Tina Lešničar: Kultura je zavezana, da se odziva na družbena dogajanja

Tina Lešničar, po izobrazbi kulturologinja, spremlja glasbo in druge umetniške prakse od mladih nog. Nenazadnje ji je bil občutek za lepe melodije položen v zibelko, zato ne čudi, da se je tudi profesionalno zavezala prav glasbi. In filmu. Kot dolgoletna specializirana novinarka, kritičarka in komentatorka časnika Delo je javnost obveščala o kulturnem dogajanju, svojo sled pa je med drugim pustila s serijo člankov o generaciji mlajših jazzovskih glasbenikov, ki jo je izpisala pred dobrim desetletjem. Lahko bi rekli, da se je takrat znašla ob pravem času na pravem mestu, seveda s pravo mero radovednosti in poznavanja žanra. Na ta način je prisostvovala in zabeležila, vsaj malce pa tudi spodbudila razvoj slovenskega jazza, katerega pomlad je sicer pričela brsteti že sredi prvega desetletja novega tisočletja, s pionirjem saksofonistom Juretom Puklom. Slednji bo na sklepnem dogodku nastopil tudi na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana, ki je že šestinšestdeseti po vrsti, kar je lep povod za poglobljen pogovor z novo programsko vodjo jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu, ki je obenem umetniška direktorica Jazz festivala Ljubljana. 

Obe vlogi je prevzela lansko pomlad. Po uspešno zaključeni prvi sezoni dogodkov pod njenim kuratorstvom in tik pred drugo smo jo povprašali o izzivih, s katerimi se sooča na novi funkciji, o spremembah, ki jih želi vpeljati in tako dati slovenski glasbeni sceni še več navdihujočega vetriča. Dotaknili sva se tudi njenih pogledov na polje umetnosti, ki so morda zaradi njenega prejšnjega novinarskega delovanja precej odprti in sprejemajoči. Zavedajoč se, da umetnost oblikujejo tako glasbeniki in promotorji kot obiskovalci, daje upanje, da bo kakovostna glasba v prihodnje uspela vnovič nagovoriti širšo množico ljudi in bo s tem postala sredstvo komunikacije in gradnje svetlejše prihodnosti. Več projektov letošnjega programa navdihujejo besedila, eseji, poezija, skripture in metateksti, ki glasbo vpenjajo v določen kontekst, pri čemer gre bodisi za kontekst upora, protesta, osvoboditve, jazza kot kontrakulturnega gibanja ali kritičnega odziva bodisi za odgovor na aktualno ameriško politiko ali posledice južnoafriškega apartheida. Vsem je skupno, da so nastali iz nuje po odzivu na današnje izzive. In ta odziv je kritičen, brezkompromisen, neposreden umetniški izraz.

Za tabo je prva sezona kuriranja programov v sklopu jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu, pred nami pa druga izdaja Jazz festivala Ljubljana, ki si ga pripravila skupaj z Borjo Močnikom. Lani sta se poklonila tradiciji, katere iztočnice pa so vaju pri oblikovanju festivala vodile letos?

Ne gre toliko za poklon tradiciji kot za dolžno spoštovanje častitljive dolgoletnosti festivala, ki letos obhaja 66. leto in velja za jazzovski festival z najdaljšo neprekinjeno tradicijo v Evropi. Z njim čutim posebno osebno povezanost, saj je moj dedek, Mojmir Sepe, igral na prvi ediciji festivala, ki je takrat potekal na Bledu. Moja vloga umetniške direktorice temu doda še veliko odgovornost.

