02.08.2016

Tehnični pouk?

Solo prvenec vokalistke, tekstopiske, producentke in video umetnice Kaje Skrbinšek – Malidah, članice Liamera in Harshsida.

Žiga Pucelj

Lonely Souls

Malidah

Lonely Souls

samozaložba
2016

Malidah je psevdonim Kaje Skrbinšek, vokalistke, tekstopiske, producentke in video umetnice. V zadnjem obdobju deluje v projektih Harshside in Liamere, s slednjim letos intenzivneje tudi na odrih. Harshside je njeno sodelovanje z basistom Anejem Kočevarjem, zdaj že daljši čas na domači pop-rock sceni vseprisotnim glasbenikom, izrazitim tehnikom, ki igra ali je igral s številnimi domačimi zasedbami in posamezniki, denimo s Petrom Deklevo v zasedbi Adam, z Anavrin, Zoranom Predinom, Guštijem in mnogimi drugimi. Kočevar se pridružuje tudi Liameru, duu med Malidah in Andijem Koglotom, ki ga poznamo iz zasedbe Monowi Twins, glasbo pa je pripravljal tudi za različne filmske projekte in gledališče.

Kar naštete glasbenike druži in jih nenazadnje vodi v specifično polje muzik, v katerih trenutno ustvarjajo, je takšno ali drugačno sodelovanje v okviru zdaj žal umikajočega se inštituta SAE v Ljubljani. Malidah se lahko s ploščo Lonely Souls zahvali za znanje, ki ga je tam prejela od kolegov in somuzičistov v letih svojega študija. Plošča zveni temu primerno, podobno kot projekt Liamere. Omenjeni glasbeniki so nedvomno vešči studijske produkcije, obvladujejo aktualno računalniško programje, spretno delajo s sintetizatorji zvoka, vzorčenjem in živim izvajanjem elektronike. Njihovi zvočni izdelki so fino posneti in zmiksani, z vso ključno postprodukcijo na relativno visokem nivoju. Deloma se podajajo tudi onkraj glasbene produkcije, v izdelovanje novih digitalnih inštrumentov in efektov. Bolj ali manj sami skrbijo za grafični dizajn, video material in podobno v svojih projektih. Skratka, to je nov svet. Relativno dostopni sintetizatorji zvoka, digitalija, domači studii, prenosni računalniki, slušalke, pametni telefoni in fotografski aparati, klik sinhronizacije in sekvenciranje, vzorčenje, proženje, snemanje na terenu, procesiranje, efektiranje, digitalni reverbi, granulacija, kompleksni zvočni efekti in šminkerske srajčke. Lepe srajčke. Res lepe, brez heca.

Tudi zato Malidah z Liamerom in lastnim projektom na slovenski sceni v trenutku pusti močan vtis; drugi domači ustvarjalci nam preprosto še niso servirali takšnega angažmaja in zvočnosti, tako zelo v stiku s sodobnimi tehničnimi trendi na področju relativne žanrske sredine. So sorodna ustvarjanja, ki izhajajo iz undergrounda in od samoukov, so ustvarjalci, ki ustvarjajo na mejah alternativnih muzik. Malo ali nič pa je poskusov, ki bi naenkrat dišali po ljudskem popu in se vsaj pretvarjali, da sledijo zunanjim trendom.

Vendar smo sedaj z ocenjevanjem splošne klime okoli ustvarjalke in njenega okolja že zašli; njen solistični izdelek Lonely Souls namreč ni oziroma se ne zdi toliko poskus proti domači in tuji glasbeni (klubski, koncertni, festivalski, spletni, radijski …) infrastrukturi, ampak prej izpade kot nuja, kot eksperiment, kot rezultat intenzivnega osebnega naprezanja in vložka, kot intimna ekspresija. In ravno tu ga moramo začeti brati, ne da bi zgolj povzeli spremno štorijo – tisto, v kateri je Malidah osamljena duša in po kateri je njen glasbeni izdelek duhovni rezultat, čisti izraz njenega sveta. Čeravno si je avtorica morda v izhodišču želela prav takšne recepcije svoje plošče.

Najprej moramo tako odgovoriti na temeljno vprašanje: za kakšen glasbeni poskus sploh gre? Poslušanje Lonely Souls obvladujeta dve liniji: prva preprosto spremlja intrige in sredinsko močan estetski privlak Kajine zelo atmosferične, downtempo elektronske produkcije, druga se igra z daljnimi asociacijami na trende sodobnega ter že preteklega vokalnega popa. Ti dve liniji se skozi ploščo vseskozi prepletata in ustvarjata zaokroženo zvočno podobo, ki temelji na nostalgičnih obrazcih razpoloženj iz žanrskih svetov chillouta, downtempa in trip-hopa, do neke mere tudi kako desetletje sodobnejših manj klubskih in bolj ambientalnih basovskih struj. Plošča torej ne išče presežka sodobne žanrske muzike, temveč se igra v veliko manjšem, zasebnejšem peskovniku. Lahko bi rekli, da je ravno zato učinkovita, saj nenazadnje sloni na precej razdelanem zaporedju glasbenih motivov in vzorcev, ki s svojo zvočno sliko in razpoloženjem gotovo lahko vsaj hipno nagovorijo precej širok krog poslušalcev. Vendar je hkrati res tudi, da se ne premakne kam dlje od tod: Lonely Souls ne izraža glasbenih stremljenj onkraj relativno nevpadljive ter konceptualno neambiciozne postavitve. Glasbeno najmočnejši segmenti plošče sicer dajejo nekaj upanja; uvodna skladba Gold, denimo, se igra s prepričljivo vokalizirano melodično zasnovo, ki je bržkone najmarkantnejša točka celotnega izdelka, Fiasco je uravnotežena doza zvočno samosvoje inštrumentalne akordne progresije, nepresenetljivih, a lepo umeščenih semplov in globoko procesiranih okoljskih zvokov, medtem ko skladbi Lies in Lonely Souls že precej uspešno ustvarjata videz izoblikovanih pesmi, čeravno to nista. Žal pa ta potencial ostaja na ravni statistike. Ob intenzivnem in vztrajnem poslušanju najbolj preseneti (in hkrati frustrira) dejstvo, kako kratko pot so speljani domala vsi specifični motivi in ideje. Skoraj se zdi, kot da so namenoma ali po logiki procesa ustavljeni, zamrznjeni že med procesom oblikovanja, nastajanja. Kot da bi bili videzi dejansko funkcionalnih elementov, nastavljeni zato, da bi igrali določeno vlogo, ampak ne čisto zares, bolj tako za pokušino, za nekaj vmesnega.

Sklepamo lahko, da je Lonely Souls v svoji metodološki zasnovi in izvedbi predvsem tehničen projekt, rezultat tehničnega pouka, kot neke vrste šolsko delo, namenjeno izostritvi in izročku naučenega. Nuja intimne glasbene ekspresije, ki jo na Lonely Souls poda Malidah, je torej v glasbenem smislu nuja končne izvršitve določene pridobljene spretnosti. Njen rezultat je povsem prijeten izdelek, pravzaprav zelo fin na prvi posluh, najverjetneje bo privlačen za živo uprizoritev in bo vsaj do neke mere fasciniral. Domet tega Malidahinega izdelka pa bo vseeno dokaj ozek, lokalen, prodrl bo le tako daleč, do koder seže precej površinska fascinacija s posebno in izstopajočo domačo glasbo, medtem ko kot tehtni glasbeni poseg v polje kreativne produkcije ne more seči dosti dlje.