Tomaž Pengov. Sedem desetletij od rojstva samospevca

Septembra je minilo sedemdeset let od rojstva enega ključnih slovenskih glasbenih poetov. Tomaž Pengov (29. september 1949–10. februar 2014), »pevec magičnega eksistencializma«, kot ga imenuje njegov dolgoletni prijatelj in pesnik Milan Dekleva, je v svojem ustvarjanju intuitivno združeval umetelno poezijo in učinkovito preprostost ljudskega izraza. Njegova prva plošča Odpotovanja (ŠKUC, Helidon, 1973) je kmalu obveljala za kultno delo, morda nekoliko tudi zato, ker je šlo za prvo neodvisno in hkrati prvo kantavtorsko ploščo v takratni državi. Tomažu Pengovu je njen sloves povzročil nemalo preglavic in do njegovega naslednjega albuma Pripovedi (ZKP RTV, 1988) je preteklo kar petnajst let. Je pa vmes izdal še malo ploščo Napisi padajo / Črna pega čez oči (ŠKUC, 1978). Z izidom Pripovedi mu je nato uspelo premagati prekletstvo in v devetdesetih letih so sledile tretja plošča Rimska cesta (Sraka, 1992), pesniška zbirka Dih (Krainer, 1993) in četrta ter hkrati zadnja studijska plošča Biti tu (Sraka, 1996). V poznejših letih je zaradi zdravstvenih težav precej manj ustvarjal, tišino sta prekinili le dve izdaji: koncertni album Koncert (Dallas, 2006) in zvočna knjiga Drevo in zvezda (Sanje, 2011). Ob sedemdesetletnici njegovega rojstva smo v glasbenemu uredništvu Prvega programa Radia Slovenija pripravili projekt Kamor greš …, v okviru katerega je nastal niz glasbeno-dokumentarnih oddaj Pesem v žepu. Pengovove pesmi so ob tej priložnosti zazvenele v kontekstu pripovedi o njegovem življenju in delu, ki so jih z nami delili literati in glasbeniki Milan Dekleva, Bogdana Herman, Lado Jakša, Boris A. Novak in Jerko Novak ter producenta Borut Činč in Aco Razbornik.

Ob sedemdesetletnici njegovega rojstva smo v glasbenemu uredništvu Prvega programa Radia Slovenija pripravili projekt Kamor greš …, v okviru katerega je nastal niz glasbeno-dokumentarnih oddaj Pesem v žepu. Pengovove pesmi so ob tej priložnosti zazvenele v kontekstu pripovedi o njegovem življenju in delu, ki so jih z nami delili literati in glasbeniki Milan Dekleva, Bogdana Herman, Lado Jakša, Boris A. Novak in Jerko Novak ter producenta Borut Činč in Aco Razbornik. Skozi njihove besede se je v petih poglavjih spletla pripoved, ki jo lahko preberete v nadaljevanju prispevka.

Med glasbo in njeno tišino

Zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. V stanovanju na Prešernovi 1 v Ljubljani, točneje v kopalnici tega stanovanja, se med kapljanjem vode in pokljanjem napeljave stare hiše razlegajo zvoki kitarskih strun, ki se jim pridružuje zasanjan, liričen moški glas. Tako se začenja zgodba o albumu Odpotovanja, prvi jugoslovanski kantavtorski LP plošči. Snemal jo je Aco Razbornik, kasneje lastnik legendarnega studia Tivoli. Razbornik je bil takrat serviser avdio opreme in glasbeniki so mu v popravilo nosili svoje ojačevalce, mikrofone, inštrumente. Nekega dne se je pri njem oglasil Pengovov producent Janez Krall in ga povabil k snemanju Odpotovanj, ki so kot prva plošča pomenila pomembno prelomnico tudi za Razbornikovo poklicno pot.