Sicer bi rekla, da programske smernice narekujejo kar glasbeni tokovi sami. Več projektov letošnjega programa navdihujejo besedila, eseji, poezija, skripture in metateksti, ki glasbo vpenjajo v določen kontekst, pri čemer gre bodisi za kontekst upora, protesta, osvoboditve, jazza kot kontrakulturnega gibanja ali kritičnega odziva bodisi za odgovor na aktualno ameriško politiko ali posledice južnoafriškega apartheida. Vsem je skupno, da so nastali iz nuje po odzivu na današnje izzive. In ta odziv je kritičen, brezkompromisen, neposreden umetniški izraz. Ko pogledamo letošnji program, so na prvi pogled kritična, angažirana besedila najbolj prisotna pri aji monet, saj je pesnica, mojstrica govorjene besede (spoken word), raperka, zato njene teme segajo k družbenim krivicam, sistemskemu nasilju, a tudi k podnebnim spremembam, ljubezni, materinstvu ter konceptom skupnosti. Meshell Ndegeocello je navdihnil afroameriški pisatelj in družbeni kritik James Baldwin, v svojem projektu pa črpa iz njegovega osebnega ter elokventnega premisleka o individualnih in kolektivnih posledicah sistemskega rasizma, medtem ko dajejo blues-gospelovski glasbeni osnovi dodatno konotacijo ključni poudarki prav Baldwina pa pisateljice Audre Lorde in Martina Luthra Kinga ml. Trio Tarbaby, ki ga sestavljajo Orrin Evans, Eric Revis in Nasheet Waits, s starosto avantgarde, Davidom Murrayjem, ni tako ekspliciten, vendar nujnost ustvarjanja, angažiranosti in političnega naboja ter kolektivno frustracijo izraža skozi glasbo – brez besed, morda le s kakšnim vzklikom. Tudi mimo tega se ta sestav projektov loteva premišljeno in konceptualno; novi album You Think This America tria je aktualen odziv na kontekstualizacijo stanja v Združenih državah Amerike. V svoj nastop bodo glasbeniki gotovo uvrstili del repertoarja z albuma, ki ga je navdihnilo delo in življenje Frantza Fanona, filozofa in misleca z Martinika, ki je razmišljal o psihopatologiji kolonializma. Enako zanimiv in pomensko podkrepljen je program Cecile McLorin Salvant, ki k nam prihaja prvič, tako kot Meshell Ndegeocello, Brandee Younder in aja monet. 

Če strnem, festival po dnevih zasleduje tri poti: ameriško, južnoafriško in britansko. Tako gostimo dva umetnika mlajše generacije afriških jazzistov. Nduduzo Mahkathini je pianist, producent, učitelj in preučevalec dekolonizacije, ki v eroziji spomina obnavlja staroselsko izročilo, njegova glasba pa je sestavljena iz skic jutrišnjega dne. Njemu ne gre toliko za politiko kot za duhovno komunikacijo med generacijami. Bobnar Asher Gamedze se v različnih kolektivih – sodeloval je tudi z Mahkathinijem – vedno ukvarja s temama upora in antikolonializma ter z njuno pomočjo skuša rušiti idejo kulture kot nečesa statičnega, determiniranega. Oba bosta nastopila na zadnji festivalski dan, v soboto. Z njima bom pred koncertom vodila pogovor, saj sta izredno navdihujoča, poglobljena sogovornika. 

Ob vsem doslej naštetem je tu še nekaj poudarkov iz parka: iz Velike Britanije prihaja mlada falanga novojazzovskega gibanja Flock in Yazz Ahmed, iz Švice zasedba Sc'ööf, letošnji umetnik v rezidenci je Boštjan Simon, ki bo svojo raznovrstnost in široko dojemanje glasbe predstavil z nastopi v treh zasedb, Jaka Berger se bo na oder povzpel v mednarodnem kvartetu, Boštjan Gombač pa bo v duetu z Nejcem Škoficem razveselil otroke. Poleg tega bo petkov večer postregel z DJ programom, zaključni udarni kombo pa bo v kolektivnem odmevu odjeknil pod vodstvom Jureta Pukla s pridruženimi gostujočimi glasbeniki. Na tem mestu naj omenim še, da smo izbor mladih glasbenikov na malem odru pod drevesom tokrat pripravili v sodelovanju z Akademijo za glasbo, Zavodom Sploh, Defonijo, Inštututom .abeceda in KD Jazz Velenje.

