Tonaža stanovitnosti

Konec novembra 2016 se je v Ljubljani odvijal Vsemetelkovski benefit ŠiriRŠ. Metelkovske klubske prostore so napolnili slovenski klubi z izbranimi bendi in didžeji. Murskosoboški MIKK je na oder Gala hale uvrstil novopečeno skupino Jinho Jinza, glasbeniške znance iz zasedbe Prekmurje Noise Conspiracy. Koščeni pevec Janis Salnajs na šeststrunskem basu je bil v skupinah Manul in Kweefpossum, profesorja kitare Sama Ismajlovića smo slišali v Automassage, medtem ko je bil bobnar Matej Šavel prvoborec Psycho-Patha. Z opazno karmo kilometrine so suvereno zasedli oder, vžgali rockovsko mašino in jo obrnili na bluesovsko potenco. Pustili so dober vtis. Pokazali so, da imajo vizijo. Hkrati ko se je odvijal ta koncert v Ljubljani, je zaokrožila notica, da se bo festivalom na Sotočju pridružil bluesovski MotörCity, kar je sprožilo preblisk: si organizator upa povabiti tele bluzerje? Tja bi namreč še kako sodili, ampak ...

Vsak od devetih komadov na plošči je tempirana enota, ki se ne razpoči. Skozi mamljivo sestavljeno zaporedje se žlahtno zlijejo dekade rocka v koherentno in kompleksno celoto in k nam prinašajo čvrst album sodobnega hibridnega rocka.

Jinho Jinza ne sodi v kategorijo bendov, kjer obujajo, malikujejo, se ponižno držijo konvencij blues rocka in ga bahaško konzervirajo v rock blues. Z globokim spoštovanjem do prednikov in predhodnikov se krepko navdihuje pri tej zapuščini, a s progresivno govorico izstopa iz varnega objema tradicije. Slog benda je razgiban, prodoren, tudi drzen, v prvi vrsti pa stanoviten in čvrst. V to prepriča dovršeni prvenec Today Cause The Devil Told Me So, ki zagrabi s prvim komadom in drži v svojih krempljih vse do konca. 

Uvodni Blues je manifestativni vstop v ploščo in nasploh v svet Jinho Jinze. Temelj je seveda blues, ki ga skozi ploščo bend cepi s težaškimi rockovskimi rifi, protopunkovskim nabojem, garažno psihedelijo, pub rock smradom, punk-bluesovsko rudimentarnostjo, puščavskim rockom, hrupnimi eskapadami, darkerskimi motivi in še čim bazično rockovskim. Priklopljeni na elektriko, fantje gradijo masiven zvok, nabit z barvami, občutij, atmosfero in tudi tenzijo, ki jo znajo krotiti. Po udarnemu uvodu spustijo v prestavo nižje. Z na pol okultno rockovsko odo Mountain Top in indijanskim bluesom Devil se razprejo širjave zvočnega zidu, ki se skozi ploščo mastno debeli. Zgrajen je na mogočnem gruntu žlahtnega klasičnega rockovskega tria, v katerem se nihče ne skriva. Vsi so v prvi bojni liniji in me po složnosti spomnijo na Hic Et Nunc iz obdobja EP plošče Howling Monkeys’ Blues. K bluesu pristopajo s svobodno rockovsko držo in hrepenijo po njegovi preobrazbi v lastni izraz. Skozi Jinho Jinzo se ves čas vleče duh punk-blues-rock dua Kweefpossum, ki ga je Salnajs tvoril z Ivorjem Knafljem. Vendar je trojka segla dlje od praosnove tako po širini kot po domišljenosti komadov, ki so uglajeno strukturirani, uglašeno izpeljani in prepojeni z domišljijo in igro. V njih se razteza razpon od intimnega in melanholičnega do eksplozivnega in napadalnega, od južnjaške vročice bluesmanov iz delte do piša severnjaških prostranstev. Fantje si vzamejo čas in nikamor ne hitijo. Vztrajno kopičijo zvočne plasti in dodajajo podtone, da se tonaža subtilno vodenih pesmi učvrsti do maksimuma. Skoznje žari ustvarjalna energija, ki vre znotraj trojke. Ob bluesu in rocku so v razgibani govorici prisotni različni odvodi, od psihedelične folk omame CCR v Runaway Trains On Fire do noise rockovskih frontalnih ostružkov, ki se krvavo zarežejo v tkivo skoraj vsakega komada. Eden močnejših konzervansov njihovega bluesa je zapuščina alternativnega in underground rocka osemdesetih in devetdesetih let, od Birthday Party in The Bad Seeds do starih in mladih varovancev založbe Fat Possum. V postrock-blues Weight zarežejo z ostrino Mule, v Goddess vstopimo z rudimentarnostjo zgodnjih Black Keys, ki vehementno preraste v silovit vihar. Ob naklonjenosti punk bluesu se pošteno čuti, da je bend zapeljala tudi stonerijada, a bolj kot stonerski ali hardrockovski rifi ga nosi protopunkovski angažma, ki plane na dan z divjim poklonom detroitski zasedbi MC5 v Slow Control. Vsak od devetih komadov na plošči je tempirana enota, ki se ne razpoči. Skozi mamljivo sestavljeno zaporedje se žlahtno zlijejo dekade rocka v koherentno in kompleksno celoto in k nam prinašajo čvrst album sodobnega hibridnega rocka.