TO)pot, festival korenite zvočne hoje – Telesa vode

Festival TO)pot je zaščitni znak subtilnega povezovanja zvočnih del z naravo v obliki zvočnih sprehodov, ki so jim letos organizatorji ob bok postavili še koncerte in simpozij mreže CENSE, Srednjeevropske mreže za zvočne ekologije. Vsem tem aktivnostim bo Zavod CONA pridružil tudi terenske aktivnosti, da bi omogočili zvočno snemanje in poslušanje na kraju samem, kar bo kot del programa simpozija potekalo v Krajinskem parku Sečoveljske soline. Sprehod Telesa vode, ki smo se ga udeležili, je poleg sprehoda Sledim nastal na podlagi odprtega poziva festivala TO)pot in ju druži obravnavanje okoljskega telesa kot vira navdiha in teme za odprto problematiko. Poleg teh dveh sprehodov so na programu festivala še drugi, vsak izviren v svoji temi in pristopu, vsak avtorsko obarvan, vsi pa nas vabijo, naj njihovo zgodbo ponotranjimo. Tako se sprehod po pokopališču Žale ukvarja z minevanjem, umiranjem in smrtjo, pri drugem pa gre za preplet osebnih doživetij travm vojne v Ukrajini v razmerju do umirjene krajine itd. Festival TO)pot je več kot zvočno doživetje, saj v zvočnih podobah ponuja resnično poglobljen odnos do okolja, vabi k refleksiji in nas opominja, svari, opozarja ter hkrati nežno vodi po meandrih naše (pod)zavesti in nam daje svobodo, da si sami ustvarimo svoj odnos do ponujenih tem. Zvočni sprehod Telesa vode Eve Mulej Vrabič in Jake Bombača je minil kot dih in hkrati globoko zarezal v naše zavedanje o vodi in vsebini slišanih misli. Bil je čudovit utrinek v času in prostoru, trenutek za oddih in za zajetje polnega prgišča besed in zvokov, katerih pomen nam ostaja v razmislek.

Eva Mulej Vrabič (Oka) in Jaka Bombač sta za festival ustvarila zvočni sprehod Telesa vode, ki za iztočnico jemlje deli Gastona Bachelarda in Ivana Iljiča. Poetično obarvani sprehod ob Gradaščici do njenega izliva v Ljubljanico nas neposredno sooča z vodo, medtem ko poslušamo poetična razmišljanja o njej kot muzi, inspiraciji, počelu in koncu, o minevanju in o vodi kot spominu, kot zrcalu Narcisovega obličja. Zazremo se v njen tok in se spomnimo žive vode kot fenomena, v katerem odseva preteklost, v njen tok kričimo, v iste reke vstopamo in ne vstopamo, struge preteklosti pa nas opominjajo na tukaj in zdaj. Ujeli smo trenutek ob mirni reki in se ob njej prepustili razmišljanju o divjih vodah, globinah, kot tudi o mirnih vodah, o vodi kot minevanju in o tem, da »vse teče«. Vodo smo doživeli kot kozmos in enega od štirih elementov, se soočili s tokom izkustva in se prepustili lastnim asociacijam na temo vode, medtem ko so skozi naša ušesa švigale ideje obeh mislecev, opremljenih z zvočnimi posnetki na temo vode. Avtorja sta uvodoma omenila problem pomanjkanja vode v svetu ter vitalni pomen vode za človeka. Seveda pri tem ne moremo mimo misli, kako grobo je poseganje človeka v naravo in kako se nam to že maščuje. Vendar je zvočni sprehod vseeno dal prednost poetično oblikovani pripovedi, ki nas oddalji od konkretnih težav in nas vodi do bistva, ki ga voda predstavlja. Vrne nas k pristnemu odnosu med njo in posameznikom, voda postane center razmišljanj in prispodoba večnosti, minevanja, iztekanja, globin, življenja in smrti. Ob njej se zavemo njenega vitalnega pomena za človeka, saj ni le del nas, temveč ostaja naša sopotnica vse življenje, k njej se vračamo po svoj mir, navdih, refleksijo. Postane naše oko, zrcalo, poslušamo njeno bučanje, žuborenje, curljanje, pretakanje, brbotanje, pljuskanje. Vse to opremljeno z zvoki, ki prvinskim dajejo umetniški okvir.

Zvočni sprehod Telesa vode Eve Mulej Vrabič in Jake Bombača je minil kot dih in hkrati globoko zarezal v naše zavedanje o vodi in vsebini slišanih misli. Bil je čudovit utrinek v času in prostoru, trenutek za oddih in za zajetje polnega prgišča besed in zvokov, katerih pomen nam ostaja v razmislek.