V povezavi z Jazz festivalom Ljubljana in dogodki v Cankarjevem domu velja upoštevati, da je tvoj dolgoletni predhodnik Bogdan Benigar v času priprave programov uvedel številne novosti, ki dandanes veljajo za ustaljeno ponudbo v Ljubljani in so zaznamovale vsaj nekaj generacij. V mislih imam programski sklop Cankarjevi torki, abonmajski cikel Glasbe sveta, enodnevni festival slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice pa selitev dela programa Jazz festivala Ljubljana iz dvoran na prosto, v Park Sveta Evrope. Poleg tega da so bili slednji koncerti nekaj časa brezplačni, se je jazz odprl in postal dostopen tudi širši množici ljudi. V kolikšni meri si kot vodja programa jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu zavezana slediti že začetim in utečenim, preverjenim smernicam in kje vidiš prostor za napredek, tudi svobodo za uvedbo morebitnih sprememb?

Menim, da kar ni zlomljeno, ne popravljaj. Nesmiselno bi bilo cikle, ki so med publiko sprejeti in prepoznavni, ukinjati, jih pa še vedno lahko programsko in konceptualno osvežimo. Vsak programski vodja program zaznamuje s svojo širino in globino. Uvedba mini festivala Zvončki in trobentice v Cankarjevem domu je pred enajstimi leti sovpadla s pomladjo domače jazzovske scene, ki sem jo tedaj še kot novinarka na Delu beležila v člankih, na koncu pa ujela v dokumentarni film Čas za improvizacijo. Da bi kandidatov za ta festival kdaj zmanjkalo, me ni strah. Nova generacija jazzistov, ki študira na tujih glasbenih akademijah, od nedavnega pa tudi na naši, je dejavna in navdihnjena. Enako lahko trdim za podmladek domače etno scene, ki je z mojim prihodom dobil prostor v Cankarjevem domu v oktobrskem terminu, ko festival Godibodi pod kuratorstvom Janeza Dovča razgrne letino preteklega leta. Tako je pomladno jazzovsko brstenje v kontrapunktu z jesenskimi etno plodovi.

Na splošno je najboljši poligon za uvajanje sprememb in novosti jazzovski festival, ki je dolga leta v celoti potekal v Križankah, se postopoma selil v Cankarjev dom, kjer se je za kratek čas povsem zaprl, potem pa spet stopil na plano v Parku Sveta Evrope. Zadnja leta ti dogodki niso brezplačni, ker ambicioznejši program narekuje plačljivost, vendar ostajajo s prijaznimi cenami za dnevne vstopnice enako dostopni širši množici ljudi. Klasična festivalska forma ni več ustrezna in menim, da se mora festival prilagajati času in družbenim spremembam oziroma jih mora odražati. Ni dovolj, da ponuja revijalen pregled bere preteklega leta, ampak mora biti predvsem prostor povezovanja, druženja skupnosti, refleksije in dialoga, in sicer na več ravneh: med umetnikom in občinstvom, med preteklostjo in prihodnostjo ter med posameznikom in družbo. Prepričana sem, da je delno že iz lanskega, zagotovo pa iz programa letošnjega Jazz festivala Ljubljana čutiti moj pečat. Poleg tega po novem letu v dvorano Alme Karlin prihaja nov literarno-glasbeni cikel intimnejših koncertov, ki navdih iščejo v poeziji, govorjeni besedi in različnih (kon)tekstih, medtem ko premišljujem tudi o kakšni žanrski popestritvi, ki sega onkraj jazza, etna, popa, pa o rezidenčnih programih, naročenih delih, koprodukcijah s sorodnimi institucijami iz tujine ter o vznemirljivih sodelovanjih z našimi društvi, zavodi in nevladnimi organizacijami.

Ali se je, odkar si prestopila iz obiskovalke v ustvarjalko programa, tvoj pogled na Cankarjev dom kakorkoli spremenil? V kakšnem odnosu si bila z njim pred tem? Gre za ustanovo, ki te je kulturno in s tem profesionalno oblikovala ali pa so tvoje korenine drugje?

V Cankarjev dom sem ves čas vstopala kot profesionalna obiskovalka, kot novinarka, ki kritično motri program in premišljuje o njem, pa naj gre za glasbeno ali filmsko umetnost, kar sta bili glavni področji mojega novinarskega fokusa. Verjetno imamo do programa v Cankarjevem domu vsi zahtevnejša, strožja merila in višje standarde, v Cankarjevem domu pričakujemo vrhunskost. Z druge strani – od znotraj – je moj pogled enak.

