Tako je zdaj na svetu

Prvenec Primoža Vidoviča, filozofa in glasbenega publicista, brodnika po rekah šansona in samospevstva, je svojstvena izkušnja: diši po časih, ko se je beseda pri nas šele začela beležiti na papir, in hkrati deluje kot kronika »zdanjih in prednjih časov«, s poudarkom, da je vse to človeško. Vidovič je samospevski mojster, o tem že dolgo ni več dvoma. Ko poslušam njegovo Carmino humano, me spomin zanese v neko drugo carmino pa še neko drugo, tisti, ki potujejo po poteh pesmi in glasbe, bodo vedeli, o čem razmišljam. In sem šel za hec brskat po ploščah, iztaknil Orffa, se žalostil, da Dalmatin ni uglasbil svojega prevoda Biblije in da Trubar ni nikoli prijel kitare v roko, vsaj zgodovinsko izpričano ni, da bi jo. Vendar vse te asociacije niso docela fer, kajti Vidovičeva plošča je žlahtna in hkrati izrazito sodobna, a na žalost izpričuje, da se od onih časov, ki so tako imenitno poustvarjeni na ovitku, do teh zdaj mentaliteta življa ni bistveno spremenila. Morda so bili ljudje svojčas malce manj apatični, a sodobna zgodovina z izjemo nians ni nič kaj drugačna kot pretekla, polpretekla ... Na koncu dejansko velja maksima: Meum est propositum in taberna mori, »Meni je namenjeno v oštariji umreti«. Vidovič je imeniten in tehnično dovršen pesnik, satirik in pripovedovalec, obvlada izročilo ljudske pesmi vobče, ne zgolj domače, obvlada verzološke plati posla, jasna mu je zgodovina šansona in svetovne folk glasbe. Obenem ga ne moremo označiti za folkiča, samospevec je še vedno edina ustrezna oznaka, saj je širša in zajema vse tovrstne predalčke ter obenem poudarja samo poezijo, kar je zelo pomembno.

A pojdimo in medias res. Prva pesem: Golica? Ne ravno. Kitara in harmonika, unterli bas ..., Vidovič poje Kolesarsko. Spomnimo se časov, zdaj ko pred parlamentom udarjajo »wogi upokojenci«. Vidovič imenitno izrablja narodnozabavni šlagerski fazon za svoj namen. Nato pride, v bolj šansonski različici, na vrsto Hipokrat z Bogovi v belem, ki nekako v škodo pacientov in samih sebe nočejo sestopiti s svojih prestolov. Vidovič nikoli naravnost in ceneno ne vrednoti, zgolj razmišlja in s pretanjenim smislom za humor in interpretacijo slika situacije, ob katerih bi se bilo vredno zamisliti. A vino je bližje ustnicam kot tisti sentiment iz Mlakarjeve Puntarske, na katero tu pa tam povleče Vidovičev zvok. Tu je vse, kar mora biti, da podoba cajtgajsta postane celota: mati, golobček, lastovke in mostovi, naravni prirastki, abortus, gospeli, spirituali, usode, Cukrarna in Maša za bogataša, ki je morda najboljša, saj se globalistične kapitalistične mentalitete loti imenitno sakralno zvočno, kot se to spodobi. Zaključna pesem je krona te posebne plošče, ki je bogata z referencami ob pravem času in na pravem mestu. Slovanski in romanski melosi, ki se pridružijo variaciji en-ze harmonike iz uvodne pesmi, delujejo zelo prepričljivo in učinkovito podčrtujejo besedila, včasih kot unisono in največkrat kot kontrapunkt, kar zlasti dobro zaleže. Vidovičev glas je zdaj vznesen, zdaj šegav, kar je potrebno, da se sporočilo pesmi ustrezno usede. A Kdo si bo zapomnil ali Preden je našla pomlad, na primer, bi lahko pel tudi Zdravko Čolić ali Kemal Monteno. Ali Arsen. Ali, ne boste verjeli, Vlado Kalember, čigar pretresljivi slovanski sentiment (če ga v svojem registru seveda hoče vklopiti) bi odlično sedel v pesem Zapomnil. 

Vidovič je imeniten in tehnično dovršen pesnik, satirik in pripovedovalec, obvlada izročilo ljudske pesmi vobče, ne zgolj domače, obvlada verzološke plati posla, jasna mu je zgodovina šansona in svetovne folk glasbe. Obenem ga ne moremo označiti za folkiča, samospevec je še vedno edina ustrezna oznaka, saj je širša in zajema vse tovrstne predalčke ter obenem poudarja samo poezijo, kar je zelo pomembno. In tisti ustvarjalci, ki misijo, da je za humorni učinek dovolj pregrevati sto let star vic iz oštarije, se lahko iz Vidovičevih pesmi hitro kaj naučijo. Poslušalcev pač ne velja preveč podcenjevati.

Vidoviču in Matjažu Balažicu (harmonika) se pri barvanju zvočne slike pridružijo Lucie Dajčar (violina, kljunasta sopranino flavta), Timi Krajnc (kitare), Samo Ivačič (spremljevalni glasovi) in Franz Ferdinand II s prašičjim oglašanjem. »Človek iz Cukrarne« nas popelje na zanimivo in sploh ne sentimentalno potovanje, kakšnih dandanes ni veliko na voljo. Ploščo toplo priporočam kot nadomestek za računalnike, ki čakajo nekje v nekem skladišču. In namesto neskončnih jalovih sej in zborovanj v hiši slovenske državnosti na Šubičevi. In namesto neskončnih pohajanj po Trgu republike, ki ne prinašajo zaželenih učinkov oziroma ki zaželene učinke izničijo, ker je pač demokracija ... Če verjamete. Moč besede in glasbe je marsikdaj tarča posmeha in diskreditacij, a če spet pogledamo v zgodovino, je vseeno po svoje razlog, da imamo carmino humano. In da je butalščina vseh sort še vedno najmočnejši navdih za opravnomočenje teh ali onih zgodovin.