Snemati so začeli na Radiu Študent, v nočnih terminih, vendar tam ni bilo dovolj miru, zato je Pengov predlagal, da se z Razbornikom premakneta v stanovanje njegovih staršev na Prešernovi 1 v Ljubljani. »Na Prešernovo prideva, hiša stara, začne igrati komad skoraj do konca – in 'pk' je naredilo, ker je bila inštalacija v hiši slaba, in je počilo. In spet od začetka. Potem je tista voda šumela, pa potem preden se je tisti kotliček umiril … Čeprav akustika je štimala. Potem je voda kapljala, veš, tam v banji. In sva tiste kapljice, ki tam kapljajo, dala na ploščo. To se je on spomnil, tega se nisem jaz, da bi bile te kapljice – in sva jih potem posnela, še mikrofon je bil čisto moker, ker sem čisto zraven snemal, par centimetrov, tam, ko pade dol na tisto banjo. No in to je bil potem začetek komada in je potem prešel v kitaro,« pripoveduje Aco Razbornik, medtem ko sediva na klopi v parku Tivoli, nekako v središču »usodnega trikotnika« med Radiom Študent, Prešernovo 1 in lokacijo Razbornikovega nekdanjega studia Tivoli. In res se v pesmi Ladje prostora, predzadnji s strani B na vinilni plošči Odpotovanja, med kapljice vode počasi vplete igranje kitare. Sijajno igranje, kot ga označi kitarist Jerko Novak: »Kakšnega leta 1973, verjetno, sem slišal po Radiu Študent celo ploščo Tomaža Pengova. Najprej sem slišal neko kitaro, sijajno igranje na kitaro, to mi je takoj padlo v oči, igranje, ki ni bilo podobno ničemur, kar sem do takrat slišal. Nakar je ta kitara zraven začela še peti v slovenskem jeziku. Sem rekel, kaj je pa to, ta kitarist je Slovenec?! Pa to ni možno, to je tako dobro … In takrat so pač povedali, celo ploščo so spustili skozi eter in so rekli, da je to Tomaž Pengov,« z navdušenjem pripoveduje in dodaja: »Tomažev način igranja je bil njemu samosvoj in je pravzaprav popolnoma neponovljiv. Poleg tega je imel dostikrat kitaro uglašeno pol tona nižje, recimo dvanajststrunsko, ker jo je bilo težko igrati. Imel je kombinacijo strun, ki je noben kitarist ne uporablja. Zgoraj je imel jeklene strune, ki dajejo daljši izzven, so bolj neobvladljive, ampak predvsem bolj cingljajo, in seveda ta malo bolj konkretni zvok basa, to so pa dajale plastične strune … Klasični kitaristi v glavnem igramo v smeri stiskanja dlani, on je pa igral v obe smeri, recimo tako kot španski kitaristi, ampak seveda na drugačen način. In zaradi tega zvenijo te njegove kitare izjemno bogato. V svoje igranje je poleg ritma, pri katerem je bil neprekosljiv in izjemno natančen, vedno vnesel neke drobne variacije. Morda bi kdo rekel, da je njegovo igranje mogoče rahlo monotono, ampak ni, nenehno so drobne razlike, neke variacije in drobni kontrapunkti – in on je bil mojster tega.«

Glasbena zgodba Tomaža Pengova se je odvijala, kamor koli ga je zanesla pot. Tista glavna ustvarjalna in idejna prepletanja pa so se dogajala predvsem v Ljubljani, v družbi podobno razmišljujočih kolegov v lokalu Šumi nasproti Drame. Tam se je z njim seznanil Jerkov brat, pesnik Boris A. Novak, ki nam legendarni lokal z besedami naslika kot »epicenter tedanjega dogajanja in pravzaprav koncentracija vsega, kar je bilo zanimivo, plodno, ustvarjalno v tedanji karseda sivi Ljubljani. To je lokal, ki je bil, kot Francozi rečejo, v souterrainu, malce pomaknjen pod tla tedanje Titove, sedanje Slovenske ceste nasproti Drame, tako da smo skozi okna Šumija gledali sence mimoidočih rahlo navzgor in smo videli pravzaprav njihove čevlje, korake – in seveda smo do te stvarnosti čutili velik prezir. Ker vse, kar je bilo bistvenega, se je dogajalo na tem skrajno majhnem prostoru, kot neka malce večja dnevna soba, v katero se je vsak dan nabilo – proti vsem zakonom fizike – neskončno število teles. Predvsem od dvanajstih do dveh in potem od sedmih do pol devetih, ko se kratko malo ni smelo zamuditi, ker je bilo zmeraj kaj neskončno pomembnega. To je bila naša druga univerza … Starejši kolegi, med katerimi je bil tudi Pigl, Tomaž Pengov, so nas zelo lepo sprejeli, uvajali, velikodušno častili, tako da sem se ogromno naučil v teh letih iz pogovorov o vseh možnih razsežnostih stvarnosti, družbe, zgodovine, umetnosti. Šumi je bil takrat središče vsakršnih avantgard, blizu sta bili dve ključni uredništvi: uredništvo Tribune, ki je objavljalo naše prve avantgardistične eksperimente in je bilo obenem središče študentskega gibanja … Drugo uredništvo je bilo redakcija Problemov, na Križevniški ulici, tu je bil pa dejansko srčni center avantgarde in tedanjega kritičnega mišljenja. Tomaž Pengov je v to konstelacijo, ki je bila uporniška, divja, vesela, vnašal nek drug ton. Bil je po eni strani v sozvočju s tem dogajanjem, obenem je bil pa izrazit lirik,« se prijatelja z občudujočo naklonjenostjo spominja Boris A. Novak. Živahna ustvarjalnost teh mladih umetnikov je zaradi neuglašenosti s siceršnjo družbeno naravnanostjo ostajala stran od oči javnosti: »Ogromno tega umetniškega iskanja se je pravzaprav dogajalo v prostorih, ki niso bili javni, ker so bili mnogi javni prostori enostavno nam zaprti. Šlo je za izjemno intenzivno umetniško udejstvovanje, ki je pa žal zelo slabo dokumentirano zaradi narave časa … in žal so tudi nekateri Tomaževi posnetki, predvsem tisti, ki so nastali v okviru skupine Salamander, na ta način bili izbrisani in jih danes ni mogoče najti,« še doda Boris A. Novak.

