15.03.2025

Svoboda enega v kolektivu je svoboda kolektiva v enem

Vrhunsko delo je Šalamon ustvaril v sodelovanju z Ra Kalam Bob Mosesom in njegovim orkestrom, z glasbeniki, torej, ki spadajo v elitno druščino ameriških jazzistov.

Jože Štucin

Dream Suites Vol. 1

Samo Šalamon & Ra Kalam Bob Moses Orchestra

Dream Suites Vol. 1

Samo Records 2025

Na novi plošči (dostopni na Bandcampu in CD-ju) slovenskega kitarista in jazzovskega ustvarjalca Sama Šalamona so izšle tri popolnoma improvizirane suite, naslovljene Drums Suite, Djemble Suite in Freedom March SuiteNa plošči so vse tri suite oblikovane kot absolutna glasba, brez vsebinskih podmen, rastejo zgolj iz sprotnega navdiha, s polja trenutnega impulza in izrazne sile, ki išče ekspresivne vzorce izvajanja. Sile izraznosti in individualnosti se kmalu pretočijo v prosti tok vrenja in občasno zdrsnejo v kakofonično ekstazo, da se potem spet nekako sestavijo v enovit organizem. Očitno je mojstrstvo vseh posameznikov in seveda slogovna opredelitev, ki je neke vrste svetovni nazor.

Vrhunsko delo je Šalamon ustvaril v sodelovanju z  Ra Kalam Bob Mosesom in njegovim orkestrom, se pravi z glasbeniki, ki spadajo v elitno druščino ameriških jazzistov. Pri vseh treh skladbah so poleg drugih imenitnih kreativcev, ki sodelujejo v posameznih suitah, ustvarjali Dave Ballou (trobenta), Tom Varner (francoski rog), Ben Goldberg (klarinet), Adam Kolker (tenor saksofon, klarinet), Andrew Rathbun (tenor saksofon), Ned Rothenberg (alt saksofon, klarinet in bas klarinet), Dan Willis (tenor in sopranski saksofon, alt flavta in bas klarinet), Rez Abbasi in Samo Salamon (električna kitara), Steve Hunt (sint in klavir), Matt Pavolka (električni fretless bas in kontrabas), Tim Daisy (bobni) in Bob Moses (tolkala). Album z naslovom Dream Suites Vol. 1 je izšel pri Samo Records z letnico 2025, očitno pa je, da bo prej ali slej luč zvočnega sveta zagledalo še nadaljevanje tega plodnega sožitja slovenskega glasbenika s kreativci onstran Atlantika.

Kot piše v spremnem besedilu, so skladbe čista improvizacija, v času izvedbe ustvarjene kompozicije, kar album slogovno umešča v radikalno freejazzovsko strujo. Ko ustvarjalci govorijo o muziki, ki gre skozi različne prostore in pokrajine, sklepamo, da je zvočna masa prepuščena zgolj in samo kreativnemu sobivanju, impulzivnemu in intuitivnemu izražanju, ki se poraja v soigri vseh, vsakega z vsemi, in sama s seboj. To je ena najtežjih glasbenih pozicij, čeprav nedvomno ena najbolj prvinskih. Lahko si mislimo, da prvi glasbeniki v prazgodovini niso imeli vnaprej pripravljenih konceptov izražanja in so bili vedno odvisni samo od sprotnega navdiha ali rituala, ki jih je osmišljal in udejanjal skozi zvočno sliko. Free jazz ima enak nastavek, čeprav oplemeniten z nekoliko bolj konsistentnim in racionalnim pristopom. Vseeno vse temelji na komunikaciji in skupinskem kreiranju. Naloga je za povprečnega glasbenika neizvedljiva, jazzisti pa svoj kreativni zanos nosijo v sebi in hitro najdejo skupne valence. 

Na plošči so vse tri suite oblikovane kot absolutna glasba, brez vsebinskih podmen, rastejo zgolj iz sprotnega navdiha, s polja trenutnega impulza in izrazne sile, ki išče ekspresivne vzorce izvajanja. Veliko je tipanja in rahlih dotikov med glasbeniki, sploh v tretji skladbi. Na trenutke se muzika celo organizira v nekakšen zvočni sprimek z logičnim potekom, posebno takrat, ko se glasbeniki naslonijo na kakšno lestvično ali formalno ritmično strukturo. Toda v tej urejeni poziciji ne zdržijo dolgo, sile izraznosti in individualnosti se kmalu pretočijo v prosti tok vrenja in občasno zdrsnejo v kakofonično ekstazo, da se potem spet nekako sestavijo v enovit organizem. Očitno je mojstrstvo vseh posameznikov in seveda slogovna opredelitev, ki je neke vrste svetovni nazor. Svoboda posameznika v kolektivu in svobodni kolektiv v posamezniku, to je free jazz. 

Tovrstna glasbena (pre)izkušnja je očitno spet vedno bolj v ospredju. Po daljšem obdobju raziskovanja in jazzovskega modernizma, ki je eksperimentiral, iskal nove vzorce, se čudil zvočnim možnostim, ki jih nudita tako analogni kot elektronski inštrumentarij, se jazz spet postopoma vrača h koreninam, tja, od kjer je vedno rastel v razvejano drevo. Njegove korenine so spontanost, ekspresivnost, svoboda, neposrednost in emotivnost, s katerimi se jaz izpoveduje kot jazz in zlahka presega kulturne ovire in se kot svetovno gibanje z največjo lahkoto seli po vesolju človekove ustvarjalnosti.