Temna repeticija

Ob poslušanju nove plošče zasedbe Leechfeast z naslovom Hideous Illusions se mi je nekajkrat zastavilo vprašanje, zakaj to zasedbo v Sloveniji le redkokdo pozna. Ko to ime omenim komu s podobnim okusom za glasbo, kot je moj, ta le skomigne z rameni. Verjetno že nekaj časa ni bilo slovenske glasbene zasedbe, ki bi bila na domačih tleh tako neprepoznavna. Kot zanimivost še to, da člani prihajajo iz nekaterih zasedb, ki so bodisi še aktivne ali pa so nehale delovati, denimo Paperplanecrush, Melete in Acrid Sunday. A tudi te na rodni grudi niso nič kaj bolj prepoznavne. Kaj temu botruje? Eden od razlogov je gotovo ta, da Leechfeast redko nastopa po Sloveniji, in drugi, da se je skupina očitno že na začetku zavestno odločila, da je domači prostori ne zanimajo, in se je odpravila na tuje. Seznam števila njenih nastopov je malodane fascinanten in vreden občudovanja predvsem zato, ker je kvartet v pogonu komaj dobri dve leti, a je v tem času prečesal že celo Evropo, in to večkrat. Skupina Leechfeast je zvesta D.I.Y. (Do It Yourself) načelu pri vsem, kar nosi njeno ime, in na tak način si zagotovi tudi nastope na tujem. Predvsem gre za izmenjavo zasedb v stilu: mi uredimo nastop tebi, ti pa nam vrneš uslugo na domačih tleh. In usluga na uslugo prinese turnejo. Takšen način je v veljavi zadnjih nekaj let, zasedbe pa brez tega praktično skorajda ne morejo zasnovati turneje.

Kot rečeno, je kvartet Leechfeast dejaven približno dve leti, v tem času pa je izdal tri nosilce zvoka. Prva plošča, ki nosi isto ime kot zasedba, je izšla na dobri stari kaseti, nato sta se dve skladbi znašli na albumu, pri katerem so sodelovale še tri druge zasedbe, album Hideous Illusions pa je povsem sveža zadeva. Zasedba se je pred tem iz kvinteta skrčila na kvartet, kar pomeni, da so zdaj v zasedbi bobnar, bas kitarist, kitarist ter vokalist, medtem ko je prej zvočno sliko dopolnjevala še dodatna kitara. Prav zanimivo je, da je novi material kljub šestim strunam manj še močnejši od predhodnih.

Glasba, ki jo ustvarja Leechfeast, je zadnjih nekaj let izjemno popularna na evropskih tleh in je dosegla tudi Američane. Njene korenine kaže iskati v Veliki Britaniji, kjer se spotaknemo ob veteransko skupino Black Sabbath, ki je pionir počasne in temačne godbe. V teku let se je iz tovrstne glasbe razvilo precej različic, ta hip najprepoznavnejša oziroma najpopularnejša pa je počasna sludge/doom metal koračnica, ki je v primeru Leechfeast križana še z black metalskim izročilom, kar gre pripisati predvsem vokalni formi. Zaradi same atmosfere, ki se v posameznih skladbah gradi postopoma, pa je celota prepojena z močnim psihedeličnim prizvokom.

Težko bi rekli, da vsebuje izraz skupine Leechfeast širok nabor raznoraznih nastavkov. Dejansko imamo opravka s težkim minimalizmom. Vendar ponuja ta minimalizem ogromno glasbe, ki je sestavljena predvsem iz preproste ritmične podlage, linearnega vokaliziranja ter neskončnega kitarskega rifanja. V posameznem komadu lahko morda slišimo le rif ali dva, redko pospešitev ritma, medtem ko je vse ostalo repeticija v izjemno počasnem tempu, ki mu ni in ni videti konca. Prav to so tudi bistvene karakteristike tovrstnega glasbenega izraza: snovati z minimalnimi nastavki in doseči maksimalen rezultat.

Plošča Hideous Illusions je zanimiva še po nekaterih drugih plateh. Fantje so nanjo uvrstili štiri skladbe, ki so v povprečju resda dolge dobrih šest minut, vendar je glede na dokaj linearen izraz teh šestindvajset minut glasbe povsem dovolj. Očitno je to tista dolžina, ki ravno še dovolj pritegne poslušalca, da vztraja do konca. Zanimivo je tudi sozvočje vseh prisotnih inštrumentalistov ter vokalista. V produkcijskem pogledu so ustvarili takšno sorazmerje, da je glasba zelo živa, vse je medsebojno prepleteno, in kar se tiče produkcije, bi težko dosegli boljši rezultat. Surovo v najbolj pristnem pomenu besede. Lahko bi rekli produkcija skoraj brez higienskega minimuma. In počasni, trpeči in nasploh temni muziki nekako ne pritiče nič drugega kot kosmat zvok. Brez olepšav, nabildanosti in ostalih kičastih okraskov, kakršnih se povsem brez potrebe oklepa velika večina tovrstnih zasedb. Leechfeast očitno pač ne cilja na velike radijske postaje in na še večje koncertne odre. Vendar si po drugi strani lahko zamislimo tudi to, da Leechfeast te skladbe izvaja za množico ljudi na velikem stadionu in zverinskem ozvočenju.

Za konec bi lahko rekli, da če je dvojec Silence priredil subtilno glasbeno spremljavo za konec sveta, je kvartet Leechfeast priredil najbolj surovo možno glasbeno spremljavo za konec sveta. Takorekoč glasbo, primerno za filme katastrofe.