Testament brez dedičev

Po treh albumih je ena stvar jasna: Matter (oziroma po novem Better) je Janez Janša slovenske alter scene. Je namreč edini bend, ki mu ob skoraj vsakem posegu v naš glasbeni mikrokozmos, naj bo ta še tako majhen in incestuozen, uspe razdeliti mnenja in dvigniti prah, ki polni usta ogorčenih hejterjev vseh generacij. Mnogi alter pravoverci tudi pol desetletja po izidu najbolj epohalnega slovenskega komada minule dekade niso uspeli ponotranjiti paradigmatskega premika v polju domače neodvisne scene, ki je fokus z dolgoletnega primata družbenokritične kitarske muzike prenesel na estetizirani trap hedonizem. Včasih se zdi, da smo priče sodobni varianti kulturnega boja med staroslovenci in novoslovenci s konca 19. stoletja. Matter je ena redkih slovenskih zasedb, za katero je folku resnično mar, bodisi zato, ker jo kujejo v zvezde, bodisi sovražijo z dna srca, in morda edina, ki gre nekomu tako na kurac, da bo ob petih zjutraj na spletni strani Radia Študent napisal pijanski rant, zakaj. Kritiki se je torej lotevajo kot fenomena, ki predstavlja obraz degeneracije sodobne slovenske glasbe. Feni skupine, ki se delijo na tiste, ki so del njene klike, tiste, ki bi radi bili del njene klike, in tiste, ki jo diskretno opazujemo in cenimo od daleč, pa jo vidijo kot zasedbo, ki je slovenski pop ponesla v 21. stoletje. Z Meduzami je iz stekleničke za vselej spustila dolgo vklenjeni duh urbane slovenske mladine, ki je bila prej talec hip hop in rock klišejev predhodnih generacij oziroma nišnih subkulturnih scen. Toda pet let kasneje se zdi, da je ta isti urbani duh talec bendove danes že standardizirane urbane govorice, ki je postala sinonim za sleng mlade etablirane ljubljanske »kulturne elite«. Produkcije Levanaela, Tsujigirija ter gostov Krilca, Shaa in Niksona so izraz mojstrskega občutka za ravnotežje med dostopnimi in bolj eksperimentalnimi aranžmaji. Beati so seksapilni, navdahnjeni in razgibani, občasna raba samplov, denimo jazz standarda Jeepers Creepers v epilogu Na robu, pa je zadovoljivo sveža v svojem pristopu. Nasploh ima album par res močnih momentov, predvsem v hitičih Misli nate, Nežno kruti sveti in Testament ljubezni. V njih se občuti novoodkrita pop senzibilnost, ki jo v bend prinaša Tsujigiri, kar zelo pozdravljamo. Jeba nastane, ko se resneje posvetimo vokalni oziroma tekstni dimenziji.

Trojici Dachu, Tunji in Levanaelu se pri projektu pridružuje član zasedbe Your Gay Thoughts, producent, glasbenik in didžej Gregor Kocijančič, ki je v zadnjih mesecih začel izdajati muziko pod psevdonimom Tsujigiri. Svojo spolirano futuristično zvočno podobo na meji med emotivnim pesmopisjem Jamesa Blaka in estetiko skandinavskega umetniškega trapa v duhu Young Leana, ki jo zaznamujejo androgini kibernetski autotune vokali in sveži producentski prijemi hrvaškega talenta Shaa, je Kocijančič prenesel v zvočni svet kamniške trojke. To ni edina novost, ki jo prinaša sodelovanje med dolgoletnimi prijatelji, ki so prvič združili moči pri komadu 1000 kristalov s prvenca Amphibios (rx:tx, 2016). Tako v spremembi imena kot v ambicioznem naslovu albuma se skrivajo poskusi oblikovanja neke bolj daljnosežne narativnosti. Tovrstna pompoznost je seveda odkriti napad na pregovorno podalpsko skromnost, ki rada viha nos nad vsakršnim poskusom preseganja družbene uravnilovke. K temu prištejte še vpletanje Platona in grške filozofije skozi poezijo Kocijančičevega očeta, filozofa, pesnika, esejista in prevajalca Platonovega opusa Gorazda Kocijančiča. Če bi poteza v tujini izpadla kot pristni moment med sinom in očetom, pa se pri nas, posebno ko gre za otroke pomembnih slovenskih osebnosti, zaradi številnih precedensov hitro porajajo vprašanja o nepotizmu, četudi zanje ni razloga. Take sodbe prepuščamo varuhom slovenske morale, nas zanima nekaj drugega.

Problem albuma Testament ljubezni je očitni preskok iz sveta kamniškega psevdo-gangsta trapa, ki je občasno doživel momente pesniške lucidnosti in nas mimobežno povezal s transcendenco, v svet umetniške pop glasbe, ki kar poka po šivih v svoji nabuhli samoreprezentaciji, utelešeni v treh izrazito estetiziranih videospotih. Za primerjavo vzemimo prehod iz punka v post-punk ob koncu 70. let, ki ga je estetsko zaznamoval premik iz iskrene neposrednosti v veliko bolj sofisticirano podobo in intelektualistično sporočilnost. Podobno bi lahko trdili za trap. Če je bil izvorni trap poskus demistifikacije glasbe, ki razen čutnega ekscesa in obljube bogastva, torej afirmacije neoliberalizma, ne obljublja ničesar, pa je evropski trap poskus ponovne mistifikacije tega žanra. Better je tukaj šolski primer umetniškega ali, če želite, pesniškega trap popa. Produkcije Levanaela, Tsujigirija ter gostov Krilca, Shaa in Niksona so izraz mojstrskega občutka za ravnotežje med dostopnimi in bolj eksperimentalnimi aranžmaji. Beati so seksapilni, navdahnjeni in razgibani, občasna raba samplov, denimo jazz standarda Jeepers Creepers v epilogu Na robu, pa je zadovoljivo sveža v svojem pristopu. Nasploh ima album par res močnih momentov, predvsem v hitičih Misli nate, Nežno kruti sveti in Testament ljubezni. V njih se občuti novoodkrita pop senzibilnost, ki jo v bend prinaša Tsujigiri, kar zelo pozdravljamo. Jeba nastane, ko se resneje posvetimo vokalni oziroma tekstni dimenziji. 

Tsujigiri namreč v bend ne vnaša dovoljšne vsebinske svežine, da bi album odpiral pravo novo poglavje. Svojo patosa polno artikulacijo, ki je pogosto pretirano nejasna in na posluh nespontana, prilagaja že uveljavljenim flowom Dacheve in Tunjove lirike, ki je med slovensko mladino zdaj že ponarodela, tako kot pesmi Kreslina med starejšo populacijo. Jezik tvoje mame je namreč materinščina, jezik tvoje male pa matterinščina. Verzi albuma Testament ljubezni tako kljub vključitvi fragmentov Kocijančičeve poezije, balkanskih idiomov in naključnih italijanskih besed v svojih že znucanih nadrealističnih podobah, medmetnih asociacijah ter literarnih, filmskih, glasbenih in drugih popkulturnih referencah pogosto izpadejo kot utrujeni klišeji. Džeko pred blokom, Pitagora, Most na Drini, Luci na nebu z diamanti, DJ Rashad, Bikofe, Magda in Božidar, Božidar Jakac, čke pi, Konstantinopolis, Kamnik, Zanzibar, Milano … K temu prištejete še hedonistične prizore iz ljubljanskega nočnega življenja, anekdote o psihedeličnih odisejah ter poskuse sodobne erotične poezije in pred vami je tipičen Matter imaginarij. Če komad Džeko prinaša vsaj slutnjo družbene kritike, ki kljub hudemu Krilčevemu beatu ostaja lirično švoh, pa preostale komade zaznamuje skoraj solipsistična samonanašalnost, ki ne dopušča parodije, sarkazma in distance do lastne samomitologizacije. Predvsem je težko razumeti, zakaj poudarek še naprej neironično ostaja na imperativu biti kul v očeh slovenske urbane glasbene javnosti, ki jo pretežno sestavljajo srednješolci in študenti z območja Ljubljane. 

Pri navezavi na urbano ter prej omenjeni punk se pri obravnavi projekta Better poraja umestno vprašanje ciljne publike; upam, da me ne bodo obsodili ageizma. Yung Lean je kot utemeljitelj tovrstnih emotivnih artističnih odvodov trapa pri štiriindvajsetih letih že veteran žanra, ki ga pretežno konzumirajo zoomerji in pozni milenijci. Njegov hit Ginseng Strip 2000 je star že sedem let! Možje iz vrst Better so nekje na koncu svojih dvajsetih oziroma v zgodnjih tridesetih, njihova publika pa ostaja pretežno srednješolska in študentska mladež. Zdaj pa si predstavljajte, da bi na koncu 70. let ali začetku 90. let v kontekstu punka in rejva definicijo tega, kaj je kul, relevantno in urbano, aktivna mladina prepuščala trideset- in večletnim likom. In drugič, pomislite, koliko radikalnih estetskih prelomov se je v kitarski muziki zgodilo, denimo, med letoma 1977 in 1984 ali v svetu plesne elektronike med letoma 1988 in 1995. Skozi celotno obdobje prevlade trapa zadnje dekade pa razen minimalnih odklonov v hrupnejše, umetniške, countryjevske ali popovske odvode praktično nismo doživeli nobenih oprijemljivih estetskih ali svetovnonazorskih premikov. V skladu z gibanji ciklov glasbenih trendov minulih dob bi moral biti 808 trap že zdavnaj passé. V času, ko se memi, internetni izzivi, aktivistični heštegi in drugi trendi menjajo na tedenski ravni, en sam žanrski okvir že skoraj desetletje ohranja monopol nad definicijo kulske urbane muzike. Ali če parafraziramo Slavoja Žižka oziroma Fredrica Jamesona, katerima izmenično pripisujejo kultni citat o kapitalizmu: »Lažje si je predstavljati konec sveta kot pa konec prevlade trapa.«  

Ne glede na vse pomisleke M/Better v svojih rokah še naprej drži žezlo mojstrov urbane govorice. Kot osamosvojitelj in ambasador slovenskega urbanega duha bend ostaja eden redkih resnih predstavnikov sodobne slovenske urbane muzike. Toda kot so izpostavili nekateri spletni komentatorji, je Testament ljubezni morda znanilec konca najvitalnejšega obdobja njegove sage, četudi je menda v pripravi že novi Better album. Prihaja čas, ko bo moral plamenico urbane muzike, ki je bila doslej ob redkih mariborskih in drugih provincialnih izjemah zamejena na relacijo Ljubljana–Kamnik, počasi prevzeti nekdo, ki zmore preseči in nadgraditi sicer res zavidljivo dediščino, ki jo je trojka Matter pustila na plečih sodobne slovenske popularne muzike. Toda dedičev Testamenta ljubezni za zdaj še ni videti na obzorju. Na koncu postavimo klicaj še ob nedavnem sodelovanju zasedb Matter in MRFY pri komadu Zonzei, ki v primerjavi z relativno estetsko stagnacijo tu recenziranega albuma predstavlja nesluten, zelo všečen in spodbuden korak naprej, zato si tudi pri tej navezi obetamo še kak resnejši podvig. Takoj se podpišem pod futuristični pop punk revival z Better in MRFY na čelu.