Tri polovice gospe sreče

Ko smo pred letom dni na Odzvenu recenzirali koncert Katje Šulc v Vilinskem mestu v okviru mariborskega decembrskega programa, ki se je večinoma odvijal v Vetrinjskem dvoru, je bil napredek že to, da smo videli koncert na dejanskem prizorišču, četudi na zaslonih. S sapo in mrazom vred. Še zdaleč to ni bilo od blizu, a je bilo vseeno malo manj sterilno. Smo bili pa že takrat »vseeno prikrajšani za nekaj več (ne)dosegljive čutnosti, ki jo z zaprtimi očmi odživi Šulčeva na odru [...] Tega ekran pač ne prenese tako kot par oči.« Leto je naokrog in še vedno nismo tam, kjer smo nekdaj bili. Če sploh kdaj bomo. Ampak bili smo tam, v Vetrinjskem dvoru, v Vilinskem mestu, na koncertu. S parom oči in v mrazu. Na še enem kantavtorskem, poetičnem, nežnem, a vseeno živahnem koncertu smo videli, kakšna razlika je, če in ko si tam. Dvojec 3:rma je tako imel koncert, ki je pokazal, kako se to še vedno lahko dela, pri čemer ne gre za kopiranje prežvečeno uspešnih metod. Dvojec ima znanje in obenem čustva. Glasbenici skupaj nista le dvoje. Kajti če bi bili, redki trenutki, ko je Supejeva prepustila prostor Butovi, ne bi bili tako neskončni. Potrebujeta le še dodatni par ušes. In oči. In izkušenj.

3:Rma sta Urška Supej (kitara) in Maša But (vokal). Do zdaj sta študentki jazz kitare in džezovskega petja, cimri v Celovcu, obredli že dovolj: Klubski maraton 2020, Kantfest 2021, Gala halo, Arkade mariborskega gradu. »Poznava se že sto let,« sta mladi, predani, osredotočeni glasbenici lani povedali za Radio Študent. In že takrat odgovorili na nemara ključno vprašanje, zakaj sta se odločili za angleščino. Kajti v slovenščini bi tole lahko zapolnilo sobe in duše. Namreč, angleščina zato, ker sta se našli v izročilu ameriških jazz standardov: »Stil glasbe, ki ga igrava, je narejen okrog jezika v Ameriki. Zveni boljše v njihovem jeziku, pulza ameriškega jezika. Odločitev je bila naravna – ne zaradi popularnosti.« Če kaj, potem 3:rma vsekakor ne stremi k popularnosti. Kar ne pomeni, da sta soavtorici, ki pišeta glasbo in besedila, daleč od nje. Ampak res ne gre za pristop, ki bi sicer poetično, vseeno pa skrivoma napeljeval k nečemu, kar nista. Že izbor tem (od feminizma prek vere do brezizhodnih razmerij) ni vsakdanji. To je glasba, ki lepše ko zveni, trpkejša zna biti. Morda sta bila posredi decembrsko vzdušje in mraz meglenega mariborskega večera, vsekakor je bil njun koncert že takoj od začetka nenavadno ljubek. Ne vsiljivo, banalno ljubek, prikupen. Niti malo. Dvojec 3:rma je v živo pred zvestim, a ne preštevilnim občinstvom kmalu ustvaril prepričljivo zvočno sliko le s kitaro in glasom, ki sta jo glasbenici gradili na občutkih, vsebini, sporočilu. Tako opojno znata nagovoriti s komadi, ob katerih se da mrmrati, saj je vokal Maše But melodičen in v ravno pravih legah. Ampak to je glasba, ki se jo posluša. Po svoje gre v njunem primeru celo za obrat, saj bi tovrstne pesmi dejansko lahko bile klasično kantavtorske. Ne potrebujejo polovic. Torej z eno osebo, ki poje in se spremlja na kitaro. Še več, 3:rma ogromno tvega, ko išče ravnovesje dveh duš pri tako predani, tankočutni glasbi. In to več kot uspešno. Nenazadnje sta glasbenici na Kantfestu prejeli bronasto kanto in nagrado za najboljšo pesem v tujem jeziku (Silence fiction). Tako sta našli presežek. 

