Trezen in neobremenjen užitek

Četudi smo že pošteno zakorakali v 21. stoletje, je duh rocka iz prejšnjega veka še vedno vabljiv in žgečkljiv in zato živ. Tako kot obstaja plejada skupin, ki oživlja in se naslanja na zapuščino novega vala in (post)punka ter nadaljuje zgodbo alternativnega rocka pod sporno, a splošno sprejeto (retro)oznako »indie«, smo priče tudi revivalu in nadaljevanju »starega«, sredinskega rocka, ki je svoja zlata leta doživel v sedemdesetih letih. V naš krog tovrstnih izvajalcev sodi skupaj s Hamotom in zasedbo Tribute To Love, Prismojenimi profesorji bluesa, bendom Martina Ramoveša ter svežimi, a prekaljenimi in energičnimi blues rockerji Stray Train tudi bend Grizl. Naj teh nekaj imen naslika, kako živa in raznorodna je scena konvencionalne(jše)ga in sredinskega rocka pri nas, in dokaže, da te glasbe še zdaleč ne gre podcenjevati.

Ne glede na to, da je Grizl relativno novo ime na sceni, gre za ekipo preverjenih in prekaljenih kadrov. Na čelu je kitarist in pevec Zoran Zlatič, sicer gonilna sila zasedbe K.U.T. Gas, v kombinaciji z ritem sekcijo bratov Gregel pa ga poznamo tudi iz Holderja. Basista Tomija in bobnarja Ivico poznamo iz aktualne Demolition Group. Ob njih treh tvori rockovski kvartet Grizl še klaviaturist Matjaž Predanič iz Broken Arrow, ki s hammond orgljami in rhodes klaviaturami dodatno plemeniti njihov trdi rock s primesmi bluesa, funka in soula.

V ploščo 17 mečev je brežiško-krški bend pošteno zagrizel in konzerviral čvrst, pravoveren (blues) rockovski album. Od uvodne pesmi V mojih žilah naprej ne pozna odklonov in nikoli ne kloni. Kvartet rocka družno, uglašeno in zavzeto. Igrivo in žlahtno podajanje z ekspresijo zasolirane kitare in pojočih klaviatur je podprto s čvrstim ritmom, ki še debeli fluid trdega rocka. Kvartet Grizl še zdaleč ni optimist, vendar njegovi mračni in tež(aš)ki podtoni niso pesimistični, ampak skupaj s sporočilnostjo besedil (v slovenščini), ki reflektirajo okolje in čas, delujejo realistično, trezno in na trenutke celo preveč preudarno. Z refreni, ki kličejo k streznitvi, fantje niso nastopaški, kar velja tudi za solo instrumentalne izlete. Kitarist Zlatič in klaviaturist Predanič si nikoli ne skočita v lase, ampak se doživeto dopolnjujeta in nadgrajujeta. Blag in žametni solo basista Tomija v skladbi Sladek plin le še utrdi prepričanje, da v tem bendu nihče ni v podrejeni vlogi oziroma v prevladi. Vsak ima svoje mesto (in tudi trenutek); prav ravnovesje in uglašenost skupinskega dela daje pesmim te zasedbe suverenost in prepričljivost. Fantje se oklepajo blues-(hard)rockovske forme, ki jo vešče in zelo doživeto bogatijo in začinjajo s funk elementi in soul ščepci. Glavni motor ostaja ves čas kleni rockovki poriv, ki ne popusti niti v skladbah Ogrlica in Sladek plin, s katerima popevkarsko pomežiknejo. Jazz-funkovsko zafuzirana Vzemi me zdaj še enkrat več spomni na September, skozi celo ploščo pa nas tako in tako obliva pridih velikanov jugoslovanskega rocka sedemdesetih let, prav tako ni mogoče preslišati bluesovskega dovtipa Majk, na primer v naslovni skladbi 17 mečev. Podobno kot že Holder tudi Grizl ne skriva svojega porekla, bližina Zagreba oziroma nekdanje Jugoslavije se ves čas čuti v njegovi izraznosti. Na to tajno vezo nas, denimo, spomni pesem Spreman, ki je edina odpeta v srbohrvaškem jeziku.

Ob pripadnosti rock tradiciji in negovanju blues-rock izraznosti je bend Grizl prežet z užitkom, kar je tudi njegov nosilni temelj. V aranžersko zabeljenih, iskrenih in vešče odigranih komadih razliva hektolitre hedonističnega muziciranja in rockanja, kar daje albumu sproščenost, toplino in domačnost, za povrh pa še neobremenjenost.