Skupina Salamander je nastala v sredini sedemdesetih let, v njej pa je krajši ali daljši čas ustvarjalo skoraj ducat glasbenikov. Jedro skupine so sestavljali Bogdana Herman, Lado Jakša in Jerko Novak ter dva ključna člana, ki sta tudi pisala pesmi: Tomaž Pengov in Milan Dekleva. Bogdana Herman kot povod za nastanek skupine navaja maj 1974, ko sta s Tomažem Pengovom nastopila s priredbo slovenske ljudske balade Pegam in Lambergar, to pa je slišal Milan Dekleva. Slednji mi zaupa, da se točnih začetkov skupine ne spominja povsem natančno, vendar slikovito razloži njihov simbol: »Tomaž si je izmislil ime ansambla Salamander. In kot umetnostni zgodovinar in človek, ki se je precej ukvarjal s preteklostjo in z miti, je pojasnjeval, da je salamander sicer simbol močerada, vendar je v nekaterih starih tradicionalnih mitih to poosebljenje ognja … Kot vsak simbol najbrž, tako si jaz zdaj razlagam, združuje ti dve nasprotji: vodo in ogenj. In v tem smislu je simbol neke dinamike, kar je glasba po definiciji,« se zasmeje Milan Dekleva. Pisana druščina glasbenikov, ki se je združevala v skupini Salamander, ni bila nikoli nekaj statičnega, njihovo ustvarjanje je temeljilo na improvizaciji. »Osupnilo nas je, da smo se tako lepo ujeli in začeli razvijati vsak svoje ideje. Ne samo Tomaževe pesmi, ki smo jih igrali, ampak tudi neke skupinske improvizacije, ki so se mi zdele takrat strašansko zanimive. Ni šlo za posamična soliranja, ampak za skupno improvizacijo,« pojasnjuje Milan Dekleva: »To so v free jazzu jasno že počeli pred nami mnogi glasbeniki, vendar smo mi to delali na drugačen način. Morali smo zelo natančno poslušati drug drugega iz preprostega razloga: šlo je za zelo velik ansambel, oktet, včasih nonet, kjer so bila združena tudi zelo različna akustična glasbila: godala, pihala, klavir, ženski glas – in treba je bilo res poslušati drug drugega.«

V sedemdesetih letih, v času Salamandra, je Tomaž Pengov sicer nastopal tudi sam, vendar je s snemanjem naslednje plošče dolgo odlašal. Borut Činč, s katerim sta pozneje, v devetdesetih letih, posnela druga dva studijska albuma, Rimsko cesto (1992) in Biti tu (1996), Pengovov odnos do glasbe in zvoka opisuje takole: »Res je bil perfekcionist, ampak zelo mu je bila všeč atmosfera … Ne samo ta melodija pa igranje, ampak tudi, kako to v zvoku in na posnetku zveni, to mu je tudi veliko pomenilo.« Podobno se spominja Lado Jakša, ki je s Pengovom sodeloval kot glasbenik in tudi kot fotograf in oblikovalec: »Pravzaprav sem jaz na podoben način gledal na svet in sva se o tem velikokrat pogovarjala ... Se spomnim, ko sem prihajal k njemu na obisk tukaj nasproti hale Tivoli, da sem kdaj že na stopnicah igral inštrument, da bi on slišal, da bi prišel odpret, da mi ni bilo treba zvoniti – oziroma ker sem užival v tisti akustiki stopnic, ki so pogosto tako lepi, akustično nenavadni, zanimivi prostori – no, in to je tudi njega zanimalo, zato je bilo nekaj stvari posnetih tudi v takih ambientih. Tako da so bile te vsebine pravzaprav del razmišljanja nas vseh.« Salamandri so h glasbi pristopali s posluhom za celostno doživetje, vendar še vedno neprisiljeno in igrivo. Kot samostojni kantavtor pa si zaradi uspeha svojega prvenca Tomaž Pengov pri snovanju naslednjega albuma ni mogel privoščiti tolikšne spontanosti. »To je po mojem neke vrste prekletstvo ali pa naravnanost sveta,« v najinem pogovoru povzame Bogdana Herman. »Če ti narediš na začetku nekaj, kar je odlično, potem to ni dobra odskočna deska za naprej. Potem potrebuješ zelo veliko časa, da greš lahko naprej. Tisto, kar je močno in dobro, kot da te zadržuje; pa tudi včasih se pokaže, da si ljudje ne želijo nič več novega. Da si želijo, da ostaneš tam, kjer je bilo dobro. Tomaž ni veliko dal na to, kaj si ljudje želijo, ampak se je veliko ukvarjal s tem, kaj naj bi bilo to, kar bi preseglo začetek. Ki ga pa on ni koval v zvezde. Bolj mi kot on,« še doda, preden zaključi svojo refleksijo njihovih skupnih ustvarjalnih let in se pomakneva k naslednjemu poglavju.

