Svoboden kot ptica

»Živeti pomeni zapravljati čas« – ta verz smo nalašč vzeli docela iz konteksta, pomen je namreč imenitno samoironičen, kar je tudi ena od lastnosti Gluvićevega pesniškega značaja. Novo ploščo je zastavil na videz v običajni smeri americane ali, še raje, kozmične glasbe, kot bi dejal Gram Parsons, v resnici pa gre za album, ki neposredno nadaljuje izročilo njegovih »svobodnih sort«. Luka Gluvić v teh časih pošilja med nas pesmi o dnevih in nočeh, ki se od prvenca Vstopanje razlikujejo ravno po tem, da so že šle čez prag, da že potujejo. Kjer je Vstopanje zgolj tipalo, se Dnevi in noči suvereno gibljejo in točno vedo, kaj želijo povedati: ne zgolj praznih marenj o dveh polih ali diametralnih nasprotjih, to je samoumevno, pač pa se ta nasprotja dopolnjujejo tako v besedilih kot v glasbi.​

EP Svobodne sorte iz leta 2018, spomnimo se, je neposredno povedal, kakšna je Gluvićeva življenjska in tudi ustvarjalna drža, kar ni vedno nujno identično. Na novi plošči že v prvi pesmi naznani, da je svoboden kot ptica. Kontekst te izjave presodite sami, mi pa se napotimo na pot Dnevov in noči, ki nam ponujajo kar nekaj razmišljanj. Najprej o glasbeni podobi: Gluvić svojih oblek ne spreminja drastično, še vedno gre za minimalistične glasbene svetove, ki pa jih obarva z dodatnimi kitarami, mandolino in saksofonom, nekje zadaj zaslutimo tudi bas. Njegov vokal dopolnjuje vokal soproge Vesne Zimic Gluvić, sicer pa razen saksofona, kjer spet srečamo Rudija Javornika, ni večjih odklonov od intimnega okraja novih pesmi. Najučinkovitejše se še vedno zdijo tiste, ki so najmanj obarvane, a hej, dodatni vokali in saksofon v Če bi te ne imel imenitno sedejo na sporočilo. Še posebno zato, ker pesem obkrožata dve popolnoma solo skladbi, Šu bi du bi in Blues letečih čevljev, ki prikliče v spomin opus Townesa van Zandta, v zvenu kitare pa slišimo nekaj Lightnin'a Hopkinsa, nekaj Roberta Johnsona, malce Muddyja iz ruralnih dni in še kaj, vse zelo spretno povezano v odločno in samohodno kitarsko noto, ki je nasploh značilna za Gluvićeve pesmi. Subtilni kitarist se ne gre nujno virtuoza (čeprav je multiinštrumentalist), ampak igra po občutku, tam, kjer je treba zaigrati. Podobno zaslišimo v delih Martina Ramoveša ali Tomija Lorberja, kjer ni nikoli ničesar preveč. 

Srebrni bodež je prav tako evokacija ameriške kozmike – slišali ste že za Silver Dagger, balado, katere se je nekoč lotil vsakdo, ki je na folkovski glasbeni sceni imel kaj ugleda, najbolj živa je morda tista z repertoarja Joan Baez. Gluvić se pesmi loti z ravno pravšnjim avtorskim pristopom, da se ob poslušanju ne spominjamo toliko izvirnika kot dejstva, da gre za univerzalno sporočilo svetovne baladne tradicije, domače tako v delti Mississippija kot v newyorških predmestjih ali kjerkoli pri nas. Poudariti je še treba, da pri pesmi ne gre za »črno kroniko«, bolj za kontemplacijo, česar se Gluvić dobro zaveda. Zaveda se tudi, da je ena od nalog samospevca/trubadurja pripovedovanje zgodb. Tako srečamo Jutro v Rimu, v njem mandolino, in se spomnimo nekaterih starih popevk, recimo Mandolines In The Moonlight pa »Com’è bella c'è la luna brille e' strette / Strette com'è tutta bella a passeggiare / Sotto il cielo di Roma …« in številnih drugih balad. A pustimo poslušalcu njegovo domišljijo, tudi v naslednji pesmi, Na deželo. Prišla je morda koga spominja na Pengovov opus, a gre za intimno, neposredno ljubezensko balado, ki ploščo pelje proti koncu, v spet drugam in poletje: »ne boj se dete, tvoja mama in tata sta tu. Ne boj se dete, tvoja mama in tata sta tu.« George in Ira Gershwin sta verjetno res najprimernejša za zaključek plošče o vselej legitimnem prevpraševanju bivanja, popotništva in tradicije. Sploh v časih, ki ni naklonjen nikomur in ničemur. Luka Gluvić v teh časih pošilja med nas pesmi o dnevih in nočeh, ki se od prvenca Vstopanje razlikujejo ravno po tem, da so že šle čez prag, da že potujejo. Kjer je Vstopanje zgolj tipalo, se Dnevi in noči suvereno gibljejo in točno vedo, kaj želijo povedati: ne zgolj praznih marenj o dveh polih ali diametralnih nasprotjih, to je samoumevno, pač pa se ta nasprotja dopolnjujejo tako v besedilih kot v glasbi. Če je Gluvić konec lanskega leta izdal Antologijo, v kateri je svoje teme izbral in sestavil v preglednico, lahko morda zdaj pričakujemo še knjižico z besedili. Kakršna Svobodna sorta je, je niti ne potrebuje, scena pa, prav tako zgodovina. In poglejte naslovnico: se še spomnite Billyja?