Še en prostor, kamor si redno zahajala na nekoč legendarne jam ponedeljke in te je zaznamoval, je Jazz Club Gajo, kjer se je porodila zamisel o seriji člankov o jazzovskih glasbenikih takratne mlajše generacije ter kasnejši dokumentarni film Čas za improvizacijo, ki si ga pripravila v sodelovanju z Janezom Stucinom. Predvidevam, da je bil tvoj namen prvenstveno podpreti slovensko jazz sceno, medtem ko tvoja vloga zdaj sega tako k podpori slovenske scene kot k bogatenju te z gostovanji tujih glasbenikov. Kakšno je razmerje med tema poloma?

Razmerje, če gledamo vse žanre, ne le jazz, je gotovo v prid domači glasbeni sceni. Podpora slovenski ustvarjalnosti navsezadnje tudi je poslanstvo naše največje kulturne institucije in želela bi, da bi bil Cankarjev dom še naprej dom naših glasbenikov, v katerem lahko v najugodnejših razmerah ter ob podpori profesionalne in kakovostne tehnične službe in službe za odnose z javnostjo predstavljajo nove projekte na najvišji ravni. Da bi prav pri nas premierno predstavljali nove albume, da bi z našo podporo zasnovali in uresničili nove projekte ter da bi z našo pomočjo spletli nova ustvarjalna poznanstva, tudi in predvsem z glasbeniki iz tujine.

Vidiš svoje preteklo novinarsko delo pri vsem tem kot prednost?

Vsekakor. Ne le zaradi poznanstev, ki jih imamo zaradi narave dela novinarji veliko, pač pa tudi zaradi načina razmišljanja, iskanja pomenov, kontekstualizacije. Glasbe nikoli nisem le poslušala, ampak sem jo skušala vpeti v prostor in čas, jo razumeti, prisluhniti globljim težnjam umetnika ter svoje vedenje in občutke ob glasbi približati bralcu. Zdaj to isto počnem kot vodja programa.

Na kakšen način izbiraš izvajalce? Upoštevaš lastno mnenje in presojo o tem, kaj je kakovostno in kaj bi želela v posluh ponuditi slovenskemu občinstvu, ali zahteve institucije oziroma morda želje občinstva?

Na izbor vpliva vse našteto, čeprav pri tem ne gre toliko za osebni glasbeni okus kot za širino in znanje, izkušnje ter sposobnost prepoznavanja kakovostne glasbe. Devet let učenja klavirja le ni šlo v nič. (smeh) Cankarjev dom ima z Gallusovo, Linhartovo in Štihovo dvorano ter Klubom CD, kjer prirejam največ koncertov, svoje omejitve. Gre za sedeče dvorane, kar je pri programiranju treba vzeti v zakup. Poleg tega ima Cankarjev dom svoje zvesto občinstvo, ki je morda res starejše, a zelo pozorno in odprto za novosti. Dober obisk pretekle sezone Cankarjevih torkov potrjuje, da je smer prava.

Kot kulturologinja nedvomno večkrat premišljuješ o vplivu kulture na razvoj celotne družbe in obratno, o vplivu družbe na razvoj kulture. Kako bi ocenila trenutno umetnost, ki nastaja na slovenskih tleh, seveda s poudarkom na glasbi? Kje so morda še neizkoriščeni resursi, v čem se kaže nazadovanje in, navsezadnje, ali meniš, da se kultura po padcu, ki ga je povzročila korona, končno popravlja?