Zeleno, ki te ljubim, zeleno

»Prava umetnost je temna umetnost,« se sredi vrveža poletnega dopoldneva v eni od ljubljanskih čajnic zresni Milan Dekleva. Vse od časov Šumija pa do zadnjih, vedno bolj izgubljenih taktov je spremljal ustvarjalno pot svojega prijatelja, tudi s spremnimi besedami njegovih izdaj, zato ugibam, da svojo naslednjo misel razvija s stališča opazovalca in ustvarjalca obenem: »Je umetnost, v katero moramo vstopiti, tako da nekaj riskiramo. Da ne vemo, kaj nam bo prinesla – ne samo užitka v neki lepoti, v neki formi, ampak tudi stres, neki eksistencialni pretres. Odpre nam vprašanje smisla in nesmisla. To se pravi svobode in ujetosti, skratka vsa tista življenjska vprašanja, ki se nam v vsakdanjosti niti ne pojavijo. Ampak to je tisto, kar je ordinata naših življenj – če je abscisa ta os odtekanja, potem je ordinata globina bivanja. In od nekdaj so bili pesniki – in Tomaž je bil tak pesnik – od vedske tradicije so bili povezovalci neba in zemlje, so bili čuvarji tega, da se ta vez med nebom in zemljo ne prekine.« V misli se mi prikrade pesem Škrat Tom s četrte plošče Tomaža Pengova Biti tu; tam se subjekt nekoliko humorno prelevi v škrata, ki svojo vlogo čuvarja narave – kljub nagnjenosti k povsem človeškim slabostim – jemlje skrajno resno.

Narava je v poeziji pogost motiv, vendar so njene podobe v pesmih Tomaža Pengova po besedah Borisa A. Novaka izjemno sveže in zato precej prepričljivejše od številnih drugih tovrstnih upodobitev. Dodaja, da je znal Pengov to svojo ljubezen izraziti tudi z dejanji. Na začetku sedemdesetih let, ko se je Jugoslavija po obdobju odprtosti v šestdesetih letih ponovno začela zapirati, so se mladi intelektualci poskušali postaviti po robu splošnemu vzdušju: »Seveda smo se vedno znova organizirali v razne uporniške akcije. Tako je, denimo, ravno Tomaž takrat organiziral akcijo, za katero sem pred kratkim izvedel, da zdaj velja za prvo ekološko akcijo v Sloveniji, in sicer je šlo za protest zoper sekanje drevja, lip in drugih drevesnih vrst na Vegovi cesti in v stari Ljubljani. In spomnim se, da je Tomaž takrat napisal Lorcov verz ‘Zeleno, ki te ljubim, zeleno’ na neko fasado.«

Tomaž Pengov je bližino narave najraje iskal ob svojih sprehodih po Tivoliju in Rožniku. V njegove pesmi se tako pogosto prikrade motiv drevesa, ki se najlepše razvije prav v njegovi pozni pesmi Drevo na plošči Biti tu. Tudi sam se je v enem od intervjujev (Primož Oberžan, Literatura, 2008) navezal na to simboliko: »Na vprašanje, ali on hitro dela, ali hitro daje ven tisto, kar je domislil, je rekel, da ne. Da je on kot drevo, je rekel,« pravi Bogdana Herman med najinim pogovorom v zelenem zavetju parka Tivoli. »Tudi drevo ne odvrže takoj svojega sadeža, tudi drevo mora počakati, da – parafraziram ga, ampak točno o tem je govoril – mora tudi drevo počakati, da sadež dozori. In on je – vem, spominjam se tega – zelo dolgo premleval verze pa tudi inštrumentalno spremljavo.« Boris A. Novak povezavi z zemljo dodaja še drugo dimenzijo in pravi, da je bil Pengov izjemno zazrt v nebo. Zanimal se je za fiziko, astronomijo. Njegov oče Marjan je bil namreč fizik, ki se je ukvarjal z magnetnimi polji, Tomaž Pengov pa mu je na prvencu Odpotovanja posvetil eno od pesmi (Oče). Nenavadna, skoraj nezemeljska izkušnja je bila za Borisa A. Novaka zadnje srečanje s Tomažem Pengovom: »Vsi ti lepi trenutki, pa tudi nekateri boleči trenutki, so se potem na poseben način vrnili, ko sem po nekem nenavadnem naključju usode bil pravzaprav tisti, ki sem bil z njim v njegovih zadnjih trenutkih na Golniku, kjer je februarja 2014 izdihnil. Pravzaprav moram to besedo – izdihniti, izdih – korigirati, ker v njegovem primeru ni šlo za zadnji izdih, kot ponavadi pravimo, ampak je šlo za zadnji vdih … Ko sem videl, da je to neko stanje dokončno, sem stopil do okna in sem odprl okno te sobe, ker me je mama, ki je bila s kmetov, naučila, da je treba ob smrti bližnjih odpreti okno, da se duše vrnejo domov, kot je rekla. Vendar sem imel zelo razločen občutek, da je Tomaževa duša ostala v sobi, kot da nekoga čaka. In čez čas se je pojavilo to bitje, ki ga je čakal, da bi se poslovil. Jaz ponavadi nisem blizu mističnim teorijam, ampak bil je to trenutek, ki sem ga zelo razločno začutil, za katerega nimam razlage, vendar sem prepričan, da je bil tak, kot sem vam to razložil. In sem na neki način srečen, ob vsej žalosti izgube tega prijatelja, da se je to zgodilo, tako kot se je zgodilo.«

