavnic, saj se pripravljam na nastope v jesenskem času. 7. julija bom imela koncert s flavtistko Iryno Gorkun Silen v Helsinkih, oktobra in novembra pa s pianistko Lili Ahopelto načrtujeva koncertno turnejo po Finski (predvsem z novo sodobno glasbo za solo klavir in solo harmoniko). Prihodnje leto poleti me čaka koncert v Darmstadtu ter v avgustu ponovno Ensemble in rezidenca v Strasbourgu z Kallejem Hakosalom, s katerim sodelujem v duu km2. Nato bodo na vrsti CD-ji. Obenem seveda redno poučujem.