Če pričnem pri zadnjem vprašanju, menim, da je pandemija na umetniško sfero vplivala zelo različno. Tisti, ki so si to lahko privoščili, so se med pandemijo ustavili, se umirili, zadihali in si vzeli čas za razmislek, kar je v dnevnem pogonu vedno večji luksuz. Drugim je pandemija življenje obrnila na glavo, in to tako v zasebnem kot profesionalnem smislu. Mnogi, ki so si življenje ustvarili v tujini, so se vrnili v Slovenijo in tu doživeli »reality check«: manj priložnosti za igranje, pretrgane vezi, že vzpostavljene položaje, ekskluzivnost scene. Predstavljam si, da to lahko umetnika izredno frustrira, ga blokira, celo pahne v depresijo. Nekateri njihovi projekti to kontemplativno obdobje odražajo. Zdi se, da se scena še vedno zaganja. Namesto novih del je veliko obletnic delovanja, ki reciklirajo »best of« albume, zavite v orkestrske aranžmaje, veliko je tudi »unplugged« različic. Očitno na pravo pokoronsko renesanso še čakamo.

Neizkoriščene resurse bi pripisala nerazvitosti naše glasbene industrije. Popu, rocku in zabavni glasbi morda za silo še gre, etno, jazz in eksperimentalni glasbeniki pa so bolj kot ne prepuščeni samim sebi. V mnogih drugih evropskih državah ni tako. Obstajajo številni lokalni in državni fondi ter regionalne glasbene pisarne, ki finančno in logistično podpirajo gostovanja. Mreža managerjev in agentov je dandanes tudi v jazzu močna in razvejana, več je showcase festivalov, na katere so vabljeni tuji programski selektorji, ki nato v svoje programe uvrščajo te glasbenike. Več denarja se namenja koprodukcijam med sorodnimi institucijami in t. i. naročenim projektom, ki so v glasbenem smislu veliki presežki in remek delo avtorja, za institucijo, ki jih je spodbudila in producirala, pa programski dosežek. Priložnosti je veliko. Pri nas smo šele letos dobili pisarno za promoviranje slovenske glasbe v tujini, kar je osnova za upanje na boljše čase – za vse glasbene žanre.

Cankarjev dom neprekinjeno deluje od leta 1982 in vse od tedaj velja za enega pomembnejših prostorov, v katerem se stikajo različne umetniške prakse, od glasbe, gledališča in filma do literature, vizualne umetnosti, humanistike in kulturno-umetnostne vzgoje. S slednjo skrbi za kulturno vzgojo najmlajših, kljub temu pa se že vrsto let govori o tem, da se kulturi ne namenja dovolj pozornosti. Si morda razmišljala o tem, kako kulturo vsaditi v srca in vsakdanje življenje mladih in odraslih, in o tem, kaj vse je v življenju slehernika povezano z ali izhaja iz kulture, čeprav se tega morda ne zavedamo?

To je kompleksno vprašanje, ki se dotika antropološko-kulturološke sfere, a naj vseeno poskusim odgovoriti nanj. Cankarjev dom s svojim kulturnovzgojnim programom to veliko nalogo na nacionalni ravni opravlja dobro, pri njej pa sodelujemo vsi omenjeni programski selektorji. Letos smo, denimo, oblikovali družinski abonma, v katerega smo zajeli vsebine, predstave, koncerte, literarne dogodke, filme in likovne razstave, ki hkrati nagovarjajo mlade, odrasle in starejše. Na Jazz festivalu Ljubljana prav tako en koncert namenimo najmlajšim, da jim približamo manj znane inštrumente ali različne glasbene žanre in da se z glasbo spoznajo na igriv način. Tudi sicer je v okviru programa jazza in glasb sveta še prostor za vsebine, ki gradijo medgeneracijski most med umetnostjo in posameznikom. Jazz je zaradi svojega zgodovinskega ozadja in socialnih okoliščin, iz katerih je vzklil, zaradi angažiranega in demokratičnega etosa glasba, s pomočjo katere lahko mladim približamo vrednote, kot so solidarnost, skupnost, strpnost, dialog. Tu ima umetnost nedvomno veliko sublimno moč.

Jazz festival Ljubljana je format, ki poleg glasbe vključuje fotografske razstave in občasno tudi predavanja. Se obeta še kakšna razširitev, morda s filmom, glede na to, da v sodobnem svetu, posebno med mladimi, prevladuje vizualna komunikacija?