Zdi se, da v pesmih Tomaža Pengova nenehno odzvanja razpetost med bližino in oddaljenostjo, med nebom in zemljo, med spomini in hrepenenjem. In kot je sam hudomušno namignil v intervjuju za revijo Literatura: če ne bi bil razpet, bi bil pa zapet. Tako se tudi v kakšno njegovo pesem prikrade nasmešek, kot doda Milan Dekleva: »On drugače v svojih pesmih nima veliko tega humorja. Včasih pa ga ima, potegne to distanco in iz sebe naredi škrata, ja. In tudi to je v redu, to je v redu. Kaj pa vem, to, da je drugače resnoben, je pa hkrati tudi neka odlika njegovih pesmi,« meni. »Resnoben je namreč v tem smislu, da ni patetičen, ampak da je poetičen. On vedno uide v neko fluidnost pesmi, v neko neulovljivost, v neko hermetičnost pesmi. V pesem, ki se nam noče pustiti razvozlati.«

Pripoved trubadurja

Kitarist Jerko Novak pripoveduje, da se mu je Tomaž Pengov vedno zdel kot človek, ki je ušel iz preteklosti: »Meni se je zdelo, kot da ne sodi v ta čas. Bil je eden izmed najboljših študentov na Umetnostni zgodovini. Mislim, da je naredil tam dva letnika, potem se je pa popolnoma posvetil kitari in Odpotovanjem, se pravi svoji prvi plošči. Ampak tisto, kar je počel v svojem svetu, je počel stoprocentno in tako dobro, da ni kaj očitati tej glasbi, tudi z glasbenega stališča ne. To je preprosto, ampak izjemno učinkovito. In neponovljivo.« Pengovova očaranost nad zgodovino zazveni tudi v pesmih: včasih kot posamezni motivi, lahko pa tudi kot pesmi v celoti, v obliki predelav ljudskih pesmi, kakršna je Pegam in Lambergar. Povezavo s tradicijo péte besede, pa naj gre za preprosto ljudsko pesem ali visoko umetnost, nam razloži Milan Dekleva: »Tomaž si je pravil samospevec. In v tem ne smemo videti samo njegove samotne poti, ampak tudi navezavo na tradicijo samospeva. Samospev je lirična oblika, ki se je očuvala preko renesanse preko potujočih pevcev, trubadurjev in truverjev. Tradicija je pa še globlja. Cantos, canto pomeni peti – tukaj je imela vedno poezija vlogo Mnemosine, to se pravi hčere spomina. In generacije potujočih pevcev, od Grkov pa tudi vse druge civilizacije jih poznajo, so prenašale to, kar je bilo za človeka bistveno. In to so bili tisti ključni miti in tudi umetniško izražena filozofska misel, ki je ne smemo pozabiti.«

Podobno meni Boris A. Novak, ki pravi, da je bil Tomaž Pengov pravzaprav trubadur iz nekega drugega časa: »Izžareval je – z glasbo in besedili – tudi harmonijo, ki tedaj ni bila zahteva časa. V tem smislu je bil najbrž Tomaž tudi plemenit nadaljevalec nekaterih prejšnjih izročil, in kot sem to analiziral tudi ob prevajanju trubadurjev iz provansalščine za zbirko Kondor trideset let po najinem srečanju, je bil ravno Tomaž Pengov trubadurski dedič v najboljšem smislu besede. Po eni strani z izjemno osebno, visoko, čisto sintezo glasbe in sijajne, presunljive poezije, po drugi strani pa tudi s svojim konceptom ljubezni, ki se sklada z osnovnim vrednostnim sistemom trubadurjev: se pravi s podobo ljubezni iz daljave, s hrepenenjem in z neko posebno tragično, presunljivo noto, ki jo je od nekdaj nosila Tomaževa poezija in umetnost, seveda tudi z vsemi toni ironije, humorja, ozemljenosti, radosti, ki so ravno tako značilnosti njegovega odnosa do sveta.« Vse našteto je Tomaž Pengov intuitivno izrazil že s svojim prvencem, in to tako učinkovito, da se nikakor ni mogel lotiti snemanja novega albuma. Pripovedi je naposled dokončal petnajst let po izidu Odpotovanj. Aco Razbornik, ki si je v tem času ustvaril svoj studio Tivoli, se spominja: »Vsi so pričakovali nadaljevanje Odpotovanj, ampak ta Odpotovanja so bila ena kemija … To je izpljunil ven v izdelek, ki ga ni mogel več preseči. Zato si ni upal posneti druge plošče. Končno sva se dobila leta 1980 v studiu, ampak končala sva leta 1988. Ker ni mogel iztisniti iz sebe komadov ali – komadi so bili, ampak strah ga je bilo, izredno strah ga je bilo. Ampak saj ni priznal tega … Pri drugi plošči ni bil več stari Pengov. Druga plošča je bila že premišljena. Tukaj je imel že možnost popravljati. Na Prešernovi sva imela pa koncentracijo, je moral zaigrati osemminutni komad. Je bil napet od začetka do konca. Tukaj pa – pa saj bom jutri posnel, danes mi ne gre … Tako je bilo,« razloži in takoj nato poskusi nekoliko omiliti svoje prejšnje besede: »No, saj ni slaba plošča. Na svoj način je dobra, odlična plošča – če ne bi bilo Odpotovanj.«

