Techno perspektive

Ljubljanska neo industrial techno/hard techno ekipa KIBERNET KRIMINALITÄT je bila en tistih medkoronskih fenomenov na domači elektronski sceni, za katerega se je sprva zdelo, da je le muha enodnevnica, produkt karantenskega dolgčasa, frišnih, po socialnih omrežjih diseminiranih estetskih trendov (toaletni radio HÖR, ki je favoriziral najhitrejše techno odvode; TikTok videi, ki so te učili, kako plesati »po berlinsko«; modni trendi, kjer se BDSM oprema spremeni v modne dodatke; uporaba tipografij, ki izhajajo iz black in death metal tradicije itd.). Toda kmalu se je izkazalo, da je zadaj nek globlji drajv, iskrena motivacija po prevetritvi scene, vzpostavitvi neke resne platforme. Z inovativnimi pristopi so poskrbeli za nekaj precej zanimivih, tudi odmevnih rejvov v okolici prestolnice, ki so segli celo na strani portala 24ur. Leta 2023 so v Sežani sfurali svoj prvi festival Denial of Service, s klubskimi dogodki v Ljubljani pa so uspeli vzgojiti povsem svojo publiko. Jasno je, da je bila in je še vedno berlinska scena, v dobrem in slabem, tista referenca, na katero se obračajo za navdih. Njihova aplikacija »vratarstva« na dogodkih v klubu K4 morda v domačih razmerah izpade bolj kot neka estetska gesta, a lahko slutimo, da je zadaj nek pristen vzgib po oblikovanju skupnosti s sorodnimi senzibilnostmi. Za domačo ekipo lahko rečemo, da se bolj čutijo dediči generacijsko nekoliko bližjega SNTS-a, ki je te estetike zapakiral v sodobnim poslušalkam in poslušalcem bližjo formo, se skril za masko in kapuco v stilu Nazgûlov iz Gospodarja prstanov ter veliko dal na neko misterioznost, mistiko, okultnost. Ta steroidna epskost sodobnega hard industriala je po občutku veliko bližje nekim fiktivnim sountrackom za temačne fantazijske filme ali pa velikopoteznim death/black metal albumom kot pa estetskim izhodiščem in referencam iz 70. in 80. let, iz katerih so izhajali pionirji teh techno špur. Normalno, saj kultura, predvsem glasbena, na srečo nikoli ni statična. Vse se meša, pred leti najbolj nepredstavljive kombinacije pa postanejo nekaj vsakdanjega.

Njihovo ime je s povezavami s sorodnimi ustvarjalci in založbami onstran domačih meja kar hitro prodrlo v mednarodni prostor. Nekateri predstavniki njihovega kolektiva, predvsem producent in didžej Sub Terra, se je z raznimi izdajami, tudi za založbo nemškega velikana te scene, producenta SNTS-a, v zadnjih letih dejansko prebili v samo jedro mednarodne industrial/hard tecnho scene in zdaj redno nastopa na velikih prizoriščih po Evropi, od Rotterdama do Berlina, od Lyona do Sankt Peterburga. Brez začetne podpore domače ekipe, ki je stala ob njem, mu to verjetno ne bi uspelo. Založba KIBERNET KRIMINALITÄT je od leta 2020 založila 24 EP-jev in kompilacij različnih izvajalcev. Toda če za prve izdaje lahko rečemo, da so bile precej shematične, programatske, brez pretirane ostrine, se je njihov izrazni spekter v zadnjem času zadovoljivo razširil, četudi ostaja jasno zasidran v primarno zastavljenih okvirih. Zadnji EP njihovih varovancev, dvojca ASTWØ, recimo vključuje res dobro produkcijo Proton, Electron, Feferon, ki z melanholičnim melodičnim motivom, precej atipičnim za siceršnji založbin katalog, celo spomni na produkcije mojstra Blawana. 