Letos nas bosta še pred otvoritvijo fotografske razstave italijanskega umetnika Pina Nimfe pod kuratorstvom Žige Koritnika, ki bo v četrtek predstavil svojo dolgo pričakovano knjigo fotografij Brötzman in my Focus, v festival povedla dva filma. Prvi je restavrirana kopija ikoničnega dokumentarnega filma Let's Get Lost o Chetu Bakerju iz leta 1988, drugi pa dokumentarni film Glasba za vojaški udar, mojstrsko zrežirana in zmontirana zgodba o političnih premikih ter glasbi, ki je v njih odigrala pomembno vlogo. Pripoveduje o tem, kako so bili v šestdesetih letih minulega stoletja, v času hladne vojne, jazz in jazzisti orodje ameriške zunanje politike, s katerim so hoteli ameriške vrednote in kulturo vpeljati v kraje izza železne zavese. Bili so mišljeni kot diplomati, kulturni ambasadorji, glasniki demokracije, kar je bilo seveda povsem kontradiktorno z realnostjo in rasizmom, s katerim so se ti isti glasbeniki, večinoma Afroameričani, soočali na domačih tleh. Situacija je danes takšna, da je Amerika spet razdvojena, zato nastop ameriških glasbenikov danes lahko razumemo prav obratno, torej ne kot predstavnike svoje države, pač pa kot kritike ameriškega sistema, kot glas upora in protesta, kot kontrakulturne ambasadorje. In ker senca nacionalizma, fašističnih idej in populizma lega tudi nad Evropo, je njihov nastop na letošnjem festivalu mogoče razumeti kot svarilo.

Bila si redno zaposlena v redakciji Dela, v produkcijski hiši Propeler, na Slovenskem filmskem centru, v javni agenciji, nekaj časa si bila tudi samozaposlena v kulturi, zdaj pa deluješ v okviru javnega zavoda. Kako se naštete oblike delovanja razlikujejo med seboj, kje so prednosti in kje pomanjkljivosti vsake od njih ter katera omogoča največ možnosti za uresničitev zastavljenih ciljev ter s tem puščanje trajnega pečata v slovenskem kulturnem prostoru?

Po vseh naštetih izkušnjah v različnih delovnih sistemih lahko zatrdim, da imajo prav vsi svoje prednosti in slabosti. Novinarsko delo je bolj solistično, delo v veliki javni instituciji pa zahteva bolj orkestrirano delovanje. Cankarjev dom je dobro naoljeni megastroj, ki v povprečju letno izvede več kot tisoč različnih prireditev v okviru javne službe, kar samo po sebi vliva strahospoštovanje. O pečatu v kulturnem prostoru bodo najbrž sodili zanamci. Kar se karierne poti tiče, se mi zdi, da zdajšnje delo programske vodje nadgrajuje in osmišlja moje preteklo profesionalno delovanje in je nekakšna manifestacija zapisov (več kot dva tisoč člankov, intervjujev in kritik), ki sem jih v zadnjih dveh desetletjih napisala za Delo, ter hkrati glasbeno nadaljevanje poslanstva, začrtanega z dokumentarnim filmom.

Za konec: tvoja funkcija se dotika tako jazzovske glasbe kot glasb sveta in drugih, tudi nekoliko bolj komercialnih žanrov. V kateri zvrsti se počutiš najbolj doma in ali si se v tem dobrem letu kakorkoli našla tudi tam, kjer doslej nisi pričakovala, da se boš?

Najbolj sem doma v jazzu, s katerim je prežeto moje življenje. Lahko pa na tihem priznam, da je glasba, ki jo najraje poslušam v svojem prostem času in ki me največkrat napolni z energijo, rap. Neodvisno od tega me zanima vse: klasika, noise, trans, indierock, dubstep, drum'n'bass, neosoul, spoken word, grounge, ska, reggaeton, šanson, country, blues, trap … Vsi žanri bogatijo naš svet, le prisluhniti jim je treba z odprtostjo in radovednostjo.

66. edicija Jazz festivala Ljubljana poteka med 2. in 5. julijem na več lokacijah. Podrobnejši program si lahko ogledate na uradni spletni strani Jazz festivala Ljubljana: https://www.ljubljanajazz.si.