Poleg treh priredb pesmi Franeta Milčinskega – Ježka (Črna pega čez oči, Glažek vinčka, Vandrovček) se v opusu Tomaža Pengova znajde tudi nekaj priredb slovenskih ljudskih (Pegam in Lambergar, Rodovnik vina, Dekle moje), ki jim je bil naklonjen že vse od začetka svoje glasbene poti, tudi ko je v sedemdesetih letih ustvarjal s skupino Salamander. Pevka skupine, Bogdana Herman, pojasnjuje, da se takrat o ljudskih pesmih niso kaj dosti pogovarjali, vendar sta dva od članov, Tomaž Pengov in Jerko Novak, ljudske pesmi zelo dobro poznala: »Jaz sem to, da imata to žlahtno dediščino v sebi, izvedela dosti pozneje, mogoče celo šele takrat, ko sem delala dokumentarno oddajo za televizijo, Tri življenja ljudske pesmi, v kateri je imel lep delež tudi Tomaž,« se spominja. »Bilo je popolnoma jasno, da bo ljudska pesem tudi en močan del našega glasbenega dela, čeprav jih ne bi znala našteti niti na prste ene roke. Te je bolj pel Tomaž sam.«

Tudi precej avtorskih pesmi Tomaža Pengova prinaša različne motive iz zgodovine in Milan Dekleva pri tem potegne zanimivo vzporednico: »Zgodovina, zakaj? Zakaj ga zanima Danaja, zakaj ga zanima grška mitologija? Ker je bila relevantna zanj. Ker je še vedno. Ker so bili Grki morda bližje tisti modrosti, ki ji rečemo polnost življenja, kot pa mi, ki smo jih nasledili, večkrat nanje pozabili pa skušali znova navezati spomin na to modrost. Je na videz odmaknjeno, vendar je odmaknjeno zaradi tega, da bi nas spomnilo, da je prav žlahtni spomin tisto, kar nas veže na modrost življenja.« Brezčasnost Pengovove ustvarjalnosti je Milan Dekleva občudoval že v časih Šumija: »On je delal nekaj povsem unikatnega takrat, kar je bilo, če gledam iz literarnega vidika, poskus osamosvojitve od modernizma. Modernizem je takrat gospodaril z jezikom, on pa je jeziku prisluškoval. On je jezik poslušal, in poslušal je v jeziku globino … To je mene pri njem vedno očaralo: da je bil tako potopljen v globino, v neko davnino, miselno in čutno davnino … Bil je tradicionalist, ni bil pa konservativen. In to je mene takrat zelo privlačilo, ker sem tudi jaz želel s svojo poezijo doseči nekaj podobnega, stopiti v neko dimenzijo ven iz modernizma. Meni se je jezik vedno zdel močnejši od pesnika samega. Se pravi: treba je jezik spoštovati, ne pa z njim delati, kot se ti ravno tisti trenutek zazdi … Ne z njim kovati verzov, ampak videti v njem neko mistično globino,« še pove Milan Dekleva in slikovito zaključi: »Tomaž je bil tak človek, kot sem vam rekel, zato se je bilo z njim vedno zelo lepo pogovarjati o preteklosti. In takšne so tudi njegove pesmi. Nekako so, kot bi odprl on vratca v kletki časa in stopil ven in spustil pesem, da odleti. V nebo, da izgine v tem velikem prostoru.«

Kantilene ranjenega sveta

Milan Dekleva je v spremni besedi k plošči Biti tu pesmi Tomaža Pengova poimenoval »kantilene ranjenega sveta«. S slikovitimi podobami nas odpeljejo v neke oddaljene svetove, vendar v njih odzvanja tudi bolečina sedanjosti. Liričnost glasu Tomaža Pengova je še pred začetkom njegove poklicne glasbene poti prepričala člane skupine Mladi Levi, da so ga leta 1967 povabili k snemanju vokala za eno od njihovih pesmi, pretresljivo balado Oda Ireni z besedilom Dušana Velkaverha in glasbo Tomaža Habeta. Kako velik poudarek je Tomaž Pengov dajal interpretaciji, pove dejstvo, da je svoje pesmi na koncertih vedno izvajal s pomočjo napisanih besedil, tako se je namreč lažje posvetil igranju in petju. Besedila njegovih pesmi so namreč precej kompleksna in si jih ni lahko zapomniti. Velja omeniti, da je kot enega od ustvarjalnih postopkov rad uporabljal variiranje, s katerim je razbil monotonost in pridobil pomensko poglobitev. O njegovem odnosu do jezika Bogdana Herman pove: »Tomaž je imel slovenski jezik za nekaj, česar se sploh ne bi smel vsakdo dotikati … Kadarkoli smo govorili o verzih ali o jezikih, je bilo popolnoma jasno, da je to zanj ne samo svet tišine, kadar razmišljaš o jeziku, ampak tudi svet svetosti. Tako kot muzika. Če bi ga kdaj kdo potegnil za jezik in bi ga vprašal: Tomaž, ali lahko vsak igra, ali lahko vsak poje iz srca, bi najbrž rekel: Mislim, da ne, čeprav ima vsak pravico.« 