Založba skuša to novo zrelost do neke mere ujeti na aktualni dvojni kompilaciji Perspective 00 in Perspective 01, ki prinaša dve plati njihovega izraza – nekoliko upočasnjenega, globljega, mestoma rahlo psihedeličnega techna, ter njihovega prepoznavnega neo industrial, hard techno »švajsanja«. Perspective 00 sestavljajo zanje presenetljivo »nenašponane« (135-145 bpm) in »mile«, če želite klasične, atmosferične, berghainske techno produkcije. Poleg Belgijca Daria Desaerja vključuje še tri domače avtorje: ETMOTHA s sicer repetitivnim, a zadovoljivo efektivnim »DJ toolom« It's Late and I Feel Horny; Obscura z brbotajočim, rahlo psihedeličnim komadom Boxed In, ter Variablea z osebnim favoritom Subjective Figure, ki izstopa s fino reverberiranimi sinti, ki delujejo kot tolkala. 

Na drugi strani Perspective 01 streže z deseterico produkcij z zanje bolj tipičnim, intenzivnim, nažigaškim zvokom. Za potrebe našega portala se foksirajmo zgolj na dela slovenskih producentov. Lucius Light v hiper-epskem komadu If The Moon Went Dark servira hard techno šponanje, ki z mistično »melodijo« mežika estetikam iz preloma tisočletja. Ofnana_pesa, ki ga poznamo iz raznih domačih metal bendov, v dark industrial bengerju Madhouse ponovno stavi na neizprosno distorzirane kicke in srhljive sinte, pri katerih sicer pogrešamo nekoliko več dinamike. As kolektiva Sub Terra pa me s produkcijo The Rot Is Consuming bežno spomni na enega najbolj specialnih techno komadov, Radiance, prvaka birminghamskega techna Surgeona (sklepam, da bi se tudi kar fino skupaj zmiksala). Tu se izkaže njegov izdelan občutek za zvočno sliko, predvsem skozi večplastne valove dopolnjujočih se saturiranih frekvenc.  

Zanimivo pa t.i. birminghamski zvok s kultno založbo Downwards Records in producenti Surgeonom, Femaleom in Regisom, ki so te zvoke začeli razisovati že nekje po sredini 90. let, še vedno obstaja v nekem vzporednem vesolju, pa čeprav si s sodobnimi neo industrial/hardtechno smernicami deli številne skupne lastnosti. Za domačo ekipo lahko rečemo, da se bolj čutijo dediči generacijsko nekoliko bližjega SNTS-a, ki je te estetike zapakiral v sodobnim poslušalkam in poslušalcem bližjo formo, se skril za masko in kapuco v stilu Nazgûlov iz Gospodarja prstanov ter veliko dal na neko misterioznost, mistiko, okultnost. Ta steroidna epskost sodobnega hard industriala je po občutku veliko bližje nekim fiktivnim sountrackom za temačne fantazijske filme ali pa velikopoteznim death/black metal albumom kot pa estetskim izhodiščem in referencam iz 70. in 80. let (industrial pionirji a la Throbbing Gristle, Einstürzende Neubauten, Coil itd. kot tudi grindcore, zgodnja industrial metal in nojz scene), iz katerih so izhajali pionirji teh techno špur. Normalno, saj kultura, predvsem glasbena, na srečo nikoli ni statična. Vse se meša, pred leti najbolj nepredstavljive kombinacije pa postanejo nekaj vsakdanjega.

Vseeno pa zadnje čase veliko razmišjlam o tem, kako se je v zadnjih, predvsem štirih letih, na vseh možnih glasbenih frontah med novimi generacijami navidezno vzpostavila neka diskontinuiteta med tistim, kar je bilo prej, in tistim potem… Ali je to zavestni upor starejšim generacijam ali samo posledica saturacije s preveč informacijami, zaradi katerih mreže vplivov in žanrskih genealogij postajajo nerelevatne, zabrisane, celo odvečne sodobnim poslušalcem, ustvarjalcem in didžejem, pa je tema za kako drugo priložnost.