Pozna se, da sta naklonjeni klasičnemu kantavtorstvu. Ja, tudi Bobu Dylanu, kar sta dokazali na koncertu s priredbo večne in hipno prepoznavne Don't Think Twice, It's All Right (1963). Le da je njuna izvedba vse, kar Dylan že dolgo ni več. Spevna, mrmrajoča, dosegljiva. Ampak pri tem se niti malo ne izgubi sporočilo. To ni razkazovanje talenta, ne šov, je življenje. Nasploh je koncert slonel na priredbah, kar je razumljivo za nastop v takem času. In to na priredbah prvokategornikov. Obdelali sta Dolly Parton in Do I Ever Cross Your Mind (1976) ter se izdatno ustavili pri britanski kantavtorici Lauri Marling in njenem lanskem lepo sprejetem albumu Song for Our Daughter (2020), iz katerega sta napaberkovali pesmi The End of the Affair, Fortune in pestro, dinamično Strange Girl. Pesem sta ponovili v bisu, saj je bila redka bolj poskočna, barvita, živahna skladba v repertoarju. 

V Vilinskem mestu sta glasbenici ustvarili vtis, da bi lahko nastopili v filmu, seriji, kjerkoli in kadarkoli, naj gre za romantično komedijo ali trpečo dramo. Da, tudi zato, ker sta svoje pesmi umestili v sredino približno petdeset minut dolgega nastopa. Za tako priložnost več kot ustrezno, četudi je lastno ustvarjanje tvegano postaviti ob Boba Dylana, Lauri Marling in Dolly Parton. Ampak migetava, osrednja Lady Luck v sebi skriva usodo in nauk življenja: komu in zakaj se nasmehne sreča. Drži, angleščina tukaj prav nič ne odvzema, čeravno izgovarjava ni brezhibna. Morda je tako še bolje, bistvo je v pripovednosti, je pa res, da bosta za večji pečat morali prepričati poslušalce, nevešče pozornega poslušanja besedil, kar zahteva čas. Če si bodo ta čas vzeli, bodo nagrajeni. Že zaradi dvoglasja, ko Urška z gibkim ubiranjem strun pridoda k sporočilnosti, ki je ves čas v prodornem, čutečem, močnem Mašinem vokalu. Njen vokal je, kot je izraženo v pesmi Brighter Ways, tako svetel ravno zato, ker glasbenic ni strah obžalovanja bolečin. Njuna glasba ne sloni ne v vokalu ne v kitari, prav tako ne gre za dve polovici. Ne. Prav v tem je 3:rma nekaj nevsakdanjega. Maša But ne spremlja Urške Supej, niti slednja ne poje čez kitaro. Ne gre za to. Sploh ne. 

»Upam, da vam ni premrzlo, hvala, da ste prišli, čeprav vas je nazeblo,« je Maša But nagovorila občinstvo s skrbno odmerjenimi besedami, sicer večinoma zato, da je povedala, kdo v originalu poje komade. Glasbenici sta primarno delovali sami zase, vseeno pa ne oddaljeni od občinstva. Dobrodošlo je bilo, ko je Maša dodala, da bo spomladi izšel njun album A Well-paved Road. Tam bosta imeli priložnost, da dolgometražno pokažeta, kako zmoreta in znata nagovoriti ter obdržati poslušalca z glasbo, v kateri ni toliko novega, ampak je prav v tem lahko njena moč. Kajti dvojec 3:rma ne počne ničesar tako izstopajočega, kar bi se dalo zapakirati v popularnost. To je glasba in posledično koncert za prepuščanje toku občutkov. Ob taki glasbi se težko misli, kar ne pomeni, da so to zgolj in samo čustva. Bistvo ni niti v izraziti melodiki, ki jo nizajo Urškini prsti, ki je tokrat igrala na električno kitaro. Maša prepeva življenjske zgodbe, v katerih ni naukov. So takšne, kakršne so. 3:rma zmore ustaviti bit(ko) časa in prostora. 

In natanko tako neizstopajočih, a vseeno drznih izvedb, kakršna je bila v Vilinskem mestu v Vetrinjskem dvoru, je premalo. Sam sem se spomnil na Zalo Kralj, ko je nastopala še sama in se spremljala s kitaro ter na široko pomagala zapirati oči v občutke. Dvojec 3:rma je tako imel koncert, ki je pokazal, kako se to še vedno lahko dela, pri čemer ne gre za kopiranje prežvečeno uspešnih metod. Dvojec ima znanje in obenem čustva. Glasbenici skupaj nista le dvoje. Kajti če bi bili, redki trenutki, ko je Supejeva prepustila prostor Butovi, ne bi bili tako neskončni. Potrebujeta le še dodatni par ušes. In oči. In izkušenj. Morda je res, kot mi je malo razočarano rekel nekdo med koncertom ob moji omembi, da je obisk kar soliden za tako mrzel ponedeljek, da »gre danes folk le še na ime«. Že, že. Obstajajo pa izvajalci, ki gredo zlahka mimo, a če naletiš nanje, potem ostanejo. In za 3:rma se zdi, da ima moč postati in ostati.