Globino njegove ustvarjalnosti so mnogi spregledali, kot razočarano ugotavlja Bogdana Herman: »Meni je žal, da ga je večina poznala kot človeka, ki je postal slaven – in to upravičeno; kot posebneža in kot lepotca. Tako kot mi je enako žal za nekaj slikarjev iz tistega obdobja, ki jih tudi ni več: da so jih bolj poznali po zunanjosti kot pa po krhki in mogočni notranjosti. Tomaž je bil zagotovo zelo nedostopen. Na videz tega ni kazal. Bil je zelo nedostopen, zelo vase zaprt, in to je hkrati po eni strani napajalo njegovo modro kri, po drugi strani pa mu je na en način onemogočalo razvoj. V nekem trenutku se je ustavil in se je dolgo, dolgo ukvarjal s tem, kar je že nastalo.«

Ko je bila druga plošča, Pripovedi, leta 1988 končno za njim, je nekaj pritiska javnosti vendarle odpadlo. Tomaž Pengov je začel načrtovati naslednji album, vendar ga Aco Razbornik v Studiu Tivoli ni več mogel sprejeti, saj si ni mogel privoščiti še ene dolgoletne snemalne odiseje, kakršna je bila druga plošča. Pengov je zato prek prijatelja, kitarista Bojana Drobeža, stopil v stik z Borutom Činčem. Poznala sta se že od prej, s koncertov, Činč pa je dobro vedel, da si bo moral za snemanje plošče vzeti čas: »To smo celo glasbeniki tako v šali imenovali – obdobje snemanja, ki res dolgo traja med eno in drugo ploščo – en pigl. Ko je pri meni posnel Rimsko cesto, se je zgodil čudež, ker je Biti tu posnel tri leta zatem, se pravi manj kot pol pigla zatem,« se nasmeje Borut Činč. »Vedno se bom z veseljem spominjal tega snemanja, obeh snemanj. Je pa verjetno glavna razlika med Rimsko cesto in to, da je pri Rimski cesti Tomaž imel že vse pripravljeno, preden je prišel v studio. Pri Biti tu pa večine tekstov sploh še ni imel. Imel je melodije in mi je zaigral in je rekel: Ja, veš, Borut, tu pri tebi je en tak krasen štimung, tako da bi jaz kar tukaj pisal tekste,« ponosno razloži, medtem ko sediva v studiu, komaj meter stran od mesta, kjer je med snemanjem sedel Tomaž Pengov. »Sem rekel: Ja, Tomaž, ni problema. In potem jaz sedim, on sedi zraven mene tam v snemalnici in piše, piše … Potem pa kakšen stavek izgovori in se spomnim, da sem mu nekje še celo jaz dal en navdih, in sicer en stavek, ki sem ga takrat izrekel, je uporabil v skladbi Pomisli.« Borut Činč je Pengovu pri snemanju pomagal tudi kot glasbenik, poleg njega pa so na tretji in četrti plošči sodelovali še Bojan Drobež, Andrej Strmecki, Matjaž Sekne in Lado Jakša. Slednji je s Tomažem Pengovom igral že pri Salamandrih in sta se odlično ujela ter sodelovala skozi vsa leta Pengovovega ustvarjanja. »On, recimo, ni obvladal blazne množice akordov in s tem glasbenih barv in raznih dimenzij aranžiranja, ampak s temi par akordi je ustvaril tako razpoloženje, ki ga vsi tako cenimo, ker jih je znal na en poseben način postavljati drugače kot ostali,« iskreno razloži Lado Jakša. »Mislim, da je bil v splošnem smislu estet in ga je poleg glasbe zanimala beseda, literatura, slikarstvo, film … V enem takem širšem smislu estet. Pa etično res razmišljujoč in poduhovljen.«

Liričnost ustvarjalnega izraza Tomaža Pengova ni ovirala pri izražanju družbene kritike. To je na primer storil leta 1978 z malo ploščo Napisi padajo / Črna pega čez oči. Druga pesem ima Ježkovo besedilo, s prvo pesmijo, ki jo je pozneje spremenil v Obrazi padajo, pa se je Pengov postavil po robu uničevanju slovenskih napisov na Koroškem. Bogdana Herman pravi, da je politično razmišljal o naravi in o človeku, vendar politika zanj nikakor ni pomenila pripadnosti kakšni stranki ali vodji. Pri svoji kritični drži je vztrajal tudi v poznejših letih: za dokumentarni film o Darfurju iz leta 2008, Vojna za vodo Toma Križnarja, je napisal eno svojih poznih pesmi, Jebel Marra (melodijo si je sposodil pri svoji pesmi Na daljnem kolodvoru s plošče Rimska cesta). »Po eni strani je hotel biti angažiran, ampak angažiran v tem smislu, da so ga bolele krivice – se spomnite Generalov ali pa Napisi padajo,« pojasnjuje Milan Dekleva. »Veliko takšnih tem je skušal uporabiti na nevsiljiv način, opozoriti, kaj se dogaja. Ampak to ni bil angažma na prvo žogo. To je bil eksistencialni angažma, ki je izhajal iz njegove stiske: da se ta svet zapira, da ljudje postajamo brezbrižni, to, kar še zmeraj čutimo danes kot vedno večjo težo … Po drugi strani je pa upesnjeval tisto, čemur sem jaz rekel 'magični eksistencialist'. Njegove pesmi so bile prizadete s tem, kar se je dogajalo v njegovi bližini. Niso bile abstraktne pesmi, ki bi govorile o nekih zelo oddaljenih, metafizičnih stvareh, ki so izven tega sveta, ampak je prej bil neke sorte budist. On je stvari videl v svoji bližini, v imanenci tega sveta, to se pravi, tisto, kar človeka presega, je vedno v tvoji bližini, je vedno zraven tebe ali pa celo v tvoji duši. Se pravi, imanenca je transcendenca.«

