Timotej Kosovinc v Botaničnem vrtu

Kar deset let sem potreboval, da sem tega kitarskega, skladateljskega in pedagoškega 30-letnika srečal na koncertnem odru. Timotej Kosovinc sicer že dalj časa živi in (po)ustvarja na Dunaju. Na tamkajšnji Univerzi za glasbo je diplomiral iz kitare, kompozicije in glasbene pedagogike, zdaj pa je doktorski kandidat s področja glasbene analitike in Haydnove simfonike (prek 100 simfonij; mentorica Margaret Saary). Za svoje izjemne študijske uspehe je leta 2019 prejel častno nagrado avstrijskega Zveznega ministrstva za izobraževane, znanost in raziskovanje, ki jo podelijo petdesetim najboljšim absolventom z vseh študijskih smeri na območju Avstrije. Večer je v izvedbenem in avtorskem delu prinesel retrospektivo tako Kosovinčevih skladb kot tudi nekaj popularnih hitov v izvirnikih in priredbah, seveda s poudarki na kitari. Očitno tudi Kosovinčeva avtorska glasba izvira iz njegove kitarske poustvarjalnosti. Tu je namreč najbolj doma. In kot sam pravi o svojih skladbah, gre po eni strani za »razvedrilno« glasbo, za glasbo ambienta in čustev, gre pa tu pa tam tudi za zapletene kompozicijske strukture in različne načine obravnav glasbenega gradiva.

Na sporedu koncerta v tropskem rastlinjaku ljubljanskega Botaničnega vrta, kamor nas je pregnalo deževje in povabil prijazni vodja, dr. Jože Bavcon, je bila večinoma Kosovinčeva avtorska glasba, ne kot izključna, ampak vodila tema, tudi z gosti, ki jih je na koncert povabil glavni protagonist. Ta je na prizorišču kot avtor in kitarist ostal več kot uro in četrt dolgega koncerta brez premora. Poleg uvodne solistične kitarske glasbe v izvedbi prvega akterja večera (Pismo in Trenutek) je bila na sporedu glasba za inštrumentalne due, v katerih so se menjavali kitaristi, saksofonista, violončelist in pevec. Kosovinc je najuspešnejši na področju inštrumentalne glasbe in koncertnih zasedb, in kanček vsega tega smo slišali tudi tokrat. Z violončelistom Bernardom Brizanijem smo slišali Kosovinčevo Cavatino in priredbo ene izmed Pesmi brez besed Mendelssohna Bartholdyja, s sopranskim saksofonistom Andrejem Omejcem Kosovinčev duo s kitaro Za Lea ter Nubes de Buenos Aires iz Dos Aires Candomberos Argentinca Maxima Diega Pujola, s kitaristom Izidorjem Erazmom Grafenauerjem Kosovinčevo Sladko melanholijo in priredbo Španskega plesa iz opere Kratko življenje za dve kitari Španca Manuela de Falle, v še enem duu pa sta nastopila kitarist Nejc Kuhar in Kosovinc ter izvedla dvoje del Brazilca Egberta Gismontija in Dušana Bogdanovića, Američana s srbskimi koreninami. Drugi sopranski saksofonist, Jan Gričar, je s Kosovincem izvedel dve deli iz popularnega Nightcluba Argentinca Astorja Piazzolle, da bi večer lahko sklenili aktualno in sodobno z nastopom šansonjerja Tomaža Hostnika. S Kosovincem sta izvedla dvoje Hostnikovih del, Lbeznska in Morje. 

Večer je v izvedbenem in avtorskem delu prinesel retrospektivo tako Kosovinčevih skladb kot tudi nekaj popularnih hitov v izvirnikih in priredbah, seveda s poudarki na kitari. Očitno tudi Kosovinčeva avtorska glasba izvira iz njegove kitarske poustvarjalnosti. Tu je namreč najbolj doma. In kot sam pravi o svojih skladbah, gre po eni strani za »razvedrilno« glasbo, za glasbo ambienta in čustev, gre pa tu pa tam tudi za zapletene kompozicijske strukture in različne načine obravnav glasbenega gradiva. Kosovinčeva glasba je poslušljiva in v njej je toliko prisoten, da jo izvedbeno in v večini primerov mimogrede obvladuje na koncertnem odru tudi na pamet. Vsekakor je to popolnoma profesionalen odnos najprej do samega sebe in potem še do občinstva, ki se ga je v ljubljanskem Botaničnem vrtu nabralo zelo lepo število. Na tem desetem tradicionalnem poletnem koncertu so se zbrali enakovredni, bolj ali manj mladi vrhunski slovenski glasbeniki, raztreščeni po skoraj celotnem evropskem prostoru. In nikomur ni Kosovinčeva glasba tuja. Kosovinc si po tem koncertu gotovo lahko obeta še veliko nadaljnjih uspehov.