Nekakšno refleksijo svojega ustvarjanja je Tomaž Pengov ujel v pesmi Karkol, zadnji pesmi, ki jo je posnel, in sicer za zvočno knjigo Drevo in zvezda (2011). Pesem nekoliko odstopa od njegovega siceršnjega sloga, jezik je bliže tistemu, ki ga je srečeval v svojih priredbah ljudskih pesmi, v posameznih verzih in melodičnih utrinkih pa se zasvetijo drobci njegovih starejših pesmi.

Za na pot

»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma,« pripoveduje Boris A. Novak, »ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec – Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišem Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim V nasmehu nekega dneva. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«

Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova. To so prepoznali tudi njegovi poslušalci. »Tudi v glasbi je bil samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli,« ugotavlja Milan Dekleva. »In to je bila po svoje smola, v smislu, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjer koli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta.«

Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo, na primer Jerko Novak ali Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert: »Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: Prosim, ustavi se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla: Ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo deset minut, greva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc,« pripoveduje. »On je spil jajce, kar je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni, ne.«

Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel: »Prišel je leta 1996 k meni pa rekel: Jerko, mi lahko napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal med samostojne umetnike,« razlaga Jerko Novak. »Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel: Veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali. Na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne zato, ker mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo …, kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno.« Pengovov nenavadni odnos do vsakdanjega življenja Bogdana Herman razloži takole: »On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo, zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja. Tudi njemu se je zdelo. V bistvu je pa mlel stvari.«

Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem. »Pa sva imela koncert, recimo v Viteški dvorani,« se Lado Jakša med najinim pogovorom v Križankah ozre preko dvorišča, proti vzhodu, »pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač tako situacijo v sebi, da ni mogel uglasiti kitare … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.« Milan Dekleva poskuša pojasniti Pengovovo odmikanje od realnosti: »Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo. Kaj bi bilo, če bi delal več in če bi ga malo manj 'sral', kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta ogromen opus. Saj ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«

Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas in pravi, da je »bolj problem to, da se je njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«

Tomaž Pengov je kljub uspehu prvega albuma Odpotovanja ostajal na obrobju glasbene scene in ni nikoli dosegel tolikšnega uspeha kot nekateri drugi naši kantavtorji. Nekoliko je k temu pripomogel njegov odpor do komercialnih glasbenih pristopov, vendar so njegove pesmi ravno zaradi oblikovne prefinjenosti in vsebinske izvirnosti postale umetnine. Edino vidnejše priznanje za svoje delo, Ježkovo nagrado, je prejel leta 1997. V zadnjih letih je zaradi bolezni vse manj nastopal, saj ni mogel več igrati kitare. Čeprav so prijatelji s težkim srcem spremljali njegovo pot navzdol, so ga še vedno podpirali. »Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost,« pravi Milan Dekleva. »Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike. Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neki konkretni odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega,« se glas Milana Dekleve prepoji z grenkobo. Počasi, kot da ga vsaka naslednja beseda trpko zbode, nadaljuje: »Bojim se, da je bil že predaleč v tej odtujenosti od sveta. Kaj pa vem, on je kar odkorakal nekam, v neko časovno zanko,« se še sam odmakne v svoj privid. »Odšel je v en čas – tako kot ga gledam zdaj v teh spotih, ki jih je snemal na Barju. Odšel je v neko meglico. Izginil je iz te realnosti v neko mistično oddaljenost.«

***

Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v svojih pripovedih odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujem za vse izrečene in neizrečene besede.

Cikel petih oddaj si lahko poslušate na naslednjih povezavah:

1. Med glasbo in njeno tišino (19. 9. 2019): https://radioprvi.rtvslo.si/2019/09/pesem-v-zepu-139/

2. Zeleno, ki te ljubim, zeleno (26. 9. 2019): https://radioprvi.rtvslo.si/2019/09/pesem-v-zepu-140/

3. Pripoved trubadurja (3. 10. 2019): https://radioprvi.rtvslo.si/2019/09/pesem-v-zepu-141/

4. Kantilene ranjenega sveta (10. 10. 2019): https://radioprvi.rtvslo.si/2019/09/pesem-v-zepu-142/

5. Za na pot (17. 10. 2019): https://radioprvi.rtvslo.si/2019/10/pesem